Usodna nesposobnost

Bilo je 18. oktobra 2020 – prav na ta dan je Janez Janša z besedami »najprej so življenja« napovedal razglasitev drugega vala epidemije covid-19 –, ko je minister za delo Janez Cigler Kralj v enem izmed svojih številnih intervjujev zatrdil: »Domovi za starejše oziroma, bom raje govoril o vseh socialnovarstvenih zavodih, so drugi val zagotovo pričakali precej bolj pripravljeni, a tudi v drugačnih okoliščinah.« Razlogov za paniko ni, je v svoji gostobesedni in sladki maniri zatrdil minister, država se je iz prvega vala naučila, kako obvarovati stanovalce domov za starejše, in to s kar »najpreprostejšimi ukrepi, kot so nošenje mask, umivanje rok, nerokovanje in distanca, lahko širjenje virusa v veliki meri preprečimo, zaustavimo ali vsaj upočasnimo.«

Besede Ciglerja Kralja kažejo že kar groteskno odtujenost od stvarnosti. V času, ko so bile izrečene, se je covid-19 namreč že bliskovito širil po domovih za ostarele in drugih socialnovarstvenih zavodih, smrtne žrtve med starostniki so začele naraščati. Že dober mesec pred uradno razglasitvijo epidemije in ministrovimi zagotovili o odlični pripravljenosti na drugi val je covid-19 ponovno vdrl v sistem dolgotrajne oskrbe; sredi septembra so o okužbah že poročali iz Žalca in Rogaške Slatine, v mariborskem Domu Danice Vogrinec, eni največjih tovrstnih institucij v Sloveniji, so 14. septembra zaradi hitrega porasta okužb med osebjem že morali aktivirati svoje upokojene nekdanje sodelavce. Janez Cigler Kralj, pod čigar resor spadajo ti zavodi, pa se je obnašal kakor trmast otrok, ki se pokrije z odejo čez glavo in trdi, da če nevarnosti ne vidi, je pač ni.

Manj kot mesec dni po omenjenem intervjuju, 11. novembra, je moral minister stopiti pred novinarske kamere in mikrofone in pred vso državo izreči sožalje svojcem skoraj dvesto oskrbovancem in oskrbovank domov za starejše, ki so umrli v jesenskem valu epidemije. Do tedaj je korona že vdrla v 85 odstotkov teh institucij, epidemiologi pa so dokončno izgubili nadzor nad širjenjem okužb. »Lahko rečemo, da smo sredi težkega obdobja, sredi težkega tedna za celo Slovenijo, hkrati pa tudi za resor, ki ga pokrivam,« je pred javnostjo iskal sočutje Janez Cigler Kralj. Toda najhujše je šele prihajalo.

V mesecih, ki so sledili, je virus neusmiljeno kosil med slovenskimi starostniki; do konca januarja se je okužilo že več kot 11.000 od skupno 20.000 oskrbovancev in oskrbovank po DSO-jih, umrlo jih je okoli 2000. Ti ljudje pomenijo 58 odstotkov vseh slovenskih žrtev covid-19. V prvem valu je bilo še slabše, tedaj je 87 umrlih starostnikov pomenilo 77 odstotkov v strukturi smrti zaradi koronavirusa. Za primerjavo: v državah OECD je ta delež v povprečju okoli 47 odstotkov, v ZDA, ki sicer veljajo za enega od primerov neuspešnega soočanja z novo boleznijo, pa prebivalci socialnovarstvenih zavodov pomenijo 39 odstotkov vseh smrtnih žrtev korone. Kot kaže vrsta dejstev, je za nemoč slovenskih domov za starejše pred smrtonosno boleznijo s svojimi odločitvami v veliki meri odgovoren prav Janez Cigler Kralj.

Napačen človek v napačnem trenutku

Dvainštiridesetletni diplomirani politolog iz stranke NSi, njen nekdanji piarovec in strokovni sodelavec, je tipični primer strankarskega kadra. Imenovanje na ministrski stolček v Janševi vladi si je prislužil predvsem s svojimi ideološkimi stališči; je namreč goreč nasprotnik splava in zagovornik tradicionalne družine, ki jo je slavil v kolumnah, objavljenih na spletišču zavoda Iskreni. Njegovo pomanjkanje strokovnih izkušenj in pripravljenosti na dialog je postalo očitno, kakor hitro je prišel na ministrstvo za delo, ki bi moralo ob razglasitvi epidemije zaščititi najranljivejšo skupino prebivalstva – starostnike.

