Madež, ki se ne da izprati

Med številnimi aferami, ki so zaznamovale vladni odziv na epidemijo, je nemara najbolj kontroverzno, gotovo pa za prebivalstvo najbolj usodno dogajanje po domovih za starejše in drugih socialnovarstvenih zavodih. Zaradi vrste zgrešenih in zapoznelih odločitev je davek, ki ga je koronavirusna bolezen terjala po teh institucijah, med najvišjimi v svetovnem merilu, Janševa vlada pa si je zato nakopala vrsto očitkov, da je v času krize – namerno ali ne – žrtvovala najšibkejši del populacije.

Katastrofa se je napovedovala že v pomladnem valu, ko je umrlo 74 oskrbovancev in oskrbovank domov za starejše (DSO) s covid-19, kar je pomenilo daleč največji delež v skupni strukturi žrtev epidemije v tistem obdobju. Bilo je očitno, da je Janševa vlada močno podcenila virus in ranljivost starejših nanj. Tako socialnovarstvenim zavodom ni pravočasno zagotovila mask in druge zaščitne opreme, prav tako so prvi protokoli za omejevanje širjenja virusa spregledali vlogo asimptomatičnih prenašalcev. Vlada je DSO-jem pošiljala zdravniške ekipe – vendar ne, da bi pomagale pri zdravljenju obolelih, temveč da so brez vednosti oskrbovancev in njihovih svojcev na hitro sestavljale kartone s »paliativnimi ocenami«, na podlagi katerih naj bi se zdravniki odločali, koga v primeru okužbe s covid-19 sprejeti v bolnišnico in koga ne. Te sezname smo razkrili v Mladini, kasneje smo pridobili interne podatke NIJZ, ki so dokazovali, da so v bolnišnice sprejeli komaj 15 odstotkov okuženih starostnikov.

Četudi je bilo jasno, da bo virus jeseni najmočneje udaril prav po omenjenih zavodih, so odgovorni storili bistveno premalo, da bi to preprečili. Ministrstvo za delo je domovom s provizoričnimi zaposlitvami prek javnih del zagotovilo manj kot 200 dodatnih ljudi, kar je mnogo premalo za sistem s približno 20.000 oskrbovanci. Ministrstvo za zdravje pa je več mesecev zamujalo z uvajanjem hitrih testov, s katerimi bi lahko na vsakih nekaj dni preverjali oskrbovane, zaposlene in tudi obiskovalce. Predvsem pa je ostala v veljavi ureditev o zadrževanju okuženih starostnikov kar v domovih, četudi ti niso zdravstvene ustanove.

Šele davno potem, ko se je korona že razširila po celotni mreži socialnovarstvenih zavodov – v celotni državi so ostali trije ali štirje domovi za starejše, kjer niso zabeležili okužb –, je vladi uspelo najti ločene prostore za okužene starostnike in pripraviti podlage za uvajanje hitrih testov. Toda škoda je že bila storjena. Prav veliko število žrtev epidemije po domovih za starejše je ključni dejavnik, da se žalostna statistika števila smrti na milijon prebivalcev, po kateri je Slovenija pri spoprijemanju z epidemijo ena najmanj uspešnih držav na svetu, več tednov ni premaknila s skrajne točke.