Vojne so odporne proti koronavirusu

Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je 24. marca, skoraj štirinajst dni po tem, ko je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo koronavirusne bolezni, vse vpletene akterje mednarodne skupnosti pozval k takojšnji ustavitvi vojn in drugih oblik sovražnosti. Njegovo trkanje na globalno človeško vest je, žalibog, imelo približno toliko učinka kot papeževe molitve za mir na Bližnjem vzhodu. Po navedbah norveške človekoljubne organizacije Norwegian Refugee Council je samo v naslednjih dveh mesecih, torej med prvim valom pandemije, moralo zaradi spopadov zapustiti domove vsaj 661 tisoč ljudi v 19 državah po vsem svetu. Večina teh, 482 tisoč, jih je bilo pahnjenih v begunstvo zaradi spopadov, ki so redko deležni medijske pozornosti. V Severnem in Južnem Kivuju ter Ituriju, treh provincah na vzhodu Demokratične republike Kongo, že vrsto let potekajo spopadi med številnimi uporniškimi paramilicami in vladno vojsko za nadzor nad območji, bogatimi z rudami, zaradi vse slabših življenjskih razmer pa je izbruhnila tudi lokalna vojna med etničnima skupinama Hema (živinorejci) in Lendu (poljedelci). Svetovni program za hrano je avgusta opozoril, da je ta prepletajoča se grozljivka, ki ji ni videti konca, samo v prvih šestih mesecih tega leta ustvarila okoli milijon novih beguncev. Uničenih ali izropanih je bilo tudi na ducate bolnišnic; ljudje pa niso izpostavljeni le pandemiji koronavirusne bolezni, ki ni zaobšla teh krajev, ampak tudi malariji in občasnim pojavitvam ebole.

Krizna žarišča se najočitneje razlikujejo po razsežnosti katastrof, ki jih trpi lokalno prebivalstvo. Za primerjavo, v Demokratični republiki Kongo lakota ogroža več kot 15 milijonov oziroma šestino tam živečih ljudi, vojna v Jemnu pa je pahnila v prehransko negotovost in celo v stradanje približno 20 milijonov ljudi, kar je velika večina prebivalstva. Tudi ta vojna je zelo kompleksna. Junija je jemenska vlada, ki jo podpira Savdska Arabija, podpisala sporazum o prekinitvi sovražnosti s sunitskimi separatisti z juga države, vojna proti šiitskim hutijskim upornikom, te podpira Iran, pa se v glavnem nadaljuje. Oktobra so se vneli novi spopadi za nadzor Hodejde, s čimer je bilo prekinjeno dvoletno premirje, ki je veljalo za to pristaniško mesto, od katerega je odvisno jemensko prebivalstvo, saj prek njega dobiva glavnino človekoljubne pomoči.

Letos sta bili podpisani dve pomembnejši premirji, vendar nobenega od njiju ne gre pripisati pandemiji. Prvo sta 5. marca sklenili Turčija in Rusija in se nanaša na provinco Idlib na severozahodu Sirije. Območje je v glavnem pod nadzorom sunitskih džihadističnih skupin, ki jih podpira Ankara in ki se bojujejo proti šiitskemu režimu Bašarja al Asada, za katerim stoji Moskva. Turčija in Rusija sta tako globoko zabredli v sirsko morijo, da sta se že nekajkrat skorajda znašli v vojni druga z drugo. Na primeru Idliba vidimo poskus zamrznitve ali vsaj omejitve spopadov, dokler se ti državi ne dogovorita o prihodnosti Sirije in tam živečih ljudstev, med katerimi velja posebej omeniti Kurde, ki so se, organizirani v Ljudske obrambne enote, dolgo in uspešno borili proti Islamski državi. ZDA, ki so jim v boju zagotavljale vojaško in logistično podporo, so jim nazadnje obrnile hrbet in de facto dovolile Turčiji in njenim islamističnim plačancem vdor na kurdska ozemlja na severu Sirije.

Drugo pomembnejše premirje zadeva nasprotujoči si vladi in njune vojaške sile v Libiji, veljati pa je začelo 4. novembra. Tudi tu sta Turčija in Rusija na nasprotnih bregovih, v libijsko državljansko vojno so vpletene še regionalne arabske sile, najbolj Egipt, Sudan in Združeni arabski emirati. Pandemija niti tu ni odigrala odločilne ali sploh kakršnekoli bistvene vloge. Premirje je plod okoliščin na samih bojiščih. Junija se je namreč končalo 14-mesečno obleganje Tripolija pod vodstvom generala Halife Haftarja z vzhoda države. Napredovanje njegovih sil je bilo ustavljeno na začetku leta, ko je Turčija v Tripoli poslala več tisoč sirskih plačancev. Eno od določil premirja, ki so ga podpisali vojaški predstavniki obeh sprtih strani, je, da se morajo zdaj vsi tuji borci umakniti iz države. Zveni obetavno, vendar bo Turčija svoje vojake lahko kadarkoli hitro pripeljala nazaj; polet iz Istanbula v Tripoli traja dobre tri ure. Dobava orožja obema stranema pa se medtem nemoteno nadaljuje.

