Zakaj je Zdravko Počivalšek ves čas deloval v prid Term Olimia

Marsikateri izmed slovenskih mogočnikov tudi po več letih ostaja navezan na poslovno okolje, iz katerega je izšel. Ljubljanski župan Zoran Janković še danes s ponosom in tudi z bolečino govori o Mercatorju, nekdanji direktor Gorenja Jože Stanič še zmeraj spremlja dogajanje v tem podjetju in ima zelo jasna stališča do vsake njegove poslovne poteze. Z enako, če ne še z večjo budnostjo pa nad Termami Olimia, družbo, v kateri si je ustvaril ime, bdi aktualni minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek. Čeprav bi moral biti po zakonu povsem ločen od svojega nekdanjega podjetja, Počivalšek na svojem položaju ves čas ravna tako, da družbo tudi z državnimi sredstvi krepi, hkrati pa jih je postavil na položaj kronskih draguljev v ambicioznih načrtih, ki jih ima s slovenskim turizmom. A ne gre le za predanost bivšemu podjetju. Sploh lahko napišemo, da gre za bivše podjetje?

Poglejmo konkreten primer. Da bi vlada v času epidemije koronavirusa pomagala podjetjem v stiski, je oblikovala jamstveno shemo, po kateri država podjetjem izdaja poroštva, s katerimi naj bi dobila kredite pri bankah. »Naj bi« je ključno. Shema se je doslej izkazala za pretežno nedelujočo, do konca oktobra je podjetjem uspelo dobiti komaj 2,5 odstotka na ta način zavarovanih posojil. Številne gospodarske družbe tako v času krize lahko samo sanjajo o prepotrebnem denarju, mnogim se zato ne uspe več izogniti stečaju. Na drugi strani pa so Terme Olimia že v začetku avgusta od državne SID Banke dobile 2,1 milijona evrov posojil pod izjemno ugodnimi pogoji. Brez težav, brez nepotrebne birokracije.

To še zdaleč ni edini način, na katerega Janševa vlada v teh mesecih izkazuje velikodušnost do nekdanjega podjetja svojega ministra za gospodarstvo. Ne nazadnje je bil eden ključnih ciljev uvedbe turističnih vavčerjev, projekta, ki ga je vodil prav Počivalšek, zagotovitev preživetja velikih turističnih ponudnikov, kot so Terme Olimia. Slednje so od maja iz tega naslova od davčne uprave, ki je posredovala denar med imetniki vavčerjev in prejemniki sredstev, prejele več kot 4,5 milijona evrov. Hkrati Terme seveda prejemajo tudi subvencije iz državnega proračuna za čakanje na delo in skrajšani delovni čas. Ob tem pa malokdo ve, da v vsesplošni maniji zapiranja družbe vlada nikoli ni povsem zaprla zdraviliških kompleksov in term – spet na Počivalškovo pobudo. Uradna obrazložitev je, da te ustanove z izvajanjem podpornih zdravstvenih storitev pomembno razbremenjujejo javno zdravstveno mrežo. Takšna ureditev Termam Olimia tudi v času krize zagotavlja stalne denarne prilive od zdravstvene blagajne ZZZS. Pa so res terme edina tovrstna dejavnost, ki si je zaslužila natančnejšo in bolj razčlenjeno obravnavo?

Logična nelogičnost

Skupaj je Počivalškovo bivše podjetje Terme Olimia v času epidemije od države prejelo več kot 5,6 milijona evrov neposrednih pomoči, če k temu prištejemo še omenjeni kredit SID banke, pridemo že do slabih osmih milijonov. S tem ni samo po sebi nič narobe; nihče ne trdi, da bi vlada v času epidemije morala pustiti Terme Olimia, da propadejo. Sporno pa je, da tolikšne vneme in učinkovitosti niso deležna druga podjetja, na primer tista, ki jim ni uspelo pridobiti bančnih posojil po državni poroštveni shemi. A pri tem ima očitno velik vpliv dejstvo, da imata Počivalšek in vlada s Termami Olimia prav posebne načrte, zaradi katerih privilegirata turistični kompleks iz Podčetrtka. Ta naj bi namreč postal temelj prihodnjega turističnega holdinga, v katerem naj bi država združila praktično vse večje turistične družbe v Sloveniji. Javna skrivnost je, da je oblikovanje tega holdinga Počivalškov pogoj za obstanek njegove stranke SMC v Janševi koaliciji.

Skupaj je Počivalškovo domnevno bivše podjetje v času korone od države prejelo več kot 5,6 milijona evrov neposrednih pomoči, če temu prištejemo kredit SID banke, pridemo do slabih osmih milijonov.

