Učenci, dijaki, študentje – vsi so žrtve samovoljnega vladarja

Na zadnji januarski seji vlade, 28. januarja, se je zgodilo nekaj, česar ni pričakoval nihče. Vlada ni obravnavala predlaganega, že prej usklajenega razpisa za vpis v študijske programe za prihodnje študijsko leto. Ni dala soglasja h gradivu, ki ga je pripravilo ministrstvo za izobraževanje.

Dan kasneje, v petek, se je razbesnel vihar. Oglasili so se rektorji, oglasil se je visokošolski sindikat, študentje, celo premier Janez Janša si je vzel čas in na daljšem zapisu na Facebooku pojasnil, kaj naj bi se zgodilo. Premier je prepričan, da je predlagana razdelitev študijskih mest napačna, da je v njej preveč družboslovja, humanistike in umetnosti, da razpisovanje velikega števila nezaposljivih »meji na družbeno blaznost«. Zato je naročil ministrstvu za delo, naj naredi hitro analizo trga dela, o študijskih mestih pa naj bi povprašal tudi ministra za gospodarstvo, za kmetijstvo, pa še kakšnega drugega, da mu povedo, kakšne diplomante bo država potrebovala v naslednjih petih, desetih letih. Ministri pač vedo takšne stvari.

Premier in z njim vsa vlada je z eno potezo ustavila tisto, kar so na ministrstvu za izobraževanje, na javnih univerzah, v Nakvisu in še kje drugje pripravljali več mesecev. V priprave tega gradiva so bili vseskozi vključeni kabinet predsednika vlade in drugi. Politiki so se recimo tik pred zdajci dogovorili, da v Mariboru razpišejo dodatna študijska mesta programa dentalne medicine.

Blokada razpisa je značilen primer politične samovolje. Ravnatelj celjske gimnazije Gregor Deleja je za Delo dejal, da se vlada igra z maturanti: »Prvi februar je dan, ko se z objavo razpisa začne konec srednje šole. Tem dijakom so bili odvzeti maturantski izlet, maturantski ples, druženje, potem pa ti nekdo pove, da tvoje študijske smeri ne potrebuje!« Avtonomen intelektualen prostor je temelj razvite družbe. Zato so bile ocene vseh treh univerz in drugih znanstvenih zavodov o tem, kaj se je zgodilo, ostre. V posebni peticiji, ki jo je podpisalo več kot 12.000 ljudi, med njimi veliko univerzitetnih profesorjev, raziskovalcev, študentov, je zapisano, da gre za »destruktivna dejanja, ki ogrožajo same temelje našega razvoja,« in da je ogrožena »celotna generacija prihodnjih študentov«. Vlada ni le (začasno) blokirala razpisa, pač pa je že pred tedni v zakonih o izvrševanju proračuna onemogočila dodatne zaposlitve v visokem šolstvu ne glede na to, ali se obseg dela posamezne ustanove poveča zaradi pridobitve raziskovalnega projekta. Podpisniki protestirajo proti »političnemu vmešavanja v razpise«, »proti blokadam zaposlitve«, »proti širjenju samoplačniškega študija«, podpirajo razpravo o slabostih visokošolskega sistema, »a zunaj strankarske politike in zasebnih interesov«.

Janša stroke ne posluša, ne posluša je niti pri vprašanju odpiranja šol niti pri vprašanju razpisa za prosta študijska mesta. Vseeno mu je za strokovne argumente. Vlada sam.

Sta si vlada in Janez Janša zdaj odprla še eno fronto? Je za zaplet kriva izgubljena ministrica za izobraževanje Simona Kustec? Ali Janša res verjame, da se lahko v 21. stoletju izobraževanje načrtuje na kardeljanski način, po planu, petletkah? Tako, kot pač menijo politiki.

Opozicija je v parlamentu sicer želela spremeniti vladno odločitev, a je 47 poslancev na torkovi nočni seji podprlo premiera. Cilja takšne poteze sta dva: ko Janša javno omadežuje pomen družboslovja in humanistike in na drugi strani govori o bolj uporabnih znanostih, v družbo vnaša razdor. Hkrati pa, kar je bistveno, poskuša vzeti legitimnost javnim kritikom, intelektualcem družboslovne provenience, ki opozarjajo, da je njegova vlada družbi in državi škodljiva.

Napad na pamet

O politiki kasneje, za hip se vrnimo na izhodišče, k trditvam predsednika vlade, ki je zdaj poleg ministrstva za zdravje očitno prevzel še ministrstvo za izobraževanje. Kaj je bilo narobe z razpisom? Je v njem res preveč družboslovja in premalo drugih ved?

Jure Gašparič je državni sekretar za visoko šolstvo, pod njegovim okriljem je nastajal omenjeni razpis. Kot pravi sam, je bil v resnici »šokiran«, ker vlada na januarski seji ni dala soglasja k razpisu. »Gre za reden postopek, rokovnik je znan že od poletja, usklajen je z vsemi deležniki, na ves ta postopek so vezani informativni dnevi, ves vpisni postopek in podobno. Ključna je predvidljivost, predvsem zaradi dijakov, mladih, ki se vpisujejo na fakultete. Gradivo smo skrbno in vneto pripravljali in usklajevali ves december in januar, nato smo opravili še medresorsko usklajevanje, v prvi vrsti z ministrstvom za zdravje. O vsem postopku je bila vlada obveščena, tako da gradivo nikakor ni bilo pripravljeno prepozno, kakor pravi predsednik vlade.«

Gašparič dodaja, da ima »vlada pravico, da posega v pripravljen predlog, a ti posegi se ne smejo zgoditi kar na pamet, brez resne analize o tem, kaj potrebuje slovenska družba, kakšna naj bi bila prihodnost. Časi ad hoc družbenega inženiringa in nepremišljenega poseganja političnih odločevalcev v občutljive družbene podsisteme so, upam, že zdavnaj minili. Tako se ne dela, popolnoma shizofrena situacija je, ministrstvo je vse pripravilo, mesece so delali na tem, usklajeno je bilo, sedaj pa je vlada stopila na zavoro, kot da bi na ministrstvu delovali proti vladi, kot da ne bi bili njen del.«

Gašparičeva kritika je, še posebej, ker gre za državnega sekretarja, zelo neposredna. Ostra. »Zdi se mi, da marsikomu na Gregorčičevi ni povsem jasno, kaj sploh je razpis za vpis, kaj so vpisna mesta, kaj je število dejansko vpisanih, kaj število diplomantov, kaj je zaposljivost, kaj so dodiplomski in kaj magistrski programi, na podlagi česa se mladi sploh odločajo za študij – to so večplastna in kompleksna vprašanja, trenutni položaj na trgu dela je pri kreiranju programov le eden od dejavnikov.«

Kdo premieru svetuje pri vprašanju visokega šolstva, ni jasno. Morda je to državni sekretar v njegovem kabinetu Vinko Gorenak, ki je na svojem blogu podprl Janeza Janšo in žaljivo pripisal, da sta »ves kokodak in kokodajs v zvezi s tem primer tipičnega levega političnega aktivizma in nič drugega«. Morda je to tudi minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, človek, ki je po mnenju sociologa in predsednika Visokošolskega sindikata Gorazda Kovačiča »strokovnjak za hotelirstvo, ki je panoga množičnih minimalnih plač, in želi z metodami planskega gospodarstva pač določiti, katere poklicne profile bo potrebovalo gospodarstvo v prihodnje«.

Zaradi blokade razpisa ni bil šokiran le Jure Gašparič. Enako ostro se je že v petek odzval Igor Papič, rektor Univerze v Ljubljani. »Dejansko ne razumem, zakaj počnemo to mladim. Nismo mi problem. Problem so dijaki. Cela generacija. In, prosim, bodimo razumni,« je dejal po rektorski konferenci. Kasneje je za Mladino pojasnil, da vse članice ljubljanske univerze letno izvajajo samoevalvacijo in pregledajo kazalnike uspešnosti in da pač ne drži, kot pravi Janša, da je seznam vpisnih mest nastajal sam od sebe. »V tem kontekstu se pregledajo tudi podatki o vpisu in primernosti števila razpisanih mest glede na pogoje, razpoložljive možnosti ter potrebe izvajanja študijske dejavnosti po posameznih programih.« Letošnji postopek je bil enak lanskemu in tistemu pred njim.

»Ves položaj se zamegljuje z medijskimi spini, da naj bi slovenske univerze v preveliki meri proizvajale nekoristen kader, a ti so namenjeni le političnemu obračunavanju in nagovarjanju občinstva.«

Kaj pa Papič misli o zamisli predsednika vlade, da se razpis popravi in da je več študijskih mest namenjenih naravoslovno-znanstvenim programom? »S povečanjem vpisnih mest na določenih študijskih programih in zmanjšanjem na drugih problem ne bo rešen. Vsako leto se namreč soočamo z nezasedenimi vpisnimi mesti. Mladim ne moremo in ne smemo ukazovati, kaj naj študirajo. Ob tem je treba nujno omeniti družbo 5.0, ki velja za družbo prihodnosti. Ta poudarja sodelovanje vseh vej znanosti, torej sodelovanje tehnikov, naravoslovcev, družboslovcev, humanistov, umetnikov. 

Tehnološki velikani so denimo ugotovili, da njihove inovacije navdušujejo tehnološke navdušence, hkrati pa ima velik del družbe določeno mero strahu pred novo tehnologijo ali pa se ji vsaj izogiba. Zato so poleg IKT-strokovnjakov začeli zaposlovati tudi antropologe, psihologe, sociologe, ki pomagajo tehnološke dosežke prevesti v razumljiv jezik in jih približati ljudem.« Če bi bil Janša dober politik, bi seveda moral vedeti, da univerze niso valilnice kadrov za potrebe gospodarstva – nasprotno, visoko izobraženi ljudje ustvarjajo nove poklice in delovna mesta.

Če bi bil Janša dober politik, bi seveda vedel, da so časi etatističnega izobraževanja, kjer je bilo izobraževanje neposredno podrejeno zaposlitvi, kar sicer nikoli ne sme biti cilj univerzitetnega izobraževanja, minili. In vedeti bi moral tudi, da univerzitetno izobraževanje ni namenjeno le trgu dela, pač pa splošni dobrobiti ljudi, javnosti, ne pa le interesom gospodarstva. Znanje in vednost sta sama po sebi pomembnejša od neposrednih gospodarskih ciljev.

Njegovo družbeno planiranje ni niti logično, ljudje, kot opozarja Gorazd Kovačič, ne delajo vedno tistega, za kar so se izobraževali. »Pri nas na primer tretjina diplomantov elektrotehnike dela zunaj elektrotehnike, čeprav bi se vsi lahko zaposlili v njej. Na Wall Streetu pa so v zadnjem času zelo iskani diplomanti primerjalne književnosti, saj so se zaradi svoje erudicije in sposobnosti abstraktnega mišljenja zmožni hitro usposobiti za specifične naloge na področju financ.«

Laži

V resnici gre pri Janši in pri tej njegovi potezi za sprenevedanje, še več, za debele in kosmate laži.

Ni res, da je vlada na mizo prepozno dobila besedilo razpisa za vpis v prvi letnik študija. Državni sekretar Jure Gašparič in rektor ljubljanske univerze Igor Papič trdita, da gre za ustaljene, več let enake postopke.

»Dejansko ne razumem, zakaj počnemo to mladim. Nismo mi problem. Problem so dijaki. Cela generacija. In, prosim, bodimo razumni.«

Prav tako ni res, da je v Sloveniji nesorazmerno veliko vpisnih mest namenjenih študentom družboslovja, humanizma in umetnosti. Podatki OECD razkrivajo, da imata Avstrija in Nemčija podobno disciplinarno strukturo študentov kot Slovenija, slovensko število diplomantov tehnike pa je po podatkih Eurostata nad povprečjem Evropske unije. Katera država je imela leta 2017 po podatkih OECD največji delež diplomantov s področja umetnosti in humanistike? Nemčija. V kateri državi je bilo največ diplomantov s področja družboslovnih ved, novinarstva in informacijskih znanosti? Na Nizozemskem. V obeh »spornih« kategorijah Slovenija ne izstopa, delež slovenskih diplomantov iz naravoslovja pa je celo malce nad povprečjem držav OECD.

Hkrati ne drži tudi Janševa trditev, da družboslovne fakultete proizvajajo nezaposljive kadre. Po podatkih zavoda za zaposlovanje je bilo konec decembra pri nas brezposelnih 14.517 ljudi z visokošolsko izobrazbo. Skoraj tretjina je bilo pravnikov in tistih, ki so končali študij poslovnih ali upravnih ved. Med vsemi nezaposlenimi diplomanti je 14,5 odstotkov tistih iz družboslovnih ved, novinarstva in informacijske znanosti, 12-odstotni delež pa predstavljata umetnost in humanistika. Pri čemer so deleži brezposelnosti, recimo umetnikov, višji zaradi epidemije.

»Ves položaj se zamegljuje z medijskimi spini, da naj bi slovenske univerze v preveliki meri proizvajale nekoristen kader, a so ti namenjeni le političnemu obračunavanju in nagovarjanju občinstva,« o vsem tem pravi državni sekretar Jure Gašparič in dodaja, da je treba na področju visokega šolstva v Sloveniji še veliko postoriti. »Problemov in izzivov ne manjka, a žal jih ne bomo rešili z improviziranimi analizami, ki nastanejo v nekaj dneh.«

Janez Janša naj bi sicer zdaj zahteval zamenjavo kritičnega državnega sekretarja.

Ivan Grozni

Pri obračunu z družboslovjem Janšo vodijo politični nameni, večina njegovih argumentov je nesmiselna.

»Premier se spozna na vse, od zdravstva do šolstva, in bi o vsem tudi odločal. To je slog vladanja Ivana Groznega,« pravi sociolog in profesor na Filozofski fakulteti Jože Vogrinc. »Kratkoročna cilja ideje, da je preveč humanistov, družboslovcev in umetnikov, sta dva. Prvi je prestrašiti najbolj samostojno in kritično misleče v družbi. Drugi je dobrikanje delodajalcem, ki potrebujejo delovno silo takoj. Vanjo spadajo taki, ki se jih lahko hitro priuči in ne potrebujejo dolgega študija, pa tudi specialisti in izobraženci, ki jih iščejo tam, kjer jih plačujejo bolje kot v Sloveniji. Trg delovne sile je globalen. ’Slovenski trg dela’ je pretežno fantaziranje. Strateške posledice takega fantaziranja so lahko usodne.«

Vogrinc še opozarja, da smo v Sloveniji nekoč že poznali izobraževanje za trg dela, v osemdesetih letih je država uvedla usmerjeno izobraževanje, ki je neslavno propadlo. »Sodobno izobraževanje je permanentno prav zato, ker ni izobraževanje za poklic, ampak usposabljanje za trajno samoizobraževanje, to pa pomeni ne samo ’tehnično’ poznavanje lastnega področja (napačno šlosarsko imenovanega ’stroka’), ampak kritično znajdenje v družbi, sposobnost za kvalitetno odločanje o smislu lastnega življenja v družbi. Ideja, da družboslovje ni pomembno, je sama po sebi idiotska. Znanstvena revija Nature je že leta 2000 zapisala, da bo 21. stoletje v znamenju družboslovja. Zakaj? Globalna družba je tako kompleksna, da so glavni problemi človeštva rešljivi edino z usklajevanjem naravoslovnih, tehničnih in organizacijskih znanj ter družboslovja.« Skrajni čas je torej, da nehamo oboževati fetiš trga. »Trgi so družbeni produkti in jih je treba upravljati v korist ljudi. Brez kritičnega družboslovja in praktičnega humanizma ne bo šlo.«

Janša razmišlja drugače, na dan, ko vlada ni obravnavala omenjenega razpisa, so predsednika vlade gostili pri Združenju Manager. Gotovo je zanimivo slišati mnenje gospodarstvenikov, a odkar je Janša prevzel vlado, se na posebnem srečanju še ni sestal s predstavniki univerz. Šele zdaj naj bi jih po seji vlade in po tem, ko je sprožil konflikt, povabil na Brdo.

Gorazd Kovačič opozarja na še en motiv, ki se skriva za Janševo odločitvijo. »Serija vladnih strateških napadov na javno visoko šolstvo in javne inštitute v zadnjih mesecih kaže, da gre za nekaj povsem drugega, in sicer za poskus preusmerjanja študentov, raziskovalcev in denarja k izbranim zasebnim fakultetam, katerih lastniki ali dekani so povezani z vladajočo stranko.« Ti »lastniki« in »dekani« so prav tako nezadovoljni tudi z zakonom o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki je nastal na ministrstvu za izobraževanje, z vsebino zakona pa ni zadovoljna niti SDS. Zakon, ki ga je pripravil Janši neljubi državni sekretar Jure Gašparič, podpirajo pa ga tudi javne univerze, je za zdaj obtičal v predalu. Omenimo še eno dejstvo, kot zabavno opombo pod črto, samostojni visokošolski zavodi, s koncesijo ali brez nje, v veliki večini primerov izvajajo prav programe družboslovne smeri.

Politika samovolje

Vrnimo se na začetek. Zakaj Janša to počne? Zakaj želi v enem tednu po »strateškem« premisleku odločiti o prihodnosti dijakov, študentov, univerzitetnih profesorjev, celotne družbe? Kako lahko vse to počne vlada, ki, kot pravi Gorazd Kovačič, »ni zmožna predvideti niti razvoja epidemije v prihodnjih tednih, kaj šele, da bi bila sposobna predvideti prihodnje potrebe na trgu dela«? Jo lahko jemljemo resno?

Odgovor na to vprašanje se skriva na nekem drugem področju šolstva, skriva se pri odpiranju in zapiranju šol. V svetu ni države, kjer bi bile šole zaradi epidemije zaprte tako dolgo kot pri nas. Ministrstvo za izobraževanje v dolgih mesecih razglašene epidemije ni pripravilo izvedljivega načrta vračanja otrok v šole. Šole se odpirajo in zapirajo glede na statistične podatke, takšne in drugačne standardne odklone in napake pri testih, vlada pa prestavlja otroke v šole in spet domov, kot da bi bili vreče krompirja. In ko so se Janši ta teden uprli še starši, jim je hladno zabrusil, da se dogaja »nerazumno in nevarno izkoriščanje otrok v politične namene v času epidemije«. Vlada zapira in odpira šole kljub temu, da so epidemiologi že 17. novembra vladi predlagali, da se vsaj »predšolskim otrokom in prvim petim razredom čim prej omogoči šolanje v šolah«.

Janša stroke ne posluša, ne posluša je niti pri vprašanju odpiranja šol niti pri vprašanju razpisa za prosta študijska mesta. Vseeno mu je za strokovne argumente. Vlada sam.

Janez Janša ni demokrat. Tako trdi veliko ljudi, ki ga poznajo, zadnji izmed njih je nekdanji poslanec SDS Ivo Hvalica. Janez Janša humanistike in družboslovja preprosto ne mara. Kar je tudi logično, saj ljudje, ki so študirali družbene procese, prepričljivo opozarjajo, kdo je Janša, kaj predstavlja njegova politika. Eden izmed njih je Rudi Rizman, ki se mora zaradi svojih kritičnih misli zagovarjati na sodišču.

S takšnimi potezami Janša izkazuje svojo moč, ljudi namenoma kaznuje, jih zaničuje in žali. Vseeno mu je zanje, še bolj vseeno mu je za tiste, ki jih razume kot politične nasprotnike. Njegov cilj je histerizacija celotnega političnega prostora, celotne družbe, njegov cilj je razdor. V takšnem času, v takšnem okolju lažje zmagujejo tisti, ki vladajo s trdo roko – zmagujejo avtokrati. Dijaki, učenci, otroci, učitelji, vzgojitelji, starši, profesorji, raziskovalci, akademiki, šole, vrtci, univerzitetni prostor – prav vsi postajajo žrtve samovoljne avtokratske vladavine.

»Divide et impera«, deli in vladaj torej, kadar je družba razbita, imajo posamezniki v njej manj moči.