Denar ali življenje

Bilo je 18. oktobra 2020, ko je predsednik vlade Janez Janša prek televizijskih zaslonov Slovencem in Slovenkam sporočil, da se uradno začenja novi val epidemije koronavirusne bolezni. Ponovnim strogim omejitvam življenja se ni mogoče izogniti, je povedal: »Najprej so življenja, potem zdravje in nato gospodarstvo.« Od tedaj minevajo natanko trije meseci, doslej je zaradi covid-19 umrlo že več kot 3000 ljudi, po številu mrtvih zaradi te bolezni je na milijon prebivalcev naša država tretja na svetu. Na drugi strani vlada Janeza Janše ne zelo glasno podpira čim bolj nemoteno delovanje podjetij kljub epidemiji in počne vse, da krivulje gospodarske dejavnosti ne bi preveč upadle – zdi se, da tudi za ceno naraščanja krivulj obolelih in umrlih zaradi covida.

Od pomladi dalje, v drugem valu pa še posebno, se državljani in državljanke odpovedujemo pomembnim delom svojega bivanja. Naše gibanje in stiki so omejeni, otroci ne morejo niti na igrala, kaj šele v šole in vrtce. Mnogi med nami, ki se preživljajo kot samostojni podjetniki ali delajo v majhnih družinskih podjetjih, ostajajo brez prihodkov. Celotna gostinska dejavnost, prodajalne oblačil in obutve, frizerski, kozmetični in masažni saloni, fitnes centri, prevozniška podjetja, kinematografi, smučišča ... Vse je zaprto, le tu in tam zmedena vlada kateri dejavnosti nameni kakšen teden obratovanja, pa jo nato brž spet hermetično zapre. Ves ta čas pa največja storitvena in proizvodna podjetja obratujejo neprekinjeno. V tujini so poročila o prekinitvi proizvodnje zaradi okužb stalnica vsakih poročil medijev, v Sloveniji pa o tem komaj kaj izvemo. Ker se ne dogaja? Ali ker se delovni proces okužbam navkljub ne ustavi?

Tovarne, železarne, farmacevtski obrati, proizvodnja avtomobilskih delov, bele tehnike in gospodinjskih aparatov, proizvodnja kemičnih izdelkov, tekstilna industrija – vsepovsod se tekoči trakovi obračajo še naprej, proizvodne hale ostajajo polne ljudi. Čeprav prav ta okolja predstavljajo pomemben dejavnik pri širjenju okužb. »Vsak dan sem na terenu in v tem trenutku vam vsaj za našo regijo ne znam navesti velike firme, v kateri ne bi bilo koronavirusa. Unior, Gorenje, Valji Štore – virus je povsod,« pravi Mirko Hirci, sekretar regijske organizacije Sindikata kovinske in elektro industrije Celje.

Njegova opažanja je že konec novembra potrdila analiza, ki jo je javnosti predstavil NIJZ. Epidemiologi so tedaj poročali, da je delovno okolje »prepričljivo na prvem mestu« med lokacijami izvora okužb. Na tej podlagi je zdaj že bivši minister za zdravje Tomaž Gantar od vlade zahteval popolno zaprtje gospodarstva za dva tedna, kar bi zadostovalo, da bi se skrajno neugodni trendi naraščanja okužb umirili. Toda namero je grobo povozil minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, ki je spet nastopil ne kot minister, temveč bolj lobist vplivnih menedžerjev, iz vrst katerih ne nazadnje prihaja tudi sam. »Tega ne morem sprejeti,« je Počivalšek po besnenju na vladnih sejah še javno spodsekal obupane Gantarjeve pozive kljub rekordnemu smrtnemu davku, ki ga je tedaj že terjal covid-19. Mimogrede, med družbami, ki v letu 2020 niso bile zaprte niti za en dan, so tudi zdravilišča, med njimi seveda Počivalškovo nekdanje podjetje Terme Olimia.