Med prvim in drugim valom koronavirusa Janez Cigler Kralj ni sprejel sistemskih ukrepov, s katerimi bi bolje zaščitili prebivalce domov za starejše.

Eden prvih ukrepov, ki jih je pod vodstvom Ciglerja Kralja sprejel resor, je bil 1. aprila 2020 ukaz domovom za starejše, da morajo sami poskrbeti za okužene oskrbovance in jih namestiti znotraj samega doma. Minister za delo je tako poskrbel, da so domovi za starejše v prakso prenesli navodilo, ki ga je 17. marca izdal resor za zdravje pod Tomažem Gantarjem. Ta je odredil, da stanovalcev socialnovarstvenih zavodov »v primerih suma na okužbo s COVID-19, ki ne bodo potrebovali bolnišnične obravnave, ne bodo sprejemali v bolnišnice, ampak se bo zdravstvena oskrba zagotavljala pri navedenih izvajalcih«, torej v domovih za starejše. Ti za to niso imeli ne kadra, ne opreme in ne ustreznih prostorov – kar je Janez Cigler Kralj kot minister za delo sicer dobro vedel.

Posledice so bile predvidljive. Po internih podatkih NIJZ, ki smo jih v Mladini razkrili sredi novembra, kar 85 odstotkov s korono okuženih stanovalcev in stanovalk ni bilo zdravljenih v bolnišnici. Od tistih, za katere je bila bolezen usodna, pa jih je več kot polovica umrla kar v domovih, v katerih so bivali, nastanjeni v rdečih conah, ki jih je zakoličila dvojica Gantar-Cigler Kralj. To pomeni, da nikoli niso prišli do ventilatorjev in intenzivne nege; zgolj predstavljamo si lahko, v kakšnih stiski in bolečinah je umrl vsaj del teh ljudi.

Opozorila, da njegovi neživljenjski dekreti vodijo v katastrofo, je Janez Cigler Kralj gladko preslišal. Četudi so prihajala z vseh strani. Že 2. aprila 2020, dan po prejemu ministrovega navodila, je Skupnost socialnih zavodov Slovenije, v kateri so združeni slovenski DSO-ji, javno opozorila, da »izvajalci socialnovarstvenih storitev niso usposobljeni in registrirani za bolnišnično zdravljenje in oskrbovanje velikega števila z virusom COVID-19 obolelih oseb, saj za to nimajo niti ustrezne medicinske opreme niti dovolj številčnega kadra, ki bi bil v skladu z zakonodajo usposobljen za zdravljenje«.

Skupnost je z opozorili in protesti nadaljevala praktično vsak teden, toda minister se zanje ni pretirano menil. Prav tako se ni menil za obupane prošnje in pozive samih starostnikov, ki so s tesnobo opazovali, kako se covid širi po njihovih domovih. »Delate nam večjo krivico, kot smo jo kdaj koli doživeli, pa smo jih v naših življenjih doživeli veliko,« so v javnem pismu ministroma Ciglerju Kralju in Gantarju zapisali stanovalci doma za starejše v Poljčanah. »Če boste na nas pogledali kot na enakovredne člane družbe, ki smo tej družbi že marsikaj dali, boste morali priznati, da ste se zelo zmotili, ko ste nas mislili oropati pravice do zdravljenja, ki je ustavna pravica vsakega državljana države Slovenije.«

Skupnost socialnih zavodov je skoraj vsak teden napisala novo obupano javno pismo, oglašali so se starostniki, za nameček je na nesmiselnost ministrovih navodil opozorila še strokovna skupina Bojane Beović.

Ministra za zdravje in za delo sta ostala neomajna tudi v nadaljevanju pomladnega vala epidemije, ko so podatki o kopičenju okužb in smrtnih žrtev po domovih starejših nedvoumno razgalili popolno neustreznost njunih »rešitev«. Pri čemer je bilo za vlado posebej prikladno dejstvo, da javno zdravstveno blagajno zdravljenje nekega starostnika v domu stane neprimerno manj, kakor pa če bi zanj ali zanjo poskrbeli v bolnišnici. Kot so razkrili v oddaji Tarča, ZZZS za zdravljenje oskrbovanca socialnovarstvenemu zavodu plača po 81 evrov na dan, bolnišnici pa bi moral plačati skoraj stokrat več, 8000 evrov na dan. In tako se je kasneje na vrhuncu jesenskega vala covid-19 dogajalo, da so posamezni največji domovi zdravili več bolnikov, kakor pa jih je v tistem trenutku ležalo v katerem od obeh kliničnih centrov.

