In kaj se bo zgodilo v preteklosti?

V osemdesetih letih, ko se je vojna v Jugoslaviji pripravljala z revizijo zgodovine, je pronicljivi, a kontroverzni novinar Aleksandar Tijanić (v nekem obdobju je na najvišjih položajih v medijih služil tudi Miloševićevemu režimu) zapisal, da bomo šele videli, kaj se bo zgodilo v preteklosti.

In natanko ta »šele bomo« se je zgodil in se dogaja tako v vzhodni Evropi kot na Balkanu. Tudi v Sloveniji, zdaj z buldožersko metodo. Niti ne več iz dneva v dan, pač pa iz ure v uro.

Z zgodovinskim revizionizmom se soočajo vse družbe in tudi zgodovinopisna stroka. Znanstveni revizionizem je logičen in nujen, prihaja z novimi viri