Zatrta pravica do izobraževanja

Morda se je pomladi še zdelo, da gre za naključje, nepozornost, začetniško napako. Osmega aprila je namreč vlada sredi strogega lockdowna na hitro odprla vulkanizerske in avtomehanične delavnice, avtopralnice, hkrati pa so ostale zaprte knjigarne, knjižnice, šole. Avtomobili so postali pomembnejši od knjig, avtomobilske gume od znanja, a kot zapisano, pomladi je bilo vse novo, napake pri obvladovanju epidemije so bile logične.

Jeseni se je zgodba ponovila. Slovenija je postala tista evropska država, ki je v vsej EU šole najprej zaprla, z zaporo šol pa je v letu 2020 vztrajala kar do novega leta. Tudi ko je strokovna komisija, ki je vladi svetovala, kako naj obvladuje epidemijo, predlagala, naj se v začetku decembra v šolske klopi vrnejo vsaj najmlajši, je oblast vztrajala pri zapori. Druge države so uvedle drugačne ukrepe, šole so zaprle za nekaj tednov, podaljševali so počitnice, zračili učilnice in podobno. Slovenija je šole pustila zaprte do konca koledarskega leta. Razlog naj bi bil slaba epidemiološka slika, virus naj bi se najbolj širil ravno med učitelji, vzgojitelji, dijaki, učenci, ki naj bi potem okužbo razširili v svojem gospodinjstvu.

Vse to morda drži, a tako politiki kot epidemiologi za te trditve niso predstavili jasnih dokazov. Še več, v času zaprtja šol so bili vseskozi odprti veliki trgovski centri, kjer se ljudje prav tako družijo, odprta so bila tudi podjetja, tovarne, proizvodni obrati in povsod tam je virus veselo krožil naokoli. Zaprtje šol ni vplivalo na zmanjševanje pojavnosti epidemije.

Ne trdimo, da je imela vlada pred seboj lahke odločitve, a njena rokohitrska, brezpogojna zapora celotnega šolskega sistema od vrtca pa do univerz dokazuje, kakšen pomen ima v tej družbi znanje.

Največjo odgovornost za te nesmiselne poteze nosi ministrica za izobraževanje Simona Kustec. Namesto da bi se borila za pravico do izobraževanja, kakor se je za svoj ministrski resor denimo boril minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, je leporečila, vila roke, obljubljala. Čisto na koncu leta se je skoraj povsem umaknila iz javnosti.

Otroci in mladi so med tem ostali vklenjeni pred digitalnimi napravami in v tednih šolanja od doma poskušali nadomestiti to, česar ni mogoče nadomestiti. Ne gre le za znanje, ne gre le za spoznavanje novega, pač pa tudi za druženje, socializacijo, odraščanje, svobodo, doživljanje. Vlada je šole zaprla zgolj zato, ker jih je bilo najlažje zapreti. Nato je nanje pozabila, ignorirala je pozive šolnikov, psihologov, pedagogov, otrok.

Kot lev, kot lev bi se morala ministrica za izobraževanje Simona Kustec boriti za otroke in za njihove šole. A se ni. Pomembnejši so ji bili prijazni tviti in fotografije na Facebooku. Veliko ljudi, ki dela na ministrstvu za izobraževanje, strokovnjakov, uradnikov, tistih, ki so del upravnega aparata, se strinja s tezo, da tako »hudo« še ni bilo nikoli.

Tako kot je pouk na daljavo samo nadomestek resničnega pouka v razredu, je tudi Simona Kustec le nadomestek ministrice. Nobenega razumnega razloga ni, zakaj ta oseba vodi šolski resor.