Koronski dodatki

Prispevek novinarja Boruta Mekine, pod naslovom Koronski ododatki in podnaslovom Revirni gozdar 5348 € dodatka zaradi epidemije, ki je bil 29. januarja 2021 objavljen v tedniku Mladina, v sindikatu ocenjujemo kot zavajajoč, čeprav je avtor uporabil javno dostopne podatke s Portala javnih plač Ministrstva za javno upravo. Sindikat Zavoda za gozdove Slovenije (SZGS), ki deluje v okviru Sindikata državih organov Slovenije (SDOS) je po preverjanju podatkov ugotovil, da prav nobeden od revirnih gozdarjev, ki so zaposleni na ZGS, takšnega neverjetnega dodatka ni prejel. Navedba v omenjenem članku je žal napačna, a vendar je že povzročila veliko moralno škodo gozdarjem ZGS oziroma osnovnemu poklicu revirnega gozdarja, saj so se na objavljene podatke sklicevali tudi ostali slovenski mediji.

Vsebina zapisanega o dodatkih in izplačilih dodatkov k plačam med epidemijo matematično najverjetneje drži, saj je ZGS za prvi val epidemije COVID-19 spomladi 2020, za tri mesece skupaj, preračunano na povprečje oziroma aritmetično sredino vseh izplačanih dodatkov vsem zaposlenim v ZGS, prišel na znesek 1501 € bruto, zato v SZGS ugotavljajo, da je v tej zgodbi o izplačilih dodatkov najmanj dobila večina članov sindikata.

V času prvega vala epidemije COVID-19, ko sta se država in gospodarstvo v velikem obsegu zaustavila, je uprava ZGS 396 revirnim gozdarjem izdala navodilo, da se nujne naloge kot so: izbira dreves za posek, sanitarna sečnja in sajenje dreves oziroma pogozdovanje nemoteno izvajajo naprej. V primeru, da ZGS, preko svojih revirnih gozdarjev, načrtovane sadnje dreves v zasebnih in državnih gozdovih ne bi opravil, bi s tem povzročil enormno škodo, ko gre za izpad prihodkov drevesnic, EU projektov in lastnikov gozdov. Označevanje dreves za posek predstavlja začetek procesa delovanja lesnopredelovalne verige, zato bi ustavitev poseka pomenila finančno škodo, ki bi šla v milijone evrov, saj bi brez dela ostali sekači in drugi gozdni delavci skupaj s podjetji, ki sečnjo opravljajo, odkupovalci lesa, lesna industrija bi ostala brez surovin in nazadnje tudi lastniki gozdov, ki se iz lastnih gozdov oskrbujejo s kurjavo za svoj dom.

V prispevku je zapisano, da po mnenju epidemiologov v gozdu tako rekoč ni možnosti, da bi se kdo okužil. Če bi gozdarji v gozd zahajali brez lastnikov in drugih udeležencev, bi se načeloma lahko strinjali z napisanim, vendar Zakon o gozdovih zapoveduje, da sta pri izbiri oziroma označitvi dreves obvezno prisotna tako lastnik gozda kot tudi revirni gozdar, saj mora lastnik gozda gozdarju pokazati meje svojega gozda, kar pa prav tako zahteva Zakon o gozdovih. V vsakem primeru lahko pride do morebitne ogroženosti z okužbo, kljub upoštevanju vseh varnostnih ukrepov za zajezitev epidemije. Pri sadnji dreves revirni gozdarji s kamionov raztovarjajo sadike in material za zaščito dreves ter jih fizično razdeljujejo lastnikom. Kakorkoli že, revirni gozdarji so pri opravljanju rednih delovnih nalog in obveznosti neizogibno izpostavljeni stikom z lastniki gozdov. V mesecu decembru 2020 smo ravno v tem domnevno »varnem« delovnem okolju izgubili sodelavca, revirnega gozdarja, ki je preminil zaradi okužbe s COVID-19. Pokojni sodelavec ni imel družine, kar znatno poveča verjetnost, da se je okužil na delovnem mestu.

Glede trditve, da je vsak zaposleni v ZGS dobil 1086 € dodatka bruto, pa ugotavljamo, da je bil pri večini članov sindikata ta znesek nižji, saj je bil dodatek izplačan le za del dnevnega delovnega časa oziroma za tiste ure, ko so gozdarji bili v stiku s strankami in ostalimi uporabniki gozda, kar je mesečno znašalo nekje med 200€ in 300€ dodatka bruto. Ko izplačila dodatkov revirnim gozdarjem primerjamo s podatki o povprečnih izplačilih posebnih dodatkov zaradi epidemije v novembru 2020, ugotavljamo, da je dodatek, ki je bil izplačan gozdarjem ZGS, minimalen, če ga primerjamo z dodatki drugih poklicnih skupin oziroma pripadnikov policije, vojske in podobnih služb. Za razliko od ostalih državnih uslužbencev, so revirni gozdarji dodatke iz naslova pomladanskega oziroma prvega vala epidemije COVID-19 prejeli šele pri plači za oktober 2020, za drugi val pa še sploh ne.

Večina članov SZGS je ta dodatek razumela kot prvi pozitiven znak in upanje, da sta morda sedanja vlada in tudi javnost končno prepoznali že leta zapostavljen in podcenjen osnovni poklic revirnega gozdarja, ki bi že končno lahko doživel ustrezno spoštovanje, saj si ga zasluži tako kot vsi ostali primerljivi javni uslužbenci. Gozdarji ZGS so edini, ki za svoje delo v gozdovih že 25 let uporabljajo lastna osebna vozila, brez da bi za to imeli ustrezen in podpisan dogovor o najemu vozil, država jim tudi ne priznava nobene poklicne bolezni, kot sta borelioza in klopni meningitis, čeprav je po anketi SZGS več kot 40% terenskega kadra okuženega prav z boreliozo. Revirni gozdarji nimajo prav nobenih dodatkov za vsakdanje delo na brezpotjih, v neugodnih vremenskih razmerah ali pa za delo na terenu, ki so ga prizadele vremenske ujme oziroma vetrolomi in žledolomi. Čeprav so bili zaradi sanacije slovenskih gozdov preobremenjeni, saj so opravili več kot 200% rednega dela, nikomur od terenskih gozdarjev ni bil izplačan niti cent za delo v nevarnih razmerah, povečan obseg dela in podobno. Slovenski državni gozdarji s svojim delom dvigajo vrednost naših gozdov, kar je že leta 2015 ugotovil časopis Manager, saj so zapisali, da je Zavod za gozdove Slovenije ena od najboljših naložb javnih proračunskih sredstev, kajti ZGS, s svojim delom v slovenske gozdove vloži približno 500 milijonov € letno.

Vodstvo ZGS bo moralo slovenski javnosti sámo pojasniti, kako je bil dodatek zaradi nevarnosti okužbe s COVID-19 tako »korektno« porazdeljen, da so lahko nekateri vodstveni kadri ZGS, daleč stran od gozda, prejeli 5348,42 € bruto dodatka. Člani sindikata so pripravljeni z javno objavo svojih plačilnih list dokazati, da gre za zavajanje. Zanimiv je tudi podatek, da so revirni gozdarji, ki so bili zaposleni v bivši državi, prejemali višje pokojnine, kot so sedanje plače za povsem primerljiva delovna mesta.

Upamo, da bo pričujoči prispevek vsaj malo pojasnil dejansko slab materialni položaj oziroma zapostavljenost slovenskih državnih gozdarjev, saj se v večini za ta poklic niso odločili zaradi denarja, kajti večina gozdarjev ta poklic opravlja, ker ima ta poklic rada in ji je še kako mar za naš slovenski gozd.