Ko šola ni prednostna naloga vlade

Boj dijakinj in dijakov za odprtje šol

V torek so se dijakinje in dijaki po vsej Sloveniji povezali ter ves dan bojkotirali pouk na daljavo. Pobudnik protesta je bila iniciativa Zahtevamo šolo, ki združuje šolarje srednjih in osnovnih šol in je nastala konec januarja, ko so ministrici za šolstvo Simoni Kustec poslali javno pismo, v katerem so poudarili, da učenje na daljavo ni primerna rešitev za trenutno stanje. Ministrica se na njihovo pismo ni odzvala. Danes, le nekaj tednov kasneje, od vlade zahtevajo, da postane vrnitev v šole njena prednostna naloga, takoj za reševanjem življenj. A ne gre zgolj za boj za pravico do kakovostne izobrazbe, temveč tudi za boj za mladost. Srednje šole so pri nas namreč zaprte že od 17. oktobra lani, dijaki so doma že skoraj štiri mesece, kar je najdlje v Evropi. In tako ne gre več, pravijo. Starejši cinični glasovi pokroviteljsko ponavljajo, da mladih enostavno ne razumejo, saj da, ko je šola odprta, pouk špricajo, zdaj ko je zaprta, pa protestirajo, naj jo odprejo. A to so zelo podcenjujoče besede, saj se mladi zavedajo, kako pomembna je kakovostna izobrazba, vedo, da bodo že čez nekaj let vstopili na tekmovalen trg dela.

21. septembra lani je bilo okuženih 0,16 odstotka učencev in dijakov v celotni Sloveniji, kar je malo v primerjavi z okužbami v gospodarstvu. A slovenska vlada je sprejela strateško odločitev, da delo gospodarskega sektorja postavi v tem trenutku pred izobraževanje. V večini evropskih držav, denimo v Franciji, Nemčiji ali na Švedskem, so tudi med epidemijo šole puščali odprte tako dolgo, kot so jih lahko. Iskali so rešitve. Ohranjali so dialog in našli so alternative. Pri nas se je vlada odločila, da bo stavila na izobraževanje na daljavo, hkrati pa omogočila čim večjemu delu gospodarstva, da normalno deluje.

Usodna odpoved sestanka

Do odločitve za bojkot pouka na daljavo je prišlo, ker so se dijaki iz iniciative Zahtevamo šolo že prejšnji teden dogovorili za sestanek na ministrstvu za šolstvo. Upali so, da bodo končno lahko vzpostavili dialog in predstavili svoje zahteve ter morda s svojo »matično« institucijo našli skupni jezik. A na ministrstvu so jim nato sestanek prestavili. In to prav na pretekli torek, torej na dan načrtovanega bojkota. To so razumeli kot provokacijo, zato se sestanka niso udeležili, temveč izvedli protest.

Ada Lana Dervišević, ena od ustanoviteljic gibanja Zahtevamo šolo, pravi, da se v dijaškem gibanju zavzemajo za tri glavne spremembe. Prva je čimprejšnje vračanje v šole. Pri slednjem predlagajo, da se v sodelovanju s strokovnjaki ustvari alternativa trenutnemu vračanju po fazah. Druga sprememba je potek pouka na daljavo, ki pride v poštev v primeru, da v prihodnjem mesecu vračanje v šole zaradi slabe epidemiološke slike še ne bo mogoče. Pri tem pozivajo predvsem k morebitni prekinitvi ocenjevanja na daljavo in k možnosti hitrejšega vračanja v šole dijakov poklicnih in umetniških gimnazij ter tudi k fizični izvedbi laboratorijskih vaj in prakse.

Če zahteve dijakov ne bodo upoštevane, se bodo stavke stopnjevale vsak teden, sporočajo v iniciativi Zahtevamo šolo.

»Naš predlog je tudi metoda hibridnega učenja po modelu C, ki bi vključevala ponovno uvedbo ocenjevanja v živo. Pripadniki rizičnih skupin in družin s člani, ki so pripadniki rizičnih skupin, bi tako ostali varni in bi se lahko še naprej šolali od doma, ostali učenci in dijaki pa bi se lahko postopno in varno vračali v šole,« je pojasnila Ada Lana Dervišević.

Tretja točka, ki jo predlagajo, pa zajema prilagoditev mature. »Čeprav so bile nekatere že sprejete, zahtevamo prilagoditve v obliki vsebinskega krčenja, saj snov ni bila podana pod enakimi pogoji kot v letih doslej,« je dodala sogovornica. Bojkot ni usmerjen proti profesorjem, učiteljem in ravnateljem, saj po njenem mnenju tudi oni opažajo, da je trenutni način učenja in predavanja snovi premalo učinkovit.

Protest dijakov so podprli tudi v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ). Po njihovem je ta razumljiva posledica razmer ter izraz nakopičenega nezadovoljstva, stopnjevanja stiske in čustvenih pretresov, ki so »posledica že skoraj štirih mesecev izobraževanja na daljavo«. Opozorili so, da stanje zbuja skrb predvsem v srednjem poklicnem izobraževanju, kjer dijakinje in dijaki ne morejo opravljati prakse.

Načrtna politizacija spontanega upora

Protest je pričakovano predvsem pri podpornikih vlade dobil tudi politični predznak. Šlo je za namerno podpihovanje in degradiranje dijakov, ki si zgolj želijo vrnitve v šolo. Odmeval je predvsem primer dijaka Larsa Podkrajška, ki ga je strankarska televizija SDS Nova24TV izpostavila z imenom in priimkom ter fotografijami na svojem portalu. Novi24TV je šlo v nos predvsem to, da je v informativni oddaji 24ur zvečer na Pop TV nastopil kot predstavnik iniciative Zahtevamo šolo ter bil kritičen do vladnih ukrepov. A ker gre za mladoletno osebo, vsebine brez dovoljenja staršev oziroma skrbnikov na omenjenem portalu ne bi smeli objaviti. Škoda je bila narejena in sledile so tudi grožnje ter ustrahovanja prek družabnih omrežij. Zadevo zdaj obravnava policija.

A ne gre za osamljen primer. Stigmatizacija pravice do protesta, ki je ustavna pravica, ima jasno agendo. Vladne stranke bi rade prepričale javnost, pa tudi dijake, učitelje in ravnatelje, da ne gre za spontan upor srednješolcev, temveč – kako predvidljivo – za nekakšno, kot to imenujejo, levičarsko zaroto. Kot je na primer zapisal nekdanji novinar Denis Oštir na družbenih omrežjih, to ni res, saj je njihov upor čist in predvsem razumljiv. »’Zoom upor’ so njihova petkova kolesa in transparenti na Trgu republike … Dovolj imajo laži, poniževanja in životarjenja. Želijo predvsem, da jim tisti, ki jim kradejo mladost, povedo, zakaj in kako naprej. Da nekdo v njihovih življenjih prižge luč. Brez luči in jasnega sporočila bodo namreč s transparentov mulci presedlali na svojo obliko bakel in vil na dvorišču graščine. Takrat pa bo pomiriti 75 tisoč srednješolcev, ki se jim bo pridružil še dober del 190 tisoč osnovnošolcev, izjemno težko.«

Vladajoča politika se je nemudoma lotila dijakov in jih poskušala očrniti, češ da za njihovimi zahtevami stoji politična agenda. A to ni presenetilo nikogar.

A lovke stigmatizacije spontanega upora dijakov niso dosegle samo nekaterih učiteljev in ravnateljev, temveč tudi nekatere dijake. Zato so se na protest različno odzvale tudi šole. Tako so se nekatere odločile, da bodo brez težav opravičile torkovo odsotnost, ponekod pa so morali starši posebej sporočiti, če je dijak želel sodelovati pri bojkotu pouka. Na nekaterih šolah pa so se dijaške skupnosti kar same odločile, da pri bojkotu ne bodo sodelovale. Med njimi je denimo tudi Center srednjih šol Velenje, ki ima med oddelki tudi gimnazijo. Dijak 2. letnika Bruno Šonc pojasnjuje, da so med dijaki izvedli anketo, in kljub temu da je bilo 60 odstotkov vprašanih za bojkot pouka na daljavo, se njihova dijaška skupnost ni odločila, da ga podpre, z utemeljitvijo, da mora ostati »politično neopredeljena«. Čeprav protest nima nobene povezave s katerokoli politično stranko. Šonc je isti dan s sošolcem prebral javno pismo o negativnih vplivih šolanja na daljavo, v katerem sta poudarila, kako pomanjkljivo je postalo njihovo znanje, odkar delajo doma, ter kako to vpliva na njihovo telesno in mentalno zdravje.

Maloštevilni ulični protesti

Koliko dijakov in dijakinj od več kot 70.000 je dejansko sodelovalo pri bojkotu pouka na daljavo, ni znano, po prvih podatkih je bila udeležba okoli 65-odstotna, torej večinska. Med njimi so bili tudi takšni, ki so se odločili, da ne bodo protestirali zgolj doma pred ugasnjenimi računalniki, temveč bodo svoje nestrinjanje izrazili tudi na ulici. Tovrstni protesti so se zgodili po vsej Sloveniji – denimo v Mariboru se je v torek okoli 16. ure zbrala skupina ljudi na Trgu svobode. Protestni shod, ki je vključeval sprehod po ulicah štajerske prestolnice, je po navedbah policije potekal mirno – kljub temu pa so policisti nekaj oseb s transparenti tudi popisali.

Ko se zgodijo protesti, je ponavadi največ ljudi v Ljubljani. Tokrat pa jih je bilo tam morda celo najmanj. Temu bi lahko pripisali mračnjaško vzdušje v prestolnici po nedavni policijski intervenciji oboroženih policistov na Metelkovi ter nenehnem popisovanju povsem mirnih protestnikov v zadnjih tednih, mesecih. Proti strahu pred represivnimi organi in visokimi denarnimi kaznimi niso imuni niti sicer neustrašni dijaki.

In kaj sledi? Predsednica društva ravnateljev srednjih šol Nives Počkar je za STA izrazila upanje, da se bo dijakom še vseeno uspelo pogovoriti z ministrico za šolstvo. »Podpiram dialog in verjamem, da če se pogovarjamo, da se lahko tudi kaj dogovorimo, in mi je samo žal, da ni prišlo do teh pogovorov.«

Če zahteve dijakov ne bodo upoštevane, se bodo stavke stopnjevale vsak teden, pravijo v iniciativi Zahtevamo šolo. »Začeli bomo ustvarjati tako imenovane vale bojkotov, ki se ne bodo končali, dokler ne vzpostavimo dialoga z ministrico ali niso naše zahteve uradno sprejete in uslišane na državni ravni,« je poudarila dijakinja Ada Lana Dervišević.

Kako velike posledice je imelo za mlade večmesečno zaprtje, pa bo pokazal čas. Ta leta odraščanja so pomembna za vsakega človeka in tega časa ti dijaki ne morejo dobiti nazaj ... A tudi dijaki in drugi šolarji, katerih mladost se danes tako obravnava, veliko manj spoštljivo kot na primer kapital in ekonomski interes, bodo dopolnili 18 let in pridobili volilno pravico.