»V posmeh obletnici slovenske države«

Spoštovani!

Pišem vam kot dolgoletni zvesti bralec Mladine in kot član komisije za vizualno umetnost pri Ministrstvu za kulturo. V zadnji številki ste daljši članek namenili razstavi, ki jo pripravlja kustosinja in nekdanja direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac. Razstava, ki jo kustosinja pripravlja za rimski muzej Maxxi, je s svojo vezanostjo na prostor nekdanje skupne države zmotila dve ministrstvi in še koga.

Problem, kot ga vidim sam, je večplasten.

Badovinčeva v članku pravi, da umetnost nima nacionalnega predznaka in da »uvajanje takšnih meril« pomeni nazadovanje v devetnajsto stoletje. Njena trditev morda drži, problem nastopi v trenutku, ko spoznamo, da je okvir razstave v smislu nacionalnega ali večnacionalnega določila že sama kot izhodišče in v naslovu razstave. Okvir, nacionalen ali večnacionalen, se kustosinji, kot je videti, zdi pomemben, celo ključen za branje razstave.

Zakaj je potem problematično, če nekdo - kdorkoli, tak in takšen okvir razstave izpostavi kot problematičnega?

Badovinčeva v nadaljevanju trdi, da je takšno stališče lahko le ideološko in ob tem pozabi, da je že sama razstava zasnovana izrazito ideološko. Kar nas napelje k enakemu vprašanju.

Ker nas obe zgoraj obravnavani postavki - nacionalna in ideološka, implicitni in eksplicitni že v sami zasnovi razstave - zapeljeta, da se na razstavo odzovemo ideološko in/ali z uporabo nacionalnih kriterijev, gladko zgrešimo bistvo problema.

Kot da gre za past, v katero se vsi skupaj ujamemo vedno znova in zgrešimo jedro: načrtovana razstava je namreč simptomatična za dogajanja v naši osrednji instituciji za moderno in sodobno umetnost, podobni simptomi pa obvladujejo lepo število podobnih institucij po svetu. Moderna galerija se je namreč že pred četrt stoletja - od takrat podrobno kot profesionalec spremljam njihovo delovanje – de facto odrekla lastni stroki in se priklonila zgolj ideologiji. (Tudi) zato so izdelki iz območja sodobne umetnosti, ki jih razstavljajo in kupujejo v instituciji, v resnici le izdelki iz sklopa trivialnih žanrov sodobne umetnosti. Takšna bo tudi načrtovana razstava. Ne gre torej za razstavo kompleksnega, visokega, resnega, kar bo na ogled, bo (skoraj) v celoti povsem trivialno. Ne gre torej za razstavo težko razumljive umetnosti, gre - ravno nasprotno - za razstavo očitnega in banalnega. Umetnost pol-ustvarjalnih za pol-izobražene bi morda rekel Andrej Medved.

Če bi naša osrednja institucija skozi leta prikazovala tudi te reči, ne bi nihče protestiral, saj so tudi v tej in takšni ponudbi relativno zanimivi/duhoviti kosi. Vendar so prikazovali samo te in takšne reči. Zato je treba delo institucije na področju sodobne umetnosti (in »rimsko« razstavo, kot je zasnovana) oceniti negativno. Sistematično in z ideološko zagrizenostjo so namreč iz svojih pregledov, nakupov in razstav izločali vse, kar je v sodobnosti dišalo po visokem, resnem, kompleksnem, predvsem mislim tu na kompleksno sodobno slikarstvo in kiparstvo.

Tu je jedro problema. Vse ostalo je nakladanje.

Lep pozdrav.