60 %
delavcev je ZSSS poročalo o koronavirusu v njihovem podjetju

37 %
od 1700 delavcev je poročalo o pojavu covid-19 pri sebi ali sodelavcu

34 %
odstotkov jih ni bilo obveščenih o okužbah v podjetju

68 %
vprašanih dela na delovnem mestu

Minister za gospodarstvo je svoje trmarjenje upravičeval z ad hoc analizami, ki so jih v odgovor na študijo NIJZ opravila delodajalska združenja – ta so kakopak hitela dokazovati, da delovna okolja pri širjenju virusa ne igrajo pomembnejše vloge. Razumljivo, menedžerji in lastniki velikih podjetij pač niso pripravljeni deliti usode zaprtih frizerjev in gostincev, ki se borijo za preživetje. Ankete Trgovinske, Obrtne in Gospodarske zbornice Slovenije naj bi tako potrdile, da »delovna mesta niso glavni vir okužb, temveč je na tem področju zagotovljena visoka varnost pred okužbo. Gospodarstvo zato poziva vlado, da dovoli poslovanje podjetij.« To mantro je nato Počivalšek ponavljal na vladi in pred novinarskimi mikrofoni, dokler ni obveljala njegova, veliko manj politično spretni Gantar pa je po izstopu DeSUS iz koalicije lahko samo še odstopil. Srednja in velika podjetja so tako dosegla svoje, njihove hale so ostale odprte, delavci morajo še naprej hoditi na delo in koronavirus se še vedno širi med njimi.

Tega ne morem sprejeti, je minister Počivalšek kategorično zavračal pozive Tomaža Gantarja po 14-dnevnem popolnem zaprtju gospodarstva. Medtem pa se je covid-19 širil po podjetjih.

Janševa vlada je tako še enkrat prisluhnila temu, kar je želela slišati, ne pa »tako imenovani« stroki. Ankete, s katerimi so delodajalska združenja ugotavljala razširjenost koronavirusa po podjetjih, se namreč po strokovni plati ne morejo meriti z anketami NIJZ; menedžerji pač niso epidemiologi. Uslužbenci zbornic so preprosto klicali direktorje in direktorice po podjetjih in si slepo, brez vsakršnega preverjanja zapisovali podatke o okužbah v njihovih okoljih. Pri čemer je jasno, da so bili direktorji motivirani, da relativizirajo prisotnost virusa, saj so se želeli na vsak način izogniti zaprtju. Na drugi strani so epidemiologi iz Centra za nalezljive bolezni NIJZ govorili neposredno z ljudmi, ki so oboleli in se zdravili zaradi covid-19. In ti bolniki niso imeli prav nobenega motiva, da bi prikrivali izvor svojih okužb.

V svoji vnemi po zagotavljanju podjetniške svobode sta vodilna »epidemiologa« v državi, Janez Janša in Zdravko Počivalšek, spregledala še tretjo vrsto raziskav glede prisotnosti virusa v delovnih okoljih. Gre za anketo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), ki je med 1700 delavkami in delavci preverjala stanje na terenu; bilo je bistveno drugačno od zagotovil, ki jih širi Počivalšek. Velika večina vprašanih je odgovorila, da njihovi delodajalci spoštujejo predpisane zaščitne ukrepe in da se zaposleni počutijo varne. Toda 60 odstotkov jih je potrdilo, da so v njihovih podjetjih delavci že zboleli, 37 odstotkov pa je poročalo, da so se s koronavirusom že okužili bodisi sami bodisi njihovi sodelavci. Več kot tretjina delavcev je še povedala, da jih vodstva podjetij ne obveščajo glede stanja okužb v kolektivu.

Ne trdimo, da so sindikalne analize boljše kot raziskave delodajalcev. A če je tako dosledno upoštevala slednje, bi se lahko vlada zamislila tudi nad prvimi. Odgovori delavcev namreč nakazujejo številne sistemske luknje. Posebej alarmanten je podatek, da je 80 odstotkov anketiranih potrdilo, da izbrani zdravnik medicine dela, ki bi ga moralo najeti njihovo podjetje, ni preveril ustreznosti ukrepov za preprečevanje okužb – ali pa vsaj delavci niso vedeli, da bi se to zgodilo. »V prvem valu je bilo še slabše, izvajalci medicine dela povečini sploh niso opravljali svoje dejavnosti, večina ambulant je bila zaprtih, tako da podjetja niso mogla preveriti ustreznosti svojih varnostnih protokolov,« pravi izvršna sekretarka ZSSS za varnost in zdravje pri delu Lučka Böhm.

Analiza, ki jo je opravil Mednarodni denarni sklad, je pokazala, da dolgoročni vplivi pravočasnega omejevanja virusa na ekonomsko dejavnost odtehtajo začasno zaprtje podjetij.

