Pirova zmaga za Juliana Assangea

V sagi Juliana Assangea, enega izmed ustanoviteljev WikiLeaksa, karizmatičnega, egotripskega borca proti zlorabam, za katere so odgovorne oblasti, človeka, ki je razkril, kako ZDA z letalniki morijo nedolžne civiliste, kako države trgujejo s podatki, orožjem, človeškimi usodami, hkrati pa vse to prikrivajo, manipulirajo in lažejo, se je v ponedeljek zgodil obrat. Prvostopenjsko sodišče v Londonu je zavrnilo zahtevo ZDA, ki so od Velike Britanije pričakovale, da jim bo izročila Juliana Assangea.

V ZDA mu očitajo objavo zaupnih dokumentov o vojnah v Iraku in Afganistanu, ki jih je pridobil od žvižgačice Chelsea Manning. Ta je bila enkrat že obsojena na 35 let zapora, vendar jo je leta 2017 pomilostil tedanji predsednik ZDA Barack Obama. Assangeu grozi še hujša kazen, ameriško pravosodje mu očita kršitev določil več kot 100 let starega zakona o vohunjenju, sodišče pa bi ga lahko obsodilo na 175 let zapora.

Assange ostaja v Veliki Britaniji. A razlaga, da gre za zmago človeka, za katerega je Slavoj Žižek nekajkrat dejal, da je heroj našega časa in da je sveta dolžnost vsakega izmed nas, ne glede na to, ali smo levičarji ali desničarji, da ga branimo, njegov boj, njegovo zavzemanje za svobodo informacij in medijev, je napačna. Sodišče ni prisluhnilo argumentom odvetnikov Juliana Assangea, ki so trdili, da je ta novinar, da razkriva informacije, pomembne za javnost. Ker je novinar, ga varuje pravica do svobode izražanja, ki je še posebej varovana – kako ironično seveda – s prvim amandmajem ameriške ustave. Londonsko sodišče o dobrih namenih ameriškega pravosodnega sistema ni podvomilo, Assangea so v Veliki Britaniji zadržali zaradi človekoljubja. Po mnenju sodišča je »depresiven in občasno obupan človek, ki se boji za svojo prihodnost«. In ker bi lahko v ameriških zaporih napravil samomor, ga je sodišče zadržalo v Veliki Britaniji. O smiselnosti obtožb ZDA ni podvomilo.

Assange je seveda obupan, leta je preživel na ekvadorskem veleposlaništvu, kamor se je zatekel, ker ga je Švedska obtožila posilstva. Obtožbe je kasneje umaknila. Na veleposlaništvu so mu prisluškovale tajne službe, snemale, spremljale so vsak njegov korak. Ko je izgubil zaupanje ekvadorske države, so ga zaprli Britanci, ker naj bi bil kršil pravila pogojnega izpusta. Številni so se zavzemali zanj, posebni poročevalec Združenih narodov Nils Melzer je zapisal, da »Assange ni kriminalec in ne pomeni nikakršne grožnje za kogarkoli, tako da njegova podaljšana osamitev v strogo varovanem zaporu ni ne potrebna niti sorazmerna in je brez pravne podlage«. Britanci ga niso upoštevali. Assange je še vedno zaprt v strogo varovanem londonskem zaporu Belmarsh.

Razprava o tem, ali je vse, kar je počel, smiselno, modro, taktično, je odveč. Seveda je sam prav tako manipuliral, objavljal je, zavestno ali pa ne, tudi podatke, pridobljene od te ali one tajne službe (denimo ruske). A kljub temu je razkril dvoje: razkril je ameriške vojne zločine, njegova usoda, skrivanje na ekvadorskem veleposlaništvu, dvomljive ovadbe in pravni postopki zoper njega pa lepo kažejo, kaj se zgodi s človekom, ki pove preveč. Uničijo ga, raztrgajo, pravzaprav ubijejo.

Smeli so bili posamezniki, ki so predlagali, naj Slovenija Assangeu podeli politični azil. Slovenija? Naša država? WikiLeaksove depeše so razkrile, da se tukajšnja politična elita ne razlikuje od drugih. Ena je govorila o tem, da naj bi bil Borut Pahor Američanom predlagal, da bo Slovenija sprejela ne preveč nevarnega zapornika iz Guantanama, v zameno pa naj bi sledil njegov obisk pri Obami. Druga vsebuje besede nekdanjega ameriškega veleposlanika v Sloveniji Thomasa Robertsona, ki je zapisal, da so bile pri kupovanju finskih patrij izplačane podkupnine.

ZDA se bodo na odločitev sodišča pritožile. Donald Trump, človek, ki je nekoč dejal, da si Assange »zasluži smrtno kazen ali kaj takega«, odhaja, a njegov naslednik Joe Biden ni boljši. Pred desetimi leti, ko je bil podpredsednik ZDA, je za Assangea dejal, da je »hi-tech terrorist«.