Majhne prilagoditve s katastrofalnim učinkom

Država z malimi, a ključnimi spremembami gradbenega zakona in zakona o javnih naročilih pripravlja teren, da bo lahko milijarde evrov evropskih sredstev za okrevanje po epidemiji delila »po domače«

Tema, ki trenutno preveva slovenske medije in zavest vseh nas, je vrhunec epidemije novega koronavirusa. A treba se je zavedati, da se za zaveso izrednih razmer dogajajo tudi druge stvari. Poleg načrtnih sabotaž pri financiranju STA, filmskega sklada in tovrstnega finančnega izstradanja vladajoči garnituri nepodrejenih sistemov se pripravljajo majhne, a ključne spremembe zakonodaje in državne ureditve, ki bodo vplivale na dogajanje v Sloveniji še v številnih prihajajočih letih. Spremembe na treh področjih, pri internem sprejemu Načrta za okrevanje in odpornost za porabo 6,6 mrd € nepovratnih sredstev, pri spremembah gradbenega zakona in pri izjemno hitrih spremembah zakona o javnem naročanju, vlada pripravlja teren, da bo evropski denar lahko razdelila netransparentno in dolgoročno škodljivo.

Prva tema, o kateri smo v Mladini že pisali (št. 47/2020), je Načrt za okrevanje in odpornost po umiritvi epidemije covid-19, ki ga država sprejema netransparentno. Opravljen je bil krog usklajevanj z regionalnimi razvojnimi agencijami in občinami, v katerega pa niso bile vključene nevladne organizacije, strokovne institucije ali širša javnost. Osnutek programa ter pripombe evropske komisije nanj niso na vpogled javnosti, zato ne moremo vedeti, ali bo država evropska sredstva porabila za dejanski razvojni preboj ali pa jih bo delila po politični liniji.

Poleg tega se pripravljajo tudi spremembe gradbenega zakona, pri katerih moramo pojasniti širšo sliko. V evropskih državah ter praktično v vsem zahodnem svetu so poklici, za katere se je država odločila, da jih ne more opravljati čisto vsak. Če ste danes frizer, lahko jutri odprete podjetje in polagate ploščice ali pa izdelujete lesene izdelke.

Ne morete pa se čez noč odločiti in postati zdravnik, odvetnik ali inženir. Ti poklici so regulirani; opravljajo jih lahko samo tisti, ki imajo določeno izobrazbo in izkušnje ter jim za opravljanje tega poklica država podeljuje licenco. Ko greste k zdravniku, se zato lahko zanesete, da je opravil medicinsko šolo in ima dovolj izkušenj, da ve, o čem govori. Enako je z odvetniki in inženirji. Ne nazadnje: ko kupite stanovanje, želite vedeti, da se ob potresu ne bo podrlo, pa tudi da boste v njem lahko normalno živeli.

Vendar se je aktualna oblast odločila, da poseže tudi v sistem licenciranih poklicev. Ministrstvo za okolje in prostor je v medresorsko razpravo poslalo zakon, v katerem meša pristojnosti različnih poklicnih inženirjev in strok. Vsak projekt, katerega gradimo, je rezultat sodelovanja množice strokovnjakov – inženirjev arhitekture, gradbeništva, strojništva, elektro stroke … In do zdaj je veljalo, da projektiranje vodi in pridobi gradbeno dovoljenje tisti inženir, čigar stroka prevladuje. Za stavbe je bil to arhitekt, za gradbenoinženirske objekte (mostovi, tuneli, silosi ipd.) je bil to gradbeni inženir, za transformatorske postaje elektro inženir itd. Ta obveza je v osnutku ukinjena, tako da bo lahko gradbeno dovoljenje za stavbo pridobil gradbeni inženir (ali pa navsezadnje elektro inženir).

Zakaj je to težava? Če uporabimo primerjavo z zdravniškim poklicem – to je tako, kot da bi vlada odločila, da lahko specialist katerekoli medicinske stroke vodi katerikoli poseg. Tako bi lahko dermatolog izvajal ortopedske posege, pediater pa bi bil lahko popoldne tudi nevrokirurg.

Hojsov novi gradbeni zakon naj bi tako bil namenjen predvsem širitvi pristojnosti gradbenih inženirjev, ki bi lahko samostojno vodili tudi projekte za izgradnjo stavb.

Znano pa je, da je sedanji notranji minister Aleš Hojs po izobrazbi gradbeni inženir, ki je v časih priprave prejšnjega gradbenega zakona zagovarjal izstop sekcije gradbenih inženirjev iz Inženirske zbornice Slovenije, saj naj ne bi dovolj uveljavili interesov gradbenih inženirjev v spremembah zakonodaje. Hojsov novi gradbeni zakon naj bi tako bil namenjen predvsem širitvi pristojnosti gradbenih inženirjev, ki bi lahko samostojno vodili tudi projekte za izgradnjo stavb. To potrjujejo tudi spremembe, ki na IZS selijo pristojnosti za določanje sestavnih delov načrtov (popisov del), čeprav jih izdelujejo in za njih nosijo največjo odgovornost prav arhitekti.

Ministrstvo za javno upravo pa je 23. decembra, tik pred božičnimi prazniki, poslalo v javno obravnavo predlog novega zakona o javnem naročanju. Že to, da je predpis poslan v obravnavo tik pred božično-novoletnimi prazniki, za javno razgrnitev pa dovoljuje 30 dni, tj. do 25. 1. 2021, kaže, da nekaj pri postopku smrdi. Za takšne »taktične« datume, ko se zakonodajalci zanašajo, da bodo ljudje raje mislili na svoje bližnje kot na zakone, se odločajo samo tedaj, kadar želijo v zakon nekaj skriti.

In podrobnejše branje osnutka zakona kaže, da gre točno za to – kopico drobnih poenostavitev, razjasnitev, odpravo neskladij …, ki pa v realnosti odpravljajo zahteve po objavljanju razpisov v uradnem listu EU (da bi se težje kdo mešal domačim dogovorom v štrene) in ukinjajo obveznost izvedbe javnih natečajev za gradnje.

Naravnost žaljivo je, da zakonodajalec poskuša ukinitev projektnih natečajev zaviti v »enotnost urejanja iste materije«, in namiguje, da je podobna določba prisotna v drugih zakonih – kar nikakor ne drži. Zakon o javnih naročilih zdaj namreč nalaga investitorjem, da z javnim denarjem naročajo projekte za investicije, vrednejše od 2.500.000 evrov, po sistemu javnega natečaja. Sprejetje zakona v taki obliki bi namreč pomenilo, da se oblikovanje prostora regulira po sistemu najnižje cene. Naslednjič, ko bo občina gradila vrtec ali šolo, ne bo izbirala najboljše rešitve, ki bo najprimernejša za otroke, uporabnike ali prostor – ampak bo izbrala rešitev tistega, ki bo najceneje naredil načrte.

Natečaji so seveda branik kakovosti arhitekture javnih stavb, saj vemo, da namen javnega naročanja ni preprosto dobiti najnižjo ponudbo, ampak najugodnejšo. Oziroma, ustrezno kakovosten izdelek za najugodnejšo ceno. Da gre javnim institucijam obveza natečaja v nos, je znano, zato ga pogosto skušajo nesramno izigrati (nedavno primer Hotela Brdo, nekoliko prej Kampus Livade v Izoli ipd.), vendar je zelo velik delež nagrajenih arhitektur nastal na podlagi natečaja, kar priča o pomembnosti tega instituta.

Kombinacija teh treh sprememb, torej netransparenten sprejem razvojnega načrta, ukinjanje področij pristojnosti glede na stroko ter ukinitev javnih natečajev, bo imela za rezultat popoln kolaps v slovenskem grajenem prostoru. Poepidemijski razvoj bo podrejen politični pripadnosti, načrti za javne stavbe se bodo naročali po merilu najnižje cene, med vsemi inženirji pa se bo že našel kdo, ki je »pravi«, tako da bo najbolje izpolnil želje vladajoče strukture.

Kam nas pripelje sveto spoštovanje merila najnižje cene, smo videli pri aferi s hitrimi antigenskimi testi za covid-19: v več škode kot koristi. Vendar so testi, čeprav to v dani situaciji zveni bogoskrunsko, potrošni material. Če pa začnemo poepidemijski razvoj z več milijard evrov investicij v infrastrukturo graditi glede na to, kateri poljubni inženir bo ponudil najnižjo ceno storitve, škode ne bomo mogli enostavno odpraviti.

Da, prerekanje o tem, kakšne bodo pristojnosti licenciranih inženirjev, ter ali bodo projekti grajeni z javnimi natečaji, morda ta trenutek zveni malenkostno. Vendar bo tudi epidemija minila, za okrevanje gospodarstva pa so predvidene ogromne investicije v gradnje in infrastrukturo. Svet se po pandemiji ne bo vrnil v stare tirnice. Še več, če hočemo našim vnukom omogočiti ustrezno prihodnost, se ne sme. S tajnim programom, deregulacijo, ukinjanjem strokovnosti ter brisanjem določbe o natečajih ne bomo prišli do boljše, trajnostne družbe ali hitrejših postopkov, ampak samo do večjih zapletov pri gradnji in uporabi, pa tudi do zamujene priložnosti pri okrevanju.