Nikakor ne bi bilo pošteno trditi, da se podjetja ne trudijo omejiti širjenja virusa med zaposlenimi. Veliki poslovni sistemi so že pred časom oblikovali podrobne in stroge protokole za preprečevanje okužb, stroje in pisarne redno razkužujejo, delovodje nadzirajo nošenje mask in zaščitnih rokavic, kar nekaj podjetij pa je že pred časom nabavilo hitre teste, s katerimi preverjajo zdravstveno stanje delavk in delavcev. V domžalskem Heliosu so na primer vse od pojava covid-19 na Kitajskem spremljali širjenje virusa, spomladi pa so že pred prvo razglasitvijo epidemije v Sloveniji zaposlenim izdali navodila o dezinfekciji površin, higieni kašlja in umivanju rok, odpovedali službene poti v tvegane države ter pozvali uslužbence, naj v primeru okužbe ne hodijo na delo. »Moj vtis je, da delodajalci jemljejo korono zelo resno,« pravi Sonja Kos, sekretarka Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije. »Menedžerje je strah, vedo, kaj je na kocki, zato se firme dosledno držijo ukrepov; v nekem podjetju so celo ugasnili dvigalo v upravni stavbi, da se ne bi kdo okužil v njem.«

Težava pa je, da je koronavirus tako nepredvidljiv in agresiven, da njegovega širjenja ni mogoče povsem zaustaviti. To se je jasno pokazalo v domovih za starejše, kjer je virus vedno znova zaobšel vse zaščitne mehanizme in poiskal pot do svojih žrtev – bodisi prek asimptomatskih prenašalcev bodisi prek okužene opreme, v nekaterih primerih pa se je neopažen širil prek prezračevalnih sistemov. Kako izmuzljiv je koronavirus, so konec septembra spoznali tudi v družbi Pivka Perutninarstvo; mikroorganizem je v podjetje prišel prek zaposlenih, ki so se okužili med zasebnimi druženji, nato pa se je bliskovito širil po kolektivu. Vodstvo družbe je ob novici o prvi okužbi takoj testiralo več zaposlenih in odkrilo še dvanajst dodatnih primerov. Organizirali so mobilno enoto za odvzem brisov, delavce so napotili v karanteno in organizirali delo od doma, na pomoč delavcem v proizvodnji je prišla celo uprava. V Pivki Perutninarstvo so dejansko storili vse, kar je bilo mogoče, da se virus ne bi razširil po podjetju – a je kljub temu za covid-19 zbolelo 89 ljudi, skoraj petina vseh zaposlenih.

Kjer zaposlujejo po nekaj sto ali celo nekaj tisoč ljudi, ki so zaradi narave dela med seboj v tesnem stiku, je pač nemogoče povsem preprečiti širjenje koronavirusa. Specifični delovni procesi množične proizvodnje dostikrat ne omogočajo upoštevanja varnostne razdalje in nošenja mask. »Težava so slačilnice, kjer se mora večje število ljudi preoblačiti v delovne kombinezone; prezračevanje prostorov, čiščenje izpostavljenih površin, pa prevozi, ko se na delo v istem avtu skupaj vozi več ljudi,« našteva Lučka Böhm. Poleg tega se v velikih kolektivih vedno najde nekaj izjem – ljudi, ki se ne držijo predpisanih ukrepov, opozarja sindikalist Hirci: »Delodajalci izdajajo disciplinske ukrepe zaradi kršenja protokolov, trgajo od plač, izdajajo celo opozorila pred odpovedjo delovnega razmerja, delovodje pa skušajo nadzirati ljudi. Vendar je nemogoče imeti pregled nad vsemi; ko vidijo, da se delovodja približuje, si nadenejo maske, kakor hitro ga ni, jih spet snamejo. Dogaja se tudi, da posamezniki zavračajo testiranje s hitrimi testi, čeprav vodstvo sumi, da so okuženi.«

Kot smo večkrat opozorili v Mladini, so namreč delavci v karanteni po odločitvi vlade prejemali za petino nižjo plačo – zlasti slabše plačani kader v proizvodnji je zato vztrajal na delovnem mestu tudi za ceno prikrivanja morebitne okužbe. »To se je vsaj v primerih obolelih izvajalcev pomoči družini na domu ter izvajalcev zdravstvene dejavnosti, za katere je mogoče dokazati, da so se okužili v delovnem procesu, spremenilo šele s sedmim protikoronskim paketom. Toda škoda je bila že storjena,« pojasnjuje Lučka Böhm. In dodaja: »Velika škoda je, da je država namenila milijarde evrov za pomoči podjetjem, ki so bile nujne za izvedbo lockdowna dobršnega dela gospodarstva, obenem pa se je virus zaradi lukenj v sprejetih predpisih širil po podjetjih.«

Tudi če predpostavimo, da imajo vsi delodajalci najboljše namene in da jih skrbi predvsem zdravje zaposlenih, še vedno ostaja dejstvo, da je v velikih podjetjih nemogoče zagotoviti popolno varnost pred virusom. V tem primeru je imel Tomaž Gantar prav in vlada bi morala pravočasno vsaj za dva tedna zapreti vse gospodarske dejavnosti. Gotovo bi to povzročilo veliko gospodarsko škodo, saj nekatere dejavnosti, na primer plavži, po zaustavitvi potrebujejo spet več dni ali celo tednov za ponovni zagon. A kot so v oktobrski analizi učinkovitosti popolnega zaprtja industrije opozorili analitiki Mednarodnega denarnega sklada, je treba gledati širše, saj pravočasni lockdown odločilno vpliva na ekonomsko okrevanje neke države po epidemiji.

»Pogosto navajajo, da zapiranje gospodarstva vodi v dilemo med reševanjem življenj in zaščito življenjskega standarda v družbi. To logiko pa postavljajo pod vprašaj ugotovitve, da višje število okužb samo po sebi najbolj negativno vpliva na ekonomsko dejavnost. Z omejevanjem okužb lockdown bistveno pripomore k hitrejšemu okrevanju gospodarstva. Povedano preprosteje – kratkoročni negativni ekonomski učinki zaprtja so manjši od koristi, ki jih prinese povečana gospodarska dejavnost v prihodnosti.«

Toda Počivalšek, Janša in vladni ekonomski svetovalci na čelu z Matejem Lahovnikom – v njegovi skupini so tudi vplivni menedžerji – ne vidijo tako daleč. Namesto da bi določila prioritete, se je Janševa vlada v času koronakrize namenila reševati tako življenja državljanov kot gospodarsko dejavnost, četudi oboje pač ne gre vedno skupaj. Posledice so katastrofalne na obeh področjih, samo v novembru 2020 je umrlo skoraj 90 odstotkov ljudi več kot v istem obdobju leta 2019. In zato imamo v Sloveniji še vedno lockdown malega gospodarstva, javnega življenja ter vzgoje in izobraževanja – ki pa ni uspešen, ker vlada ni zapovedala, da se v primeru okužb ustavi proizvodnja tudi v podjetjih.

Argumente Počivalška in Janše bi nemara še lahko poskušali razumeti, če bi vlada vsaj uspela obdržati gospodarstvo nad gladino in ohranjati dostojen življenjski standard zaposlenih – toda zgolj v tretjem četrtletju leta 2020 je moralo ugasniti dejavnost 10.000 dodatnih samostojnih podjetnikov, brezposelnost pa se je povečala za skoraj 8 odstotkov glede na november 2019. Vladni urad za makroekonomske analize je pred dnevi poročal o bistvenem zvišanju plačilne nesposobnosti med mikro, majhnimi in srednjimi podjetji ter opozoril, da »je verjetnost njihovih stečajev precej visoka«. V času epidemije je torej Janševa vlada od ljudi terjala življenja, od gospodarstva pa denar – kdo pa bo terjal njeno odgovornost? 

Kršitve se kopičijo

Ali podjetja spoštujejo predpisane ukrepe za omejevanje okužb, preverjata inšpektorata za zdravje in za delo. Iz prvega so nam sporočili, da so inšpektorji za zdravje od septembra do danes prejeli 1.500 prijav zoper gospodarske družbe zaradi suma kršenja vladnih odlokov, opravili so prek 14.400 nadzorov in izrekli nekaj več kot 230 odločb o prekrških. „Največ prekrškov se nanaša na opravljanje gostinske dejavnosti tej sledi opravljanje trgovske dejavnosti, frizerske storitve in dejavnost avtopralnic,“ nam je pojasnila inšpektorica Deana Potza. Na inšpektoratu za delo pa so od septembra 2020 do januarja 2021 prejeli 753 novih prijav in opravili 3358 preverjanj spoštovanja protikoronskih omejitev v podjetjih. Inšpekcija je ugotovila več kot 3800 kršitev in izdala 500 odločb o prekrških ter več kot 680 upravnih odločb in 450 opozoril. »Glede izvajanja ukrepov delodajalcev za zaščito zdravja in varnosti delavcev na splošno ugotavljamo, da so se razmere v primerjavi s prvim valom izboljšale, čeprav določeni delodajalci še vedno ne prepoznajo, da so predlagani ukrepi glede preprečevanja širjenja koronavirusa nujno potrebni. V nadzorih inšpektorji pogosto ugotavljajo nepravilno uporabo zaščite dihal – na primer nošenje maske pod nosom, pod brado – in da zadostna razdalja med zaposlenimi ni dosledno zagotovljena.«

Najvišja globa, ki jo lahko izrečejo zdravstveni inšpektorji, po pojasnilih Deane Potza znaša 100.000 evrov za podjetje in še 4.000 evrov za njegovo odgovorno osebo. Za primerjavo, v Avstriji je za delodajalca, ki med epidemijo ne poskrbi za zaščito poslovnih prostorov, predvidenih do 30.000 evrov kazni. V Nemčiji pa najvišja kazen za kršenje predpisanih higienskih in zaščitnih ukrepov za zajezitev koronavirusa lahko doseže 25.000 evrov.