Obe premirji, sirsko in libijsko, sta zelo krhki. Za prvo niti ni jasno, do kdaj naj bi trajalo in kaj konkretno naj bi z njim dosegli. Vmes vojna lahko kadarkoli ponovno izbruhne. Šestindvajsetega oktobra so ruska bojna letala bombardirala eno od islamističnih oporišč v Idlibu in ubila več kot 50 borcev. Zelo verjeten razlog za ta napad je bilo rusko nasprotovanje turškemu vpletanju v armensko-azerbajdžansko vojno, ki je izbruhnila konec septembra na širšem območju Gorskega Karabaha; lastita si ga obe državi, dejanski nadzor nad njim pa imajo Armenci. Turčija je azerbajdžanski strani poslala več tisoč islamističnih borcev iz Sirije in sledilo je rusko opozorilo. Tu se Rusija ni postavila na armensko stran, temveč si je vzela pravico, da bo sama uredila razmere na južnem Kavkazu. Novembra je Armenijo prisilila, da se je odrekla ozemljem, ki jih je izgubila v azerbajdžanski ofenzivi, in tudi nekaterim drugim ozemljem, ki jih je zasedala od prejšnje vojne pred tremi desetletji. Rusija se pogosto omenja kot zaveznica Armenije, vendar je tudi Azerbajdžan njen pomembni partner. In Azerbajdžan ima več naravnih virov.

Meddržavnih vojn je sicer na splošno vse manj, a je namesto njih na svetu vedno več takšnih, ki jih sicer pojmujemo kot državljanske, čeprav so v resnici mednarodne in jih različne (vele)sile spodbujajo in izkoriščajo za uveljavljanje lastnih interesov ali pa za medsebojno obračunavanje. Takšne vojne so veliko bolj kompleksne in logično dolgoročnejše. Kažejo, kakšen bo nadaljnji razvoj dogodkov v 21. stoletju, v katerem se že zdaj po vsem svetu širijo območja brezvladja, države, ki si to lahko privoščijo, pa se pospešeno ograjujejo od kaosa in njegovih vidnejših posledic – begunskih tokov.

Drugod je spopadov vse več zaradi podnebnih sprememb in etničnih, verskih ter ideoloških ekstremizmov. Pandemija ni ustavila spopadov v Somaliji, Etiopiji, Južnem Sudanu, Mozambiku, Čadu, Nigru, Maliju, Burkini Fasu, Kamerunu in Nigeriji. Zaradi gospodarske recesije, ki ji bo sledila in s katero se bo obseg brezizhodne revščine še povečal, lahko pričakujemo samo še več nasilja in gorja. Zelo podobno velja za Mehiko, kjer poteka srdit boj proti narkokartelom, v katerem je v zadnjih 14 letih umrlo skoraj 300 tisoč ljudi in mu ni videti konca, ravno tako kot ne vojni proti številnim in dobro oboroženim tolpam v Gvatemali, Hondurasu in Braziliji. Mjanmar je bil tudi letos obtožen nadaljevanja vojnih zločinov zoper Rohinge, muslimansko ljudstvo, ki se v zvezni državi Rakajn bori za avtonomijo. Aprila je bil v navzkrižnem ognju med uporniki in vladnimi vojaki ubit delavec Svetovne zdravstvene organizacije, ki je prevažal vzorce testov za covid-19. Ne nazadnje pa se vojni zločini nadaljujejo tudi v Afganistanu; v njih sodelujejo talibi in pripadniki drugih islamističnih skupin, vladna vojska in celo predstavniki okupacijskih enot zveze Nato; to je potrdilo novembrsko razkritje, da so avstralski elitni vojaki med letoma 2009 in 2013 ubili skupno 39 civilistov in ujetnikov.

Pandemija sovražnosti in vojnih viher po svetu ni ustavila in obstajajo upravičene domneve, da se bodo z njo samo še dodatno razplamtele. Nekatere (vele)sile nemoteno nadaljujejo bojne pohode, druge se zapirajo vase in ukvarjajo same s sabo, najopazneje ZDA in EU. Navsezadnje tudi to ustvarja nove požare. Novembra je po 29 letih premirja počilo med Marokom in sahravijsko Fronto Polisario, ki se bojuje za osvoboditev Zahodne Sahare izpod maroške okupacije. Na njenem ozemlju zdaj potekajo redni spopadi, o katerih se tako rekoč ne govori in tudi ni videti, da bi se mednarodna skupnost pretirano zavzeto ukvarjala s tem. A težava ne bo izginila sama od sebe. Bomo pa (tudi) o tej vojni govorili leta 2021.