Vrtiljak vladavine prava

Novinarja Bernarda Nežmaha spoštujem in z zanimanjem preberem kakšen njegov prispevek. Odzval se je na moj intervju v časniku Delo (dne 9. januarja 2021, str. 5), v katerem je problematiziral naslov »Patrie bi se še enkrat lotil na enak način« in si ob tem zastavil vprašanje, ali gre za kršitev vladavine prava. Težko je na kratko odgovoriti, vendar bom poskušal le zato, ker so nekatera dejstva, ki jih navaja prispevek novinarja Bernarda Nežmaha, neresnična.

Ustavno sodišče sodbe ni odločalo o dokazih (to tudi ni njegova naloga), pač pa o vprašanju, ali v opisu očitka zadostuje opis, da je šlo za »ponujeno« ali »obljubljeno« (in v avstrijski sodbi: tudi »dejansko dano«) nagrado. Uporaba teh izrazov je pri nas zadostovala vse do Vrhovnega sodišča. V Avstriji so povsem enaki, z istimi izrazi označeni očitki pripeljali do obsodilne sodbe, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Avstrije na Dunaju za isto korupcijsko dejanje v korist naše politične stranke. Ker ne verjamem, da novinar ni bil seznanjen z odločitvijo najvišjega avstrijskega sodišča, se sprašujem, zakaj potemtakem takrat on ali kdo drugi izmed novinarjev ni zastavil vprašanja, ali potemtakem avstrijski organi spoštujejo načela pravne države. V prispevku Bernarda Nežmaha je torej napačno kot razlog za razveljavitev vseh sodb na prvi, drugi in tretji stopnji naveden razlog, »ker zanjo ni bilo dokazov«. V nasprotju s to trditvijo so bili za razveljavitev in ponovno sojenje posredi šele na Ustavnem sodišču ugotovljeni procesni razlogi; procesni razlogi pa so tudi prispevali k zastaranju zadeve.

Treba je pojasniti, da je tožilčeva obtožba utemeljena že, če jo v obravnavo sprejme sodišče, da o njej razsodi. Toliko bolj to velja za zadeve, pri katerih državni tožilec doseže obsodilno sodbo tako na prvi, drugi in nato ob uporabi izrednih pravnih sredstev obrambe še na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.

Kaj torej v takih okoliščinah lahko pomeni lotiti se zadeve »na enak način«? Pomeni lahko le enako skrbnost in ponovno natančen študij zadeve, kakor je bila opisana v intervjuju. Pri tem pa bi že obstoj različnih pogledov na isto pravno vprašanje na Ustavnem sodišču RS na eni strani in Vrhovnem sodišču Republike Avstrije na drugi, torej v dveh enakopravnih članicah EU, zahteval ustrezno poglobljen pristop. Na srečo gre po zaključenem postopku le za hipotetičen razmislek, kajti treba je upoštevati dve pomembni okoliščini: Različna argumentacija v strokovnem ali drugem tisku o istem pravnem ali dejanskem vprašanju (še zlasti po pravnomočnosti sodbe) ne načenja načel pravne države, če gre resnično za pravno argumentacijo in ne za politična pričakovanja, kakšna bi morala biti »prava« rešitev. Druga pa je, da se v danih okoliščinah v zvezi z zadevo Patria razmislek o pravni državi osredini predvsem na obstoj domneve nedolžnosti, ki neposredno vpletenim pravzaprav onemogoča, da bi se vsebinsko poglobljeno opredeljevali do stališč, ali je v skladu z načeli pravne države ena ali druga sodba. To nameravam tudi spoštovati v bodoče in upam, da se mi zaradi napačnih trditev in zaradi procesa Patria ne bo treba več oglašati.