Ključni korak v to smer je bil storjen pred nekaj dnevi, ko je državna Agencija za vrednostne papirje dala soglasje državnemu SDH za nakup petine delnic Term Olimia od banke NKBM. Zdi se povedno, da je agencija odločitev sprejela dober teden dni po tem, ko je SMC zavrnila pristop h koaliciji KUL in potrdila svojo zavezanost Janši. Z odobreno kupčijo bo država, ki prek svojih povezanih podjetij že obvladuje skoraj 60 odstotkov term, tako večinsko prevzela bivšo Počivalškovo družbo. Kar je zelo nenavadno obnašanje za vlado, ki javno sicer zagovarja umik države iz gospodarstva. Ne nazadnje so bile Terme Olimia leta 2013 uvrščene na seznam državnih podjetij za privatizacijo, nato pa je na gospodarsko ministrstvo prišel Zdravko Počivalšek in nekaj mesecev kasneje so bile tudi te terme opredeljene za državno strateško naložbo in umaknjene iz »prodajne izložbe«. Kmalu se je izkazalo, da ima njihov nekdanji direktor mnogo bolj ambiciozne načrte.

Da bi razumeli zavezanost Zdravka Počivalška Termam Olimia in njihovo vlogo v političnih kupčkanjih, moramo pogledati v preteklost. V čas, ko je sedanji minister deloval še kot direktor v Podčetrtku. Seveda ima Počivalšek prav, ko poudarja, da si je z vodenjem Term Olimia naredil ime ter nabral premoženje in si tako utrl pot do vzvodov moči. Na tej poti pa je včasih stopal tudi po robu predpisov.

Poslednji tajkun

Ko je Počivalšek leta 1999 prevzel podčetrško podjetje, se je to še imenovalo Atomske toplice, obsegalo pa je en zdraviliški hotel in tri zastarele bazene. V nekaj letih je ambiciozni direktor družbo spremenil v spoštovanja vreden turistični kompleks, združen pod blagovno znamko Terme Olimia. Temeljito so prenovili bazene, uredili kopalni park Aqualuna, odprli novo termalno kopališče in zgradili vrsto apartmajev in hotelov. Veliki met mu je uspel leta 2003 s prevzemom hrvaških Term Tuhelj, ki jih je Olimia kupila, ko so bile v stečaju. Počivalškovim ambicijam ni bilo videti konca, načrtoval je gradnjo razkošnih kompleksov v Srbiji in Makedoniji, ki naj bi stala vsaj 50 milijonov evrov. To so bili naravnost bajni zneski za podjetje iz Podčetrtka, toda denar se v tistem času ni zdel problem.

V tem obdobju je Slovenijo vodila prva vlada Janeza Janše. Ta je bil na neki način posredni Počivalškov šef, saj je bila država takrat večinski lastnik Term, največji delež so imele – tako kot še danes – Slovenske železnice, trdnjava SDS, ki jo Janša obvladuje prek svojih satelitskih sindikatov. Prav v času prvega Janševega premierskega mandata je njegov sedanji minister za gospodarstvo od državnih bank prejel posojila, ki so omogočila vzpon njegovemu podjetju. Največje med njimi je bilo posojilo v višini 11,5 milijona evrov, ki ga je Termam Olimia sredi leta 2005 odobrila Banka Celje. Pogoji so bili ugodni, obrestna mera je znašala 1,45 odstotka plus evribor; koliko je k temu prispevalo dejstvo, da je bil tedanji predsednik uprave celjske banke Dušan Drofenik dober prijatelj Zdravka Počivalška, je težko reči. To pa ni bila edina finančna injekcija Termam Olimia v tistih letih – država je svojo naklonjenost podjetju izkazala še bolj neposredno, s štirimi milijoni evrov vrednim »posojilom« Javnega sklada za regionalni razvoj, izdanim septembra 2008; obrestna mera je znašala evribor plus 0,25 odstotka.

Drugače povedano, predsednik SMC je imel kot direktor vse razloge za hvaležnost državi pod vodstvom Janeza Janše, s katerim ga družijo konservativna načela in neoliberalna miselnost. Ti razlogi pa so se izdatno povečali proti koncu Janševega mandatarstva, ko je Počivalšek s sodelavci izpeljal mini privatizacijo manjšinskega dela delnic Term Olimia. Od malih vlagateljev so prek svoje družbe Bioto odkupili za pet odstotkov delnic podjetja, denar pa so leta 2007 dobili – spet – pri eni izmed državnih bank. Nakup je sledil modelu tajkunskih privatizacij iz tistega obdobja; Počivalšek in izbrani menedžerji Term Olimia so si pri banki izposodili 575.000 evrov, ki so jih zavarovali »z zastavo finančnih naložb« – pri banki so vnaprej zastavili točno tiste delnice, ki naj bi jih šele kupili z njenim kreditom. Le nekaj tednov kasneje je Janševa vlada sprejela protitajkunske zakone, ki so bankam prepovedovali sklepanje in reprogramiranje tovrstnih posojil – vendar je Počivalškov Bioto vseeno še uresničil svoj načrt; delnice Term Olimia je sodeč po letnem poročilu družbe kupil leta 2008, torej ko so omenjeni zakoni že veljali. To je bil bržkone celo zadnji tovrstni posel po razvpitem modelu v vsej državi.

