Spomeniku spominom grozi propad 

Muzej norosti

Socialnovarstveni zavod Hrastovec je Muzeju norosti postavil 30-dnevni rok za izselitev zaradi nedovoljenega gradbenega posega. Drugi razlog naj bi bil, da grad Cmurek, kjer ima muzej prostore, ni več varen. V muzeju pravijo, da to ni res. Na stavbi naj bi bili opravili le nekaj nujnih vzdrževalnih del. Nad odločitvijo, da morajo prostore zapustiti, so presenečeni, evikcija bi vodila v uničenje muzeja, sama stavba gradu pa bi bila, ker je nima namena prevzeti nobena državna institucija, prepuščena propadanju.

Zavod za duševne in živčno bolne na gradu Cmurek je država zaprla leta 2004. Do leta 2013 je graščina samevala, nato pa se je vanjo vselil Muzej norosti. »V tem ruralnem okolju smo zavihali rokave, daleč od vseh centrov odločanja in brez javnih sredstev. Muzej norosti smo ustanovili ljudje, ki smo zrasli ob nekdanji „norišnici“, naši stari starši, strici, tete, sosedje in znanci so tam delali kot strežnice, kuharice, medicinske sestre,« pojasnjuje direktorica muzeja dr. Sonja Bezjak. Iz prostorov, kamor je država strpala tudi do 400 ljudi iz vse Slovenije, se je rodil muzej, poln spominov, pričevanj. »K nam prihajajo ljudje z zgodbami, pripovedujejo nam o osebnih stiskah, ker so morali svojce pustiti v takem zavodu, ker druge možnosti ni bilo.« 

Grad Cmurek ni le muzej, temveč tudi mednarodni center za deinstitucionalizacijo in destigmatizacijo ljudi, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Leta 2019 so na mednarodnem razpisu platforme Civic Europe predstavniki muzeja prepričali mednarodno žirijo, da jim je odobrila projektna sredstva za prvo leto delovanja »Regijskega centra za deinstitucionalizacijo«. Zaposlili so socialno delavko in začeli koordinirati oskrbo v skupnosti za ljudi, ki jim grozi, da bi morali zapustiti dom in oditi v zavod. »To, kar na Tratah delamo lokalci, prostovoljci, je pobuda od spodaj navzgor, nastala iz potrebe, ker država za to ni naredila nič. V času epidemije bi se še tako veliki zagovorniki velikih institucij morali naučiti, da so te grozljivo nevarne za človeka, ne le da poškodujejo njegovo osebnost in dostojanstvo, tudi fizično ogrožajo življenje, saj v njih ni mogoče obvladovati nalezljivih bolezni,« opozarja Sonja Bezjak.

Zaradi zapiranja Muzeja norosti na gradu Cmurek se je z javnim pismom oglasil tudi oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Med drugim so njegovi predstavniki zapisali, da so »odgovorni v naši državi še enkrat pokazali, da jim ni mar ne za materialno ne za nematerialno kulturno dediščino svojega ljudstva. Država, ki bi morala kot lastnica gradu Zgornji Cmurek že zdavnaj poskrbeti, da bi ta impozantna srednjeveška arhitektura postala spomenik nacionalnega pomena in zanjo tudi ustrezno poskrbeti, se svoje lastne dediščine, še posebej, če je ta daleč od horizonta prestolnice, očitno ne zaveda. Morda tudi noče. Ne zaveda se tudi pomena ohranjanja spomina na nečloveške razmere v zaprtih institucijah ter ozaveščanja novih generacij, da zapiranje “duševno in živčno bolnih” ljudi pač ni najprijaznejša popotnica v nove čase.«