Rešujejo življenja, prosijo za drobiž

Epidemija je pokazala, kako pomembni so za skupnost delavci v nekaterih poklicih, ki že leta ostajajo premalo plačani. Medicinske sestre po bolnišnicah in domovih za ostarele, negovalke in strežnice, pa tudi delavci v proizvodnji, prodajalke in čistilke – brez njih bi bila država danes popolnoma ohromljena, škoda, ki jo povzroča covid-19, pa še dosti večja, kot je. A kljub tveganju, ki so mu ti kadri izpostavljeni vsak dan, in izjemni požrtvovalnosti, s katero se spoprijemajo z boleznijo, povečini še vedno niso ustrezno nagrajeni.

V prvem valu koronavirusne bolezni je vlada zaposlenim v zdravstvu in socialnovarstvenih zavodih izplačevala dva dodatka, enega za delo v tveganih razmerah in drugega za nadpovprečne obremenitve; skupaj sta lahko nanesla do 95 odstotkov siceršnje plače. S preklicem epidemije je bilo ustavljeno tudi izplačevanje teh sredstev – vse do sprejetja petega protikoronskega svežnja konec oktobra. Ta je določil, da morajo javni zavodi vsem, ki so v rednem stiku z bolniki s covidom, na mesec izplačati 30 odstotkov dodatka k plači, in to tudi za nazaj. Toda številni zdravniki, medicinske sestre in zaposleni po domovih za ostarele še vedno čakajo na ta denar. Večina javnih zavodov v zdravstvu in socialni oskrbi se namreč ubada z velikimi izpadi prihodkov zaradi nabave zaščitne in medicinske opreme ter zdaj še hitrih testov. Država naj bi sredstva za izplačila dodatkov zagotovila iz proračuna, a šele s trimesečno zamudo.

Številni bolničarji, negovalke, čistilke, skladiščniki, perice, strežnice in kuharski pomočniki, ki so se zadnje mesece izkazali za absolutno nepogrešljive, brez obljubljenih dodatkov ne zaslužijo več od zneska minimalne plače. Leta 2018, zadnje leto, ko je v uradni statistiki še najti ta podatek, je v javnem sektorju okoli 8300 ljudi prejemalo minimalno plačo, z januarjem 2020 pa je njihovo število zaradi zvišanja minimalne plače na 940 evrov bruto oziroma 700 evrov neto še naraslo. Kot je na začetku leta opozorila Skupnost socialnih zavodov Slovenije, je v posameznih domovih za starejše delež zaposlenih z minimalno plačo že blizu polovice.

Seveda je kadrov z minimalno plačo še neprimerno več v zasebnem sektorju. Številni prodajalke, raznašalci paketov in hrane, smetarji, telefonski operaterji, skladiščniki in drugi, brez katerih si med ustavitvijo gospodarstva in javnega življenja ni mogoče zamisliti bivanja, prejemajo zneske, ki komajda zadostujejo za življenje nad uradno določenim pragom revščine, ki naj bi se začela pri znesku 703 evre na mesec na posameznika. Kljub temu se je ob usklajevanju predloga sedmega nabora ukrepov za preprečevanje posledic epidemije zaradi vztrajanja delodajalskih združenj razprava vrtela predvsem okoli predloga za zamrznitev višine minimalne plače. Zvišanje za sto evrov z letom 2021 je bilo sicer med socialnimi partnerji in državo dogovorjeno že leta 2018 in tudi zapisano v posebnem zakonu.