Veš svoj dolg?

Ali so menedžerji Term Olimia tedaj dejansko prekršili predpise, se ni spraševal nihče. Veljalo je, da so bili postopki izpeljani zakonito. Pred letom dni pa so Janševi mediji začeli objavljati vesti, da naj bi policija preiskovala Počivalškovo početje v privatizaciji Term Olimia. Je šlo za sporočilo Počivalšku, naj raje sodeluje z njimi? Kakor hitro je na oblast prišla sedanja koalicija, se je namreč prah polegel, o domnevnih predkazenskih postopkih, ki naj bi jih NPU vodil zoper ministra za gospodarstvo, pa ni bilo več ne duha ne sluha. Tudi vprašanja, ki smo jih na to temo z Mladine naslovili na policijo, so ostala brez odgovora. Je torej NPU, kamor je Janša nemudoma po prihodu na oblast namestil svoje kadre – sedaj urad kljub pomanjkanju izkušenj vodi Petra Grah Lazar –, odstopil od preiskav? Če so kriminalisti dejansko na neki točki začeli postopke proti Zdravku Počivalšku, se zdi, da je Janez Janša s prevzemom oblasti dobil v roke zelo močne vzvode za zagotavljanje vdanosti predsednika SMC.

Ti vzvodi so toliko bolj učinkoviti glede na indice, da minister za gospodarstvo pravzaprav nikoli ni zares zapustil gospodarske družbe, ki jo je vodil več kot 15 let. Ko se je Počivalšek kot svež, perspektiven kader leta 2014 odpravil v nacionalno politiko, je bil prisiljen prodati svoj delež v družbi Bioto, prek katere je obvladoval dva odstotka delnic Term Olimia; to je moral storiti zaradi zakonodaje, ki ministrom prepoveduje aktivno delovanje v podjetjih. Dobro tretjino deleža v Biotu je Počivalšek prodal kar svojim partnerjem v tej družbi – in to za smešnih 3000 evrov. Jasno je, da je znesek zgolj simboličen; kot so izračunali novinarji Dnevnika, bi bile po takšni ceni celotne Terme Olimia vredne komaj 150 tisočakov, v realnem svetu pa je podjetje leta 2019 imelo za več kot 25 milijonov evrov prihodkov in nad 70 milijonov sredstev. Ob teh razkritjih so se pojavili očitki, da je Zdravko Počivalšek zgolj začasno »parkiral« svoje delnice in da mu jih bodo njegovi zaupniki po izteku ministrovanja odstopili nazaj. Seveda sta tako Bioto kot Počivalšek takšne navedbe zavrnila kot neutemeljene in zlonamerne.

Ministrovo početje pa utegne biti problematično še z davčnega vidika. Ko je svoje delnice prodal za tri tisočake, je Počivalšek državi od tega zneska moral odšteti primerljivo nizek davek. Ker pa je realna knjigovodska vrednost prodanega deleža bistveno višja, bi morala država realno tudi dobiti dosti več davka.

Ob izdatni podpori politične oblasti se tako nadaljuje vzpon podjetja, ki ga je Zdravko Počivalšek vodil celih 15 let. Čeprav rad poudarja, da je sam svoj človek in da njegovi poslovni uspehi niso zasluga nikogar drugega, se dejstva ne ujemajo povsem z njegovo pripovedjo. Preveč je neznank, preveč je naključij, preveč plesanja po robu, da bi lahko verjeli, da Počivalšek ni nikomur nič dolžan. Ko sedaj država in SID banka v Terme Olimia namenjata nove milijone evrov, zgolj ponavljata vzorec delovanja, vzpostavljen že v času prve vlade SDS. Z vsako novo subvencijo in uslugo njegovemu domnevno nekdanjemu podjetju, z vsakim trenutkom, ko se krčevito oklepa položaja, Počivalškov politični dolg do Janše naraste. Ta dolg je sorazmeren z njegovimi načrti, v katerih imajo Terme Olimia vlogo kronskih draguljev v 400-milijonskem turističnem holdingu – in ti načrti so resnično megalomanski. Ali kot je dejal sam: »Najprej se bo v hotele investiralo, se izboljšalo rezultate poslovanja in nato vso zgodbo sprivatiziralo. Nikjer na svetu država ni 70-odstotna lastnica. Ne govorim o prodaji, ampak o privatizaciji.«