Izgubljeno poletje

Do ravnanja Janeza Ciglerja Kralja niso bili kritični le direktorji in direktorice socialnovarstvenih zavodov in njihovi oskrbovanci, temveč celo strokovna skupina Janševe vlade, ki jo vodi infektologinja Bojana Beović. Kot je razkril portal Necenzurirano, je ta že 21. junija, torej precej pred ponovnim jesenskim izbruhom bolezni, sprejela sklep, da je »treba pomagati domovom, ki ne morejo organizirati rdečih con«. Takih naj bi bila kar tretjina od vseh domov, Beovićeva in njena skupina pa sta predlagali, da »naj jim ministrstvo za delo pomaga z zagotovitvijo prostorskih kapacitet izven doma«. To bi pomenilo, da bi okužene oskrbovance brez simptomov ali zgolj z blagim potekom okužbe, ki ne bi potrebovali hospitalizacije, namestili po lokacijah zunaj posameznega doma za starejše. A Janez Cigler Kralj je potreboval več mesecev, da je ukrepal.

»Cilj je, da se zagotovita varnost in zaščita naših oskrbovancev, stanovalcev in zaposlenih ter v največji možni meri, kar je tudi zelo pomembno, ohranja normalno življenje stanovalcev domov za starejše,« je minister zatrjeval poslancem in poslankam državnega zbora ob koncu pomladnega vala epidemije. Toda za dosego tega cilja je naredil bistveno premalo, če sploh karkoli bistvenega. Njegov resor je v poletnih mesecih zgolj ustanovil provizorično delovno skupino, ki naj bi pripravila načrt za morebiten ponoven izbruh bolezni v jesenskih mesecih in oblikovala »protokole in usmeritve, kako naj izvajalci delujejo, ukrepajo ob morebitnem drugem valu«. A domovi niso potrebovali novih direktiv Janeza Ciglerja Kralja in njegovih birokratov, temveč so krvavo potrebovali kadre, prostore, denar in opremo.

Šele 24. oktobra, torej polnih pet mesecev po pozivu strokovne skupine, so bile v petem protikoronskem paketu oblikovane podlage, po katerih lahko država domovom za starejše zagotovi potrebna sredstva za najem potrebnih prostorov in učinkovito organizacijo razvpitih con. V praksi pa je nova ureditev zaživela komaj sedaj, ko je drugi val covid-19 že pri koncu, dobršen del populacije po DSO-jih pa je že prekužen, vendar za visoko ceno v trpljenju in izgubljenih življenjih. Večini domov je namreč šele proti koncu leta uspelo skleniti dogovore o najemu prostorov po manjših hotelih, počitniških domovih in tudi zdraviliščih, in januarja so državi izstavili zahtevke za poplačilo teh najemnin, denar pa še čakajo.

Ponižanje zaslužnih

Luknje, ki jih je v pripravljenosti sistema dolgotrajne oskrbe pustilo izgubljeno poletje ministra Ciglerja Kralja, so v drugi polovici leta 2020 pomembno pripomogle k širjenju koronavirusa med starostniki in povzročile izgorevanje preobremenjenega osebja po socialnovarstvenih zavodih. Slednje je bilo v času epidemije izpostavljeno nečloveškim naporom. Večina teh zaposlenih je delala brez prekinitve, ob tem pa so bili nemočni, ko so jim starostniki dobesedno umirali na rokah.

Domovi so potrebovali zdravnike in medicinske sestre – dobili so denar za zaposlitve prek javnih del. Potrebovali so denar za najem dodatnih prostorov – dobili so ga, ko je bilo najhujše že mimo.

Ob pomanjkanju zdravnikov in diplomiranih medicinskih sester so strežnice in negovalke nemalokrat delovale kot zdravnice, psihologinje in spovednice bolnikov, nameščale so kisikove bombe, čistile postelje, spremljale stanje kisika v krvi, merile temperaturo in poslušale poslednje besede ljudi, ki so se jim »zlata leta« življenja iztekla v izolaciji rdečih con. Skupnost socialnih zavodov je vztrajno opozarjala na nevarno preobremenjenost kadrov po domovih, za nameček koronavirus tudi njim ni prizanašal; že sredi novembra je NIJZ ugotovil, da se je na neki točki s covidom okužilo več kot 1300 od skupaj približno 5000 zaposlenih. Danes bi težko našli koga, ki še ni bil okužen.

Toda Janez Cigler Kralj je še kar naprej vztrajno trdil, da obvladuje razmere. V enem izmed svojih številnih intervjujev se je hvalil, da je domovom za starejše priskrbel ves dodaten kader, ki ga potrebujejo – za 77 domov naj bi bilo to 117 ljudi, angažiranih predvsem prek javnih del, ter še nekaj študentov in upokojencev. To je zavajanje. Ministrstvo domovom ni priskrbelo dodatnih ljudi, temveč jim je zgolj obljubilo denar, s katerim bi jih lahko plačali. V praksi pa se je žal hitro izkazalo, da je kadre ustreznih profilov zelo težko privabiti za mučno in tudi nevarno delo v času epidemije. S tistimi brezposelnimi, ki so bili napol prisiljeni, da se prek javnih del vključijo v sistem dolgotrajne oskrbe – sicer bi utegnili izgubiti nadomestila iz zavoda za zaposlovanje –, pa si domovi za starejše niso mogli kaj dosti pomagati.

Kajti najbolj kritično so potrebovali predvsem zdravnike in medicinske sestre, teh pa ni bilo od nikoder. Skupnost socialnih zavodov je še jeseni prosila Gantarja in Ciglerja Kralja, naj s korono preplavljenim domovom vendarle pomagata s premestitvami zdravnikov in sester iz drugih, nekritičnih delov zdravstvenega in socialnega sistema. Na primer iz referenčnih ambulant, iz zasebnih ordinacij in zavodov, kjer niso zaznali okužb s covid-19. Toda obupane prošnje so spet naletele na obilo sočutnega prikimavanja in nič pripravljenosti na delovanje.

In tako so zaposleni po DSO-jih garali, izgorevali in obolevali. Če so prijavili svojo okužbo na delovnem mestu, so nato v izolaciji dobili povrnjenih le 80 odstotkov svoje plače – te so bolj ali manj mizerne, večina bolničarjev, čistilk, kuharjev, skladiščnikov, strežnic, peric, negovalcev, oskrbovalk, šivilj, vratarjev, voznikov in srednjih medicinskih sester prejema minimalno plačo. To pomeni, da so bili z odhodom v karanteno zaradi okužbe s covid-19 dodatno kaznovani z izgubo kar petine že tako skromnega prihodka. Enako velja za ostale zaposlene po vsej državi, v gospodarstvu in tudi v javnem sektorju. Po ugotovitvah NIJZ in sindikalnih central je bil to eden osrednjih vzrokov za širjenje virusa po delovnih okoljih; že tako podplačani delavci in delavke so preprosto presodili, da si ne morejo privoščiti, da bi ostajali doma, zato so raje šli na delo – četudi okuženi. In v čigavi domeni je plačna politika? V domeni ministra za delo, družino in socialne zadeve Janeza Ciglerja Kralja.

Krivic, ki jih je njegov resor v zadnjih mesecih povzročil domovom za ostarele in njihovim uslužbencem, s tem nikakor ni konec. Vse do danes niso bili izplačani vsi denarni dodatki za opravljeno ogromno dodatno delo v izrednih razmerah; denar za izplačilo dodatkov za november za svoje zaposlene naj bi zavodi od ministrstva za delo dobili šele enkrat februarja. Vmes morajo domovi za starejše iz svojih sredstev zagotavljati ta dodatna izplačila, kar že ogroža njihovo likvidnost. Pri čemer jim je kriza že tako ali tako dodobra načela blagajne, saj so morali sami kupovati zaščitno opremo in kriti visoke stroške zahtevne oskrbe bolnikov s korono, poleg tega je smrtni davek epidemije izpraznil približno desetino postelj. Ministrstvo za delo se je zato v petem protikoronskem zakonu obvezalo, da bo domovom pokrilo izpad prihodkov – toda zneski, ki naj bi jih šele izplačali v prihodnjih mesecih, so po opozorilih direktorjev in direktoric odločno prenizki.

Brez kančka sramu

Tako je Janez Cigler Kralj na položaju ministra za delo v času največje preizkušnje v dosedanji zgodovini Slovenije s prenagljenimi dejanji na eni in usodno neaktivnostjo na drugi strani bistveno prispeval k stanju po domovih za ostarele. Čeprav so slednji socialne in ne zdravstvene ustanove, jih je spremenil v de facto bolnišnice za covid. Najhuje pa je, da je od samega začetka vedel, da domovi ne bodo zmogli opraviti zastavljene naloge; že 1. aprila 2020 je v izjavi za STA priznal: »Smo pa bili seznanjeni s tem, da vsi domovi oziroma veliko od njih zaradi specifike gradnje ali drugih specifik ne morejo zagotoviti primerne organizacije dela, da bi čim bolj preprečili širjenje.« Kljub temu jim je naložil breme, pod katerim je v najslabšem možnem trenutku nato klonila celotna mreža socialnovarstvenih zavodov.

Kadar bi bilo treba poslušati vodstva domov, je Janez Cigler Kralj trmasto delal po svoje. Ko bi moral prevzeti pobudo, je prenašal odgovornost na druge. V nasprotju s pomladnim ciklom bolezni v jesenskih mesecih nikoli ni izrekel uradne prepovedi obiskov in s tem nepredušno zaprl domov za starejše pred zunanjim svetom, temveč je te odločitve prepustil vsakemu domu posebej. Tako so se morala vodstva zavodov bosti z jeznimi svojci in jim dopovedovati, zakaj ne morejo obiskati svojih staršev in starih staršev – v stiski je marsikateri direktor brez kritja svojega ministra pod grožnjami popustil in spustil obiskovalce, z njimi pa tudi koronavirus, v svoj dom.

To nikakor ne pomeni, da minister za delo iz stranke NSi med epidemijo covid-19 ni počel ničesar. Nasprotno, poleti je napravil pomemben korak k nadaljnji privatizaciji sistema dolgotrajne oskrbe; njegov resor je poleti objavil razpis za koncesije za 1100 dodatnih postelj po domovih za starejše, nanj so se prijavili predvsem zasebniki, med njimi tudi eden najbogatejših zdravniških zasebnikov Marko Bitenc iz kroga stranke SDS. Na predvečer drugega vala pa je bil minister Cigler Kralj polno zaposlen s sesuvanjem predloga zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi povsem izčrpani in obupno zastareli mreži socialnovarstvenih zavodov zagotovil prepotrebna sredstva in zmogljivosti.

Kljub gori strokovno utemeljenih očitkov in dokazov o nesposobnosti, ki so se na njegov račun nabrali v rekordnem času, manj kot v enem letu, ne kaže niti najmanjšega obžalovanja in čuta za odgovornost. »Nikomur se ne bom opravičeval za to, kar sem, kar sem delal, kar delam in bom delal,« je vehementno zabrusil ob napovedi interpelacije, ki jo je v državni zbor vložila opozicija.

Brat bratu

Veliko prahu je v javnosti dvignilo razkritje Mladine o denarju, ki ga je od resorja za delo prejel zavod Iskreni; Janez Cigler Kralj je bil do prevzema funkcije ministra med njegovimi lastniki, še danes pa deluje v zavodu kot prostovoljec. Na razpis za dodelitev sredstev, namenjenih sofinanciranju projektov pomoči najbolj ranljivim skupinam prebivalstva zaradi epidemije Covid-19 se je prijavilo 135 organizacij, Iskreni pa so se znašli med 17, ki jih je ministrstvo prepoznalo kot najkoristnejše; odobrili so jim najvišji možni znesek, dobrih 130.000 evrov. O dodelitvi sredstev in višini odobrenih zneskov je odločala petčlanska komisija, ki jo je vodila članica ministrovega kabineta Mateja Softić, na resorju za delo zaposlena na zaupanje Janeza Ciglerja Kralja. Tako je zavod, ki nasprotuje splavu, označuje homoseksualnost za bolezen in promovira »tradicionalno« katoliško družino, na razpisu premagal uveljavljene humanitarne organizacije, ki so dobile manj denarja. Med njimi so Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, ljubljansko območno združenje Rdečega križa in Karitas Maribor. V oddaji 24 ur pa so razkrili, da je ministrstvo za delo na položaj koordinatorja projekta razdeljevanja teh sredstev zaposlilo posameznika s teološko izobrazbo, čeprav je prvotni razpis za to delovno mesto predpisoval pedagoško, psihološko, sociološko ali socialno smer. Kakopak Janez Cigler Kralj v vsem tem ne vidi nič spornega, v odgovor na vprašanja poslank in poslancev opozicije je dejal, da so bili »postopki izpeljani v skladu z vsemi pravili in pravilniki«.

Kombinacija ministrovih zgrešenih potez na eni in neaktivnosti na drugi strani je pripomogla k nemoči domov za starejše pred covid-19. Toda Janez Cigler Kralj se ne misli opravičevati nikomur.