Janšo filozofi motijo le zato, ker so filozofi

Politična stigmatizacija filozofije

Mladina je te dni povzela stališča predsednika vlade, s katerimi je skušal utemeljiti svojo prejkone osebno intervencijo v ustavljanje vpisa na univerze in posredno namige o možnem političnem vmešavanju v univerzitetne študijske programe. Zame nikakor nepričakovano si je med drugim privoščil tudi filozofijo kot disciplino na način, ko jo je svarilno postavil v zanj klasično dihotomijo tistih profilov izobrazbe ali poklica, ki jih moramo preganjati ali sovražiti, na drugi strani pa vseh, ki so vredni naše (ali njegove) podpore in ljubezni.

Mladina je enega od njegovih poskusov netenja spora in novih delitev povzela v naslovu: »Izjemno redko iz dobrega filozofa nastane dober zdravnik«. Slabo artikulirana poanta je jasna iz vseh kontekstov, v državi potrebujemo zdravnike in bolj evfemistično izrazje ne more prikriti, da Janšo filozofi motijo le zato, ker so filozofi.

Cerar, Šarec in Janša o filozofih

Bolj ali manj žolčne diskreditacije filozofije niso nič novega, nasprotno se vlečejo že stoletja ali celo tisočletja in žal morajo filozofi prav ta zanje rekorden čas živeti z njimi. Če je premier Miro Cerar, o čemer sem večkrat podrobneje pisal, kazal nepričakovano afiniteto do duhovnega naprezanja in etike, kar je potem žal porajalo občasno, zdaj pa tudi trajno škodljive učinke, saj s tem preprosto ni mislil resno, če je premier Marjan Šarec v skladu s svojim populizmom zdrave kmečke pameti uspel »filozofiranje« narediti za predmet javnega posmeha in nenehno vrtel svoj gostilniški »Nehajmo filozofirati«, aktualni predsednik vlade ostaja podobno sovražen ves čas svojega političnega delovanja.

V mandatu 2004-2008 je serijsko napadal »frustrirane filozofe«, mislil je na Slavoja Žižka, filozofijo naredil za študij luzerjev, ko je nenehno v tej luči omenjal Gregorja Golobiča, jemal jo je za popolnoma nekoristno in odvečno disciplino, ki v politiki nima kaj iskati, s čimer je dokazal, da ni bral Platonove Države, občasno pa neposredno namigoval, da je v državi preveč novinarjev in filozofov. Brž bi pomislili, da je svoje poglede oblikoval predvsem na podlagi trenutnih občutkov in jeze do tistih, ki ga preveč kritizirajo.

Galen o dobrem zdravniku, ki je filozof

Toda povrnimo se k začetni trditvi, da iz dobrega filozofa bolj težko nastane dober zdravnik. Naj navedem zgodovinski protiprimer, ki bo pokazal, da ima predsednik vlade preprosto kar nekaj smole: vzemimo namesto filozofa za pričo raje zdravnika, ki ga ima bistveno raje. Poskušajmo najti res dobrega med njimi. Morda enega največjih v zgodovini znanosti in medicine. Celo takšnega, ki se je za nameček ukvarjal s psihoterapijo, da bo še bolj verodostojen odgovarjati na očitke. No, hitro bomo prišli do Klavdija Galena.

Po mnenju številnih strokovnjakov za antiko je bil ta rimski zdravnik iz Pergamona najbolj kompletno izobraženi zdravnik antike, nekakšna medicinska kopija Aristotela, ob Hipokratu, s katerim se je pričakovano največ ukvarjal, pa še danes velja za drugo najbolj ugledno ime iz zgodovine antične medicine. V slovenščini ni preveden noben njegov spis, a teh je sicer res veliko in med njimi tudi odmevno delo: »Najboljši zdravnik je tudi filozof« (Ὃτι ὁ ἂριστος ἰατρὸς καὶ φιλόσοφος).

Galenovo prepričanje je bilo, da filozofija bistveno prispeva k formaciji zdravniške vede, da je medicina povezana s teorijo in opazovanjem, da so filozofski in zdravniški pojmi največkrat vsaj teoretsko prepleteni, končno pa terja tak poklic pokončnega, torej etičnega človeka. Naj v ilustracijo navedem kratek odlomek iz tega dela:

Da bi odkril naravo telesa, razlike med boleznimi in simptome (ἐνδείξεις) glede zdravljenja, mora [zdravnik] vaditi logiško teorijo, zaničevati (καταφρονεῖν) mora denar in gojiti razumnost (σωφροσύνην ἀσκεῖν), če naj bo pripaden. Zato mora poznati vse dele filozofije: logiko, fiziko in etiko. Kajti le v takem primeru ne bo nevarnosti, da bo izvedel katero od napačnih (ἄδικόν) dejanj, saj vendar vadi razumnost in prezira denar: vsa slaba dejanja, ki jim je podvržen človek, izvirajo ali iz spodbude pohlepa (φιλοχρηματίας ἀναπειθούσης) ali so zaradi uroka užitka (γοητευούσης ἡδονῆς). Na ta način bo gotovo imel tudi druge vrline, saj so vse povezane skupaj (60–61).

Galen je potemtakem razmišljal natančno v nasprotni smeri od vsega, kar nam sugerira slovenski predsednik vlade: dober zdravnik lahko nastane samo iz dobrega filozofa v smislu nekoga, ki je pripaden filozofiji. Razcepa, ki bi ga rad naselil med discipline, vede in znanosti, zato ne bi smelo biti.

Uničevanje javnega visokega šolstva in znanosti

Zlahka si predstavljamo, kakšen bi bil Janšev odgovor na takšno opozorilo: najbrž njegov notorični cinizem. Da se on že ne bi pustil operirati filozofu. In imel bi prav, tudi filozofi se ne bi pustili! Bi mu pa lahko pojasnili, v čem je s takšno reinterpretacijo argumentacijsko manipuliral. Ker pod udarom trenutni ni le filozofija, se zato vrnimo k temi poskusa demontaže države in njenih sistemov. Na njegove aktualne vojne s šolniki in univerzami, pred tem je izpeljal že vojno z mediji in s kulturo, se je odzvala tudi peticija z naslovom »Proti uničevanju javnega visokega šolstva in znanosti«; trenutno jo je podpisalo že več kot 12.000 ljudi iz šolskega prostora in širše.

Peticija je pomembna, ker nam bo zaradi svoje množičnosti posredno razkrila neko drugo dihotomijo v sferi domačih intelektualcev: na tiste, ki posege v prostor avtonomije univerze dejansko podpirajo in druge, ki mu nasprotujejo. Te dni so predsedniku vlade sicer že rektorji poskušali previdno in bogaboječe pojasniti, da mehanično omejevanje vpisa na določene programe ne pripelje do želenih učinkov, da zamejevanje vpisa na družboslovje in humanistiko, ki ga najbolj žulita, nikakor ne bo avtomatično pripeljalo do večjega vpisa na naravoslovje in tehniko.

Spet drugi so hiteli razlagati, da danes največ v znanost in praksi šteje interdisciplinarnost in da zato naravoslovje in tehnika preprosto potrebujeta družboslovce in humaniste, seveda tudi obratno, da so poklici prihodnosti nedefinirani in jih niti ne znamo našteti, zato tudi ne moremo opisati profilov, ki jih bo družba potrebovala v naslednjih desetletjih. Redki novinarji so poskušali bolj ali manj energično demantirati resničnost njegovih trditev o slovenskih na glavo postavljenih razmerjih vpisa med omenjenimi področji v Evropi, kajti realne statistike kvečjemu pokažejo, da smo v najslabšem primeru povsem primerljivi z drugimi državami. Da torej ni resnična začetna trditev o zgrešeni strukturi 39 odstotkov šolajočih z znanji iz družboslovja, humanistike in umetnosti nasproti 37 odstotkom z znanji iz naravoslovja, tehnike in informatike.

Razlogi za napad na družboslovje in humanistiko, skratka, tičijo nekje drugje, manipulacija ima druge razloge.

O nevarnosti filozofije

V javnem prostoru sta se izoblikovala dve poglavitni razlagi svežega posega v univerzitetni prostor, zgrajeni na podlagi pavšalnih ocen o kadrovskih potrebah na trgu, obe na relativno spekulativni ravni: da Janšo preprosto moti kritičen in misleči del družbe, ki ga izobražujejo univerze, kar največ pove o naravi njegove oblasti in pogledih na demokracijo, in da želi s takšno gesto pomagati zasebnem šolstvu, ki pri nas ponuja pretežno prav družboslovne in humanistične programe, v njem pa mrgoli njegovih političnih podpornikov. Popolnoma mogoče je, da sta na delu oba motiva.

Paradoksalno in ironično je bila filozofija v zgodovini vselej potrebna prav iz razlogov, zaradi katerih ji občasno strežejo po življenju. V tem smislu je bila odvečna, ker je nevarna. Filozofija je najprej poklicana, da krepi integriteto intelektualnega življenja in kulturnih vrednot, kar je najbolj nujna in ključna naloga univerz in akademskih poklicev. V tem smislu obstajajo partikularne dolžnosti, ki jih imajo filozofi do državne ali globalnih politik, neglede na dolžnosti, ki jih pripisujemo državljanom, te pa izvirajo iz posebnih kompetenc, ki filozofa odlikujejo glede na druge znanstvene profile, kot sta npr. biolog in matematik, kot je nekoč že pojasnil Noam Chomsky. Zakaj?

Ker so filozofi v precej ugodnem položaju in noben drug poklic ne more ponuditi boljših orodij za analizo ideologij, kritiko družboslovnih znanj in njihove uporabe in ker je filozofska analiza ključna za razumevanje svetovne, družbene in kulturne krize. Logika nam daje znanja, da hitreje prepoznavamo argumentacijske in retorične trike, tudi v politični propagandi, etika nam daje znanje in razumevanje, da ne nasedamo lažem in zagovornikom krivice in neenakosti, končno pa filozofija streže intelektualni razpravi in s kritičnim mišljenjem spodbuja k premisleku, ali so rešitve, ki se ponujajo, res najbolj prepričljive in tehtne, s tem pa tudi družbena ureditev, ki nam jo vsiljujejo, vredna izbire. Nič čudnega, da je filozofija mrzka politiki.

**Članek je bil prvotno objavljen na spletnem portalu IN MEDIA RES >>