Vrnitev glob protestnikom

Ustavno sodišče je 3. decembra lani potrdilo: ker je vlada nepravilno objavila sklepe, s katerimi je želela podaljšati prepovedi zbiranja v vzgojnoizobraževalnih zavodih, prepovedi sploh niso veljale. Ker je sklepe o ostalih ukrepih objavljala na identičen način in zanje torej po analogiji velja enako, bi morala (pravna) država protestnikom, ki so na podlagi neveljavnih aktov prejemali globe, denar vrniti, procesiranje odprtih postopkov pa ustaviti. A ministrica za pravosodje ne ukrepa.

»Bilo bi pošteno, če so bile kazni izrečene nezakonito, da vlada to sama popravi,« je že v decembrskem intervjuju za Mladino opozoril pravnik dr. Rajko Pirnat, strokovnjak za upravno pravo. Izrazil je tudi dvom, da bo aktualna vlada potreben korak naredila. In imel je prav, kot kaže.

Na vsebinsko zagotovo najbolj pristojnem ministrstvu, to je na ministrstvu za pravosodje, katerega ministrica Lilijana Kozlovič (SMC) je tudi članica vlade, ki je izdajala neveljavne akte, so se namreč odločili, da bodo predvsem poskušali najti interpretacijo, zakaj jim ni treba narediti ničesar. Na ministrstvu v odgovoru na novinarsko vprašanje namreč kažejo na službo vlade za zakonodajo, ki da je pristojna za pravno veljavnost vladnih aktov in njihove objave. Hkrati navajajo – in to mesec in pol po razsodbi ustavnega sodišča –, da ne razpolagajo »s pregledom vseh aktov, s katerimi so bili omejitveni ukrepi podaljšani ’na identičen način’«, torej z neustrezno objavljenimi vladnimi sklepi, kot je bilo to pri obravnavanem odloku o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih. Dodajajo pa, in to brez dodatne razlage, da decembrska odločitev ustavnega sodišča »ne velja avtomatsko za vse ostale akte« ter da bi bilo »širjenje te odločitve na vračanje vseh že plačanih glob v tem trenutku preuranjeno«. Kot organ, pristojen za sistemsko urejanje področja prekrškov, napovedujejo proaktiven pristop šele, če bo ustavno sodišče sprejelo »podobne odločitve o neveljavnosti kakšnega od drugih odlokov in sklepov, ki vsebujejo tudi sankcije za prekrške«.

Dr. Rajku Pirnatu se tako stališče ministrstva zdi nedopustno: »Najprej moram reči, da se ministrstvo spreneveda, ko trdi, da ’omenjena odločitev ne velja avtomatsko za vse ostale akte’.« Poudarja namreč, da je decembrska odločitev ustavnega sodišča »ugotovitvena« in da sklepanje ustavnega sodišča glede odloka s področja vzgoje in izobraževanja »v celoti in brez novih odločb Ustavnega sodišča velja tudi za ostale odloke, ki so imeli omejeno veljavnost (praviloma sedem dni) in katerih veljavnost je vlada poskusila podaljšati s sklepom, katerega pa ni objavila v Uradnem listu Republike Slovenije. To pomeni, da so tudi vsi ostali podobni odloki po enem tednu prenehali veljati in v določenem obdobju niso veljali.«

Ustavno sodišče je bilo jasno: vladni odloki niso veljali, torej so bile tudi izrečene kazni brez pravne podlage.

Vlada je prav zaradi odločitve ustavnega sodišča na seji 5. decembra poleg novega odloka o prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah sprejela tudi nove odloke glede vseh preostalih omejitev in jih objavila v uradnem listu. Objavljenih je bilo deset vladnih odlokov, na podlagi katerih so bila med drugim prepovedana zbiranje ljudi na javnih krajih, prehajanje med občinami, gibanje v nočnem času, delovanje javnega prometa in nenujnih trgovin. To potezo je vlada naredila, ker je služba vlade za zakonodajo ocenila, da bi bilo »najbolje na novo izdati vse odloke, izdane na podlagi zakona o nalezljivih boleznih, in v nadaljevanju vsak teden s predpisom podaljševati uporabo ukrepov iz teh odlokov, saj gre tudi v primeru drugih odlokov za podobno dejansko stanje«. Podobno kot dr. Pirnat so se že decembra na razsodbo ustavnega sodišča odzvali številni drugi pravniki. Tudi dr. Matej Avbelj, redni profesor za evropsko pravo na Fakulteti za državne in evropske študije, je takrat za STA na vprašanje, kaj odločitev ustavnega sodišča pomeni za veljavnost drugih sklepov o podaljševanju ukrepov, ki niso bili objavljeni v uradnem listu – pa bi morali biti, dejal: »Noben predpis, ki je predpis (splošen ali abstraktni pravni akt) in ki ni bil objavljen, v pravni državi ne velja. To je splošno in temeljno pravilo.« Ob aktualnem stališču pravosodnega ministrstva gre sicer vendarle opozoriti tudi na odgovornost ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za nujno nedvoumnost njihovih razsodb, ki politikom onemogoča interpretativno zlorabo.

Kakorkoli. Po mnenju dr. Pirnata je »neodgovorno in v neskladju s pravili dobrega vladanja, da vrnitve plačanih glob vlada ne uredi na celovit način, saj je prav vlada zakrivila neustavnost, zaradi katere so oškodovanja nastala«. Ob tem opozarja, da tega res ni mogoče storiti drugače kot z neko posebno zakonsko ureditvijo in da bi bilo to mogoče »brez težav urediti že v t .i. PKP7 zakonu«, torej protikoronskem zakonodajnem paketu. »To je namreč gotovo vprašanje, zvezano z ukrepi za omejevanje epidemije in omilitev njenih posledic. Zato bi bilo spodobno in pošteno od vlade, da bi predlagala in dosegla sprejem sistematične ureditve povrnitve teh škod.« A najbolj poklicana ministrica – miži.