Odpreti šole

Šole smo v lanskem letu dvakrat za dolgo zaprli. Če spomladi nismo veliko vedeli, kateri ukrepi so učinkoviti proti širjenju virusa, bi pa morali biti jeseni pripravljeni na drugi val, ki so ga vsi napovedovali. Vsaka trgovina se je v parih dneh, z omejevanjem števila kupcev, prezračevanjem, razkuževanjem in pleksi zaščitami prilagodila predlogom in zahtevam epidemiologov.

Ministrstvo za šolstvo je predstavilo načrt s štirimi modeli, po katerem naj bi v primeru okužb ukrepali v oddelkih, oziroma po posameznih šolah.

V šolah ni bilo storjeno ničesar, kar bi omogočalo pouk v primeru pojava okužb. Ni bilo poskrbljeno za dodatno prezračevanje, ni bilo poskrbljeno za dodaten kader, da bi se lahko oddelki delili na manjše skupine. Veliko se je pa vlagalo v računalniško opremo in predvsem v usposabljanje učiteljic in učiteljev za pouk na daljavo, čeprav se je že spomladi pokazal za zelo neučinkovit, s številnimi škodljivimi posledicami za otroke in mladostnike.

Sredi oktobra so se šole na hitro zaprle. Tudi v regijah z boljšo epidemiološko sliko, tudi šole, na katerih ni bilo niti ene okužbe. Ministrica Simona Kustec sedaj izjavlja, da je jezna nase, ker so se šole prekmalu zaprle. Kdor prizna, mu je pol odpuščenega. Vendar je škoda, ki je bila storjena otrokom in mladostnikom z uvedbo tako dolgotrajnega pouka na daljavo, tako velika, da bi bila tudi polovica več kot dovolj za njen odstop. Se pa vedno bolj kaže, kdo ima tudi v šolstvu glavno in dokončno besedo, tako da o ministrici sploh ne kaže izgubljati besed.

In sedaj so se v šole vrnili učenci prve triade, odprti so tudi vrtci, ki se zaradi potreb gospodarstva dejansko sploh niso zaprli. In kot nikjer pri nas, tudi pri vračanju najmlajših v vrtce in šole ni šlo brez različnih informacij, zmede in odsotnosti strokovnih mnenj. Vzgojiteljice in učiteljice morajo za vrnitev v vrtec, oziroma šolo, opraviti testiranje na okužbo s korona virusom.

Sprva prostovoljno testiranje je hitro, ko se je izkazalo, da vse učiteljice in vzgojiteljice niso prostovoljke, postalo obvezno. Seveda nihče te ne more prisiliti v testiranje, samo, če nimaš negativnega izvida testa, ne moreš v razred. In če ne prideš na delovno mesto, izgubiš službo. In če te delodajalec napoti na testiranje in ne greš, ti lahko inšpektor naloži globo od 400 – 4000 EUR. Je pa seveda vse še vedno prostovoljno.

Ustava naj bi nam zagotavljala nedotakljivost naših teles. Testiranje na okužbo s korona virusom je poseg v naše telo. V izrednih situacijah, kakršna je epidemija, so tudi glede spoštovanja ustave očitno dovoljene izjeme. In kmalu, ko bo dovolj cepiva, se bo vse skupaj ponovilo. Cepljenje bo prostovoljno, samo, če se ne boš cepil boš ob službo in država bo povedala, kje lahko živiš, oziroma umreš.

Sam osebno, če mi je naloženo neko delo ali opravek, rad tudi izvem, če ima vse skupaj kakšen smisel. Pri obveznem testiranju zaposlenih v šolah in vrtcih je kar nekaj vprašanj. Glede na zatrjevanje odgovornih, da je testiranje pomembno predvsem zaradi odkrivanja asimptomatskih okužb, se je treba zamisliti nad nedavno ugotovitvijo, da so ravno pri takih okužbah testi, ki se uporabljajo, zelo nezanesljivi. Sedaj so nekatere učiteljice tudi poskusni zajčki za preizkušanje zanesljivosti hitrih testov. Seveda jih ni nihče vprašal, če na to vlogo pristajajo. Govorijo nam, da v šolah razred s svojo učiteljico, z negativnim izvidom na testu seveda, predstavlja mehurček, ki se ne meša z drugimi. Tako kot športne ekipe, ki grejo na tekmovanje. Vendar gre za pomembno razliko. V športni ekipi se pred nastankom mehurčka vsi testirajo in nekaj dni ostanejo brez stikov z drugimi. Po vsaki tekmi, ki predstavlja stik zunaj mehurčka, se testiranje ponovi. V šoli pa je mehurček sestavljen iz okoli dvajsetih delov, od katerih je prvi dan v tednu ena dvajsetina testirana. In po nekaj urah se ta mehurček razdeli, delčki gredo v trgovine in domov, kjer pridejo v stik s sorodniki, ki so izskočili iz drugega mehurčka, prišli iz služb, v katerih njihovi sodelavci seveda niso testirani. In drugi dan se teh, okoli dvajset delcev, spet poveže v mehurček, za katerega mora učiteljica skrbno paziti, da se jim v šoli ne približa kdo iz kakšnega drugega mehurčka, ali še huje, na sprehodu kdo, ki je pravkar prišel iz trgovine ali iz službe.

Prepričan sem, da odgovorni vedo, da nam tako testiranje v dani situaciji ne bo pomagalo in da lahko prenos okužb v šolah preprečimo samo z odgovornim ravnanjem in upoštevanjem vseh navodil, ki jih priporočajo epidemiologi. Prepričan sem tudi, da bomo zaposleni v šolah storili vse, da bomo zavarovali učence pred okužbami, čeprav vlada v tej smeri ni storila skoraj ničesar.

Če pa je cilj vlade in njenega predsednika spreti učitelje in ravnatelje, oziroma nam pokazati, da smo samo kmetje na šahovnici, upam, da bomo zaposleni v šolah znali dokazati, da se motijo.

Če gre pa zopet samo za posel, imam pa predlog za predsednika vlade in notranjega ministra. Po dolgem času naj zopet dovolita proteste, pod pogojem, da mora imeti vsak udeleženec potrdilo o negativnem izvidu testa, ki ne sme biti starejše od štiriindvajset ur. Zdi se mi, da so ljudje že tako željni protestiranja, da bodo zaloge hitrih testov zelo hitro pošle.