Pi(j)te jejte!

Konzumova štabna eksperimentalna kuhinja obratuje do preklica ukrepov za ustavitev širjenja novega koronavirusa in ponovnega odprtja gostinskih obratov po državi.

Sestavine

Za karelijske pitice:

• 4 dl ržene moke
• 1 dl bele moke
• 2 dl vode
• pol žličke soli
• skodelica riža
• 1 l mleka
• maslo
• sol, poper
• drobna pest suhih jurčkov, nakockana slanina, sir (vse opcijsko)

Za ligursko slano pito:

• 200 g moke
• 100 g masla
• kozarček vode
• sol
• 500 g špinače
• 250 g rikote (sirarske oz. albuminske skute)
• dve bučki
• ena čebula
 • eno jajce
• 50 g sira
• muškatni orešček
• timijan
• sol, poper, olivec

»Ti dej sam play boy, ti dej sam play boy …« se je Vazzov refren oprijemal ušes inšpektorjev, ki so za 13. zaporedni zaporniški teden na jedilnik uvrstili dve geografsko precej oddaljeni vaji v slogu slanih pit, svoje izsledke pa zdaj priobčujejo tudi zainteresiranemu bralstvu.

Začnimo temperaturam primerno: gori na hladnem finskem koncu sveta radi namešajo, okrancljajo in spečejo karjalanpiirakat, kar prosto prevedemo v karelijske mini pite. Gre za ljubke čolničke iz preprostega rženega testa (umesiš prve štiri tamle na strani navedene sestavine in si), napolnjene z v kašo (raz)kuhanim rižem, ki jih na poslednjo pot tradicionalno pospremijo z maslenim jajčnim namazom. Reč je prilagodljiva vsem sortam prehranskih navad in usmeritev, saj lahko v oni riž mešaš, karkoli že se ti zazdi. Mi smo tokrat skodelico riža stresli v dva decilitra vrele vode, ko jo je riž vsrkal, smo prilili liter mleka, v kastrolo stresli še suhe jurčke, robo popoprali in jo na nežnem ognju kuhljali do mehkega, skoraj tri četrt ure. Kašo smo po finsko ohladili na mrzlem balkonu, v hladno vmešali malo popečene slanine in naribanega sira ter jo osolili. Ono rženo testo smo razdelili na 16 kroglic, vsako od njih razvaljali v približno 15 x 8 centimetrov velik oval, na katerega smo potem skoraj do roba nažličili kašo, robove pite vzvihali ter s prsti stisnili v valovit vzorec. Pite smo pekli v dveh rundah, približno četrt ure pri 250 stopinjah, jih po peki premazali z v vroči vodi raztopljenim maslom in jih še za četrt ure pokrili s pekipapirjem in kuhinjsko krpo. Odlične so, teknejo tudi dan kasneje, hladne ali pogrete.

Na drugem koncu kontinenta, v Liguriji, smo stavhali še en kar univerzalen recept za slano zelenjavno pito. Takole gre: v multipraktik stresi moko, nakockano maslo in sol; poženi mašino, da se naredi drobtinam podobna zmes, nato pa kar med laufanjem stroja v makino počasi prilij vodo (najprej je daj za šilce, potem pa naprej po žlicah), da se testo sprime v kepo. To pregneti, zavij v folijo za živila in za kakšno uro postavi v hladilnik. V nasprotju s Finci Ligurci vmesni čas porabijo za filo: špinačo skuhaj, odcedi, iztisni vodo in fino sesekljaj; bučke nareži na kolobarje in prepraži na olivcu, le toliko, da se zmehčajo. Čebulo sesekljaj in jo praži, da postekleni, dodaj špinačo, sol, poper in muškatni orešček ter praži tri ali štiri minute. V ohlajeno špinačo vmešaj pretlačeno rikoto, jajce ter sir. Pult obilno potresi z moko, razvaljaj testo in ga v namaščenem modlu za pite pritisni ob dno in prešpikaj z vilicami. Zdaj reč napolni s špinačnim nadevom, vrh tega pa ornamentalno obloži z bučkami. Čez robove modla viseče testo zavihaj nazaj preko file in pito za tri četrt ure postavi v na 180 stopinj segreto pečico. Pito postrezi še toplo, lahko pa počaka tudi na dan kasneje, ko narezane kose za kakšnih deset minut deneš v pečico.

No, katero boš prej?