Draga Mia, dragi dekleta in fantje

Draga Mia, dragi dekleta in fantje, tako mi je žal za vse, kar se vam dogaja. Ne samo za zlorabe, ampak tudi za težo, ki jo prinaša javno razkrita intima. Ne delam si utvar, da se je to zgodilo samo Mii. Na podlagi lastnih izkušenj sem prepričana, da vas je več, pa ne le na akademiji. In da niste zgolj žrtve neprimernega spolnega vedenja. Obstaja veliko vrst zlorabe in izdanega zaupanja. V mladosti je človek lahka tarča. Ne predstavljam si, kakšna stiska ali mladostna norost te pripravi do tega, da stopiš pred javnost z najbolj bolečimi izkušnjami in zahtevaš spremembe v družbi. Ne odškodnino ne maščevanje. Kakšen pogum. Kakšno noro zaupanje v družbo imate, da verjamete v spremembe. In to v takšnih težkih časih. Le kdaj sem sama izgubila to vero? Sem jo mogoče samo založila?

Ne vem, kako da mi je šele zdaj padlo na pamet, da bi bili vsi vi lahko moji otroci. Počutim se odgovorno, celo krivo, da smo prejšnje generacije tiho trpele takšna nedopustna dejanja. Do odraslosti smo se vsi poskušali prebiti s čim manj praskami. Sprejeli smo, da je naša družba patriarhalna, da vladajo ohlapna pravila obnašanja, ki ponujajo veliko priložnosti za to, da se človek izmuzne odgovornosti. Vsi goljufamo, drug drugemu varujemo hrbet in obidemo pravila, ko nam to ustreza. Tako pač je. Tu se nič ne da.

Če bi me pred kratkim vprašali, ali me je kdaj kdo spolno nadlegoval, bi rekla, da ne. Ali pa, da ni bilo preveč hudo, nič posebnega. Nič posebnega? Resno? Že nekaj let sledim gibanju #jaztudi in prebiram izpovedi žensk in deklet, pa se mi do zdaj še ni posvetilo, da bi se zazrla sama vase. Slepila sem se, da se meni takšne stvari niso dogajale. Toda zaradi zadnjih dogodkov sem bila prisiljena odpreti oči. In potem so začele padati domine. Najprej so o zlorabah otrok na zasebni igralski šoli spregovorili v Srbiji, sledili so anonimni pogovori s študenti na sarajevski, zagrebški in beograjski igralski akademiji. Saj sploh nisem presenečena nad ugotovitvami. Vedeli smo. Čeprav nismo poznali podrobnosti in smo bili šokirani nad količino in vrstami zlorab. Ampak popolnoma presenečen ni bil nihče.

Prepričana sem, da bodo naše univerze morale ukrepati podobno. In bojim se rezultatov. Bojim se, da se bo vse skupaj pometlo pod preprogo in vas bomo pustili na cedilu, bojim se tudi, da se bo ta afera zlorabila za nadaljnje omejevanje visokega šolstva in kulturnih institucij. Ta trenutek izgubljamo na celi črti. Ampak najprej je treba podpreti vas. Najprej je treba zaščititi otroke, potem bomo lizali rane in se borili naprej.

Že nekaj let sledim gibanju #jaztudi in prebiram izpovedi žensk in deklet, pa se mi do zdaj še ni posvetilo, da bi se zazrla sama vase. Slepila sem se, da se meni take stvari niso dogajale.

Ko je v Beogradu izbruhnila afera z gledališko šolo, me je poklicala najboljša prijateljica iz Srbije, zdaj prevajalka, da bi ji pri nečem pomagala. Psihiatrinja ji je za ’domačo nalogo’ naročila, naj naredi seznam vseh spolno nespodobnih dejanj, ki jih je izkusila. Rekla je, da se ne more ničesar spomniti. Po uri napornega priklicevanja potlačenega sva prišli do številke 23. Na njenem seznamu so bili družinski člani, profesorji na moji nekdanji fakulteti, celo en njen profesor, pomembni uredniki založb, znani novinarji in tako naprej vse do vodovodnega inštalaterja. Ampak na svoje presenečenje sem pri tem še sama napisala svoj seznam. Tisti, za katerega sem mislila, da ne obstaja.

Gostujoči režiser in profesor mi je ponudil, da me po večerni vaji v ljubljanski Drami odpelje s taksijem domov, pa me je namesto tega odpeljal v svoje najeto stanovanje. Tja naj bi šla, ker je menda nekaj pozabil. Saj se mi je zdelo nenavadno in bilo mi je neprijetno, ampak očitala sem si, da sem nezaupljiva in da moram biti vljudna. Medtem ko me je poskušal sleči, mi je razlagal, kako strašno osamljen je, ker so njegovi žena in otroka (fanta mojih let) tako daleč.

Po drugem letniku akademije sem poleti odšla za en mesec v Ameriko, kjer sem hospitirala pri svetovno znanem umetniku, lastniku gledališča v Ameriki, enem tistih pomembnežev, o katerih berete v gledaliških antologijah. Povabil me je v svoje prostore, da bi se pogovorila o gostovanju njegovega gledališča v Srbiji. Po kratkem sestanku me je začel grabiti in poljubljati. Bila sem popolnoma šokirana, ampak ko sem se začela upirati, me je na srečo izpustil. Na zaključni zabavi sem dojela, da nekega drugega dekleta ni. Ko sem se vsa tresoča privlekla nazaj v spalne prostore gledališča in naivno povedala, kaj se mi je zgodilo, nihče ni niti trznil. Vsi so vedeli. Neki fant, ki je vsako leto delal pri njih, me je celo grdo napadel in za vse skupaj okrivil mene.

Dvajset let pozneje se bolj spomnim njega kot samega dogodka. Spomnim se še občutka zapuščenosti, občutka, da sem čisto sama in nikomur ni mar zame. Da tičim nekje v Vermontu, bogu za hrbtom, v času pred mobiteli, daleč od drugih mest, brez prevoza, denarja in možnosti, da bi predčasno odšla od tam.

Napadel me je dirigent, profesor, s katerim sem sodelovala pri prvem plačanem projektu v Sloveniji. Kako se je začelo, se ne spomnim več, spomnim pa se, kako se je drl name, da sem nihče, da sem šele prišla v Slovenijo, kjer mi je on, ’veliki pomembnež’, ponudil delo, jaz pa sem nehvaležna in se nočem podrediti. Medtem ko je kričal name, sem gledala v stekleni pepelnik na mizi in se pripravljala, da bi ga zagrabila, če bi me še fizično napadel.

Nekoč se mi je mudilo na akademijo in mi je na Litijski pred nosom pobegnil avtobus številka 13. Pa sem štopala. Ustavil mi je prijazen starejši voznik. Nisem še znala slovensko. Pogovarjala sva se o tem, zakaj sem prišla, kaj delam, ali imam koga v Ljubljani. Potem me je nekje pri Olivi začel otipavati in mi ponudil denar za seks. Otrpnila sem. Bila sem tiho. Smehljala sem se. Štela sem sekunde do prvega semaforja, skočila ven in tekla. In to ni bilo prvič. V Beogradu mi je enkrat, ko javni prevoz sploh ni delal, ustavil voznik, za katerega se je izkazalo, da je vojni povratnik. Od konca Novega Beograda do središča mesta se ni ustavil niti pri enem semaforju, prevozil je vse rdeče luči. To se mu je zdelo noro zabavno. Pa še ni konec seznama. Enkrat me je presenetil kolega igralec. Ko sem mu kazala hrbet, si je slekel hlače in spodnjice in stopil na višji prostor na odru. Ko sem se obrnila, se je njegov ud pojavil pred mojim obrazom. Vsi so se smejali. Menda je to redno počel tudi drugim. Šepetalka je pogosto odšla domov objokana.

Na beograjski akademiji smo imeli predavanja iz režije v profesorjevi dnevni sobi ali v klubu kakšnega gledališča ali pa kar v kavarni. Pilo se je in kadilo. Tista moja prijateljica, zdaj prevajalka, takrat študentka slavistike, se nam je včasih pridružila po predavanju. Moj profesor jo je v kavarni v središču Beograda otipaval pod mizo, ji pred vsemi odpenjal gumbe na srajci in jo grabil za prsi. Ona pa je ponavljala: »Nemojte profesore. Profesore nemojte.« Vikala ga je. Mi pa smo se samo smejali. Bilo nam je neprijetno, ampak saj ni nič hotel s tem. To je tak nedolžni hec. Nihče ni nič ukrepal, tudi ko nam je povedala, da jo je pozneje pijan in smrdljive sape poskušal poljubiti. Saj tudi nisi imel komu povedati. Imeli so preveliko moč. Bili so profesorji, ki so nas med številnimi kandidati izbrali na sprejemnih izpitih, bili so starejši kolegi režiserji, ki so nas lahko podprli in priporočili za delo, včasih celo tudi umetniški vodje gledališč. V našem malem gledališkem prostoru so nas imeli v šahu.

Ko so se kolegice začele javno oglašati v zvezi z zlorabami otrok in mladih igralk, me je poklicala mama in me prosila, naj bom vsaj enkrat tiho. Da to ni več moja bitka, čeprav se omenja moja akademija. Vedela je, s kom bo treba opraviti. Mama je naučena, da je treba biti tiho. Če se izpostaviš, je cena previsoka. To je naučila tudi mene. Glede tega se mama moti, ne smemo biti tiho. Ima pa tudi prav, bitka je tukaj.

Dragi dekleta in fantje, pravico imate zahtevati boljši svet. Naša dolžnost je, da vam pri tem stojimo ob strani, čeprav je javno razgaljanje intime popolna norost. Ampak s tem norim pogumom že spreminjate stvari, ki so bile še včeraj videti nepremakljive. Pa vseeno bom napisala še to: ne dovolite ne meni ne komurkoli drugemu, da bi vas prepričal o nujnosti revolucije. Revolucija žre lastne otroke. Spustite se v bitke, ki jih lahko prenesete. Tudi če trajajo zelo dolgo. In si oprostite za vse tiste bitke, ki jih ne zmorete. Ne zamerite kolegom, ki nimajo dovolj moči. Realno je pričakovati, da bodo pisma podpore sčasoma usahnila, vi pa boste ostali razgaljeni, sami, z birokratskimi ali celo sodnimi postopki. Ne bodite preveč naivni, poiščite si pravno pomoč, poiščite si psihološko pomoč. Združite se, več ko vas je, nevarnejši ste. Ne pustite Mie, da bi ostala sama. Prepričajte družine, da vas podprejo. Ko je namreč 25-letna igralka Milena Radulović, ki je profesorja igre Miko Aleksića obtožila spolnega nadlegovanja, po šesturnem zaslišanju stopila skozi vrata, jo je tam čakal oče in jo objel. Ne dovolite, da vas jaz in meni podobni čez dva meseca pozabimo. Veliko tega nismo hoteli videti. Naredite z nami, kar se vam zdi, da je prav. Zahtevajte pravilnike, ankete, anonimnost, odgovornost, kazen, red, spremembe. Krivi smo. Mi smo svoj prav nekje na poti izgubili.