Intervju: dr. Kaja Širok

Dr. Kaja Širok je lepo nadgradila svojega mentorja in predsednika sveta Muzeja novejše zgodovine Slovenije (vnaprej MNZS), dr. Ota Lutharja. Ta je ministra in kolege/ice v Sobotni prilogi označil za »bebce in konvertite«, ne da bi znal z dokazi utemeljiti, kaj nam očita. Podobno Širokova na fotografiji pokaže kar oba sredinca, na katera ima nalepljen nekdanji logotip Ministrstva za kulturo z napisom »sramota«.

Ker komunikacija v slogu »bebci in konvertiti« in sredincev ni samo značilnost direktorice MNZS in predsednika sveta MNZS, ampak tudi poslovne partnerke MNZS, ki čivka kot Teja Ideja, sem na to opozoril Širokovo. Odgovorila je, da ne s predsednikom MNZS ne s poslovno partnerico nima nič. Res, »resnic je toliko, kolikor je ljudi, ki se spominjajo«?

Označevanje z »bebci in konvertiti«, kazanje sredincev ter čivkanje v slogu »Jože ’Najraje Ima Kosti Brez Kože’« kažejo, da se Širokova in Luthar s poslovnimi partnerji umeščata v aktivizem, ki odlikuje delavce in delavke v kulturi.

Ali Širokova misli, da je sramota to, da jo je taisto ministrstvo dvakrat imenovalo za direktorico MNZS? Ali so sramota davkoplačevalci, ki so polnili proračun zanjo? Ali pa se je osramotila kar sama?

Tudi druga fotografija ni enoznačna. Širokova se razpne na križu NSK. Ali se je dala križati ali jo križajo?

Moja teza je, da Širokova s sredinci sramoti sama sebe in da se je na križ neizpolnjenih obveznosti pribila kar sama.

Vprašana je bila tudi o projektu Identitete na prepihu, »razstavi o migracijah z območja Jugoslavije po letu 1945, po domače, o čefurjih. /…/ Menite, da je ta razstava zaradi menjave na vodstvenem položaju ogrožena?« Širokova odgovori: »V tem trenutku težko rečem, v kakšni fazi je razstava, ker zaradi prepovedi srečevanj ne moremo izvajati skupnih aktivnosti.« Ta razstava je v programu MNZS za leto 2021. Tako na spletnih straneh MNZS kot v javnosti je sporočeno, da je njena otvoritev 28. januarja 2021. Torej čez nekaj dni.

In razstava ni ogrožena zaradi pandemije. Še manj »zaradi menjave na vodstvenem položaju«.

Širokova je kolegiju MNZS razstavo prvič predstavila decembra 2020. Podprli so jo, naj razstavo vendar izvede. Potem je pred dnevi na kolegiju sporočila, da razstave ne bo. Kolegij tega namena ni podprl. Če bi razstavo hotela postaviti, bi bila seveda vsa »srečevanja« že zdavnaj izvedena, razstava pa bi morala imeti vsaj znan scenarij.

Zato sem želel, da pred primopredajo rešimo, kar se rešiti da. Širokovi sem predlagal, da predstavi pogodbene obveznosti, ki iz projekta izhajajo (te kolektivu MNZS niso znane) in kako rešiti program MNZS, ki ga je z ne-izvedbo razstave v načrtovanem roku zelo ogrozila. Prosil sem jo, naj predstavi tudi, kako si predstavlja nadaljnje sodelovanje.

Širokova se je strinjala: »Do drugega tedna bom imela tako vsebino kot finance pripravljene.« Potem je bil objavljen moj odgovor Lutharju v Sobotni prilogi. Širokova je zahtevala, naj pojasnim, kaj si predstavljam z besedami “ nekatere nenavadne oblike poslovanja MNZS”, ki sem jih tam zapisal.

Pojasnil sem ji, da je nenavadno prav to, da o projektu Identitete na prepihu zaposleni v MNZS komaj kaj vedo, ona ga pa kot tista, ki je zanj odgovorna, nekako ne zmore uresničiti.

Še enkrat sem jo prosil za predstavitev projekta in predlog, kako kljub temu, da razstave 28.januarja ne bo, rešiti, kar se rešiti da, saj »nimam podatkov, da bi bili zaposleni v MNZS obveščeni o projektu oz. da bi lahko kdo ali znotraj ali zunaj MNZS vplival na to, da razstave v predvidenem roku ne bo.« Dne 11. januarja 2021 ob 9.08 je Širokova zavrnila ponudbo, kratko in jedrnato, kulturno-delavsko udarno: »Joze niti ne berem. Get a life, drugi mamo kaj za počet, očitno maš preveč časa.« S tem je predala štafetno palico svojemu mentorju, predsedniku sveta MNZS, dr. Otu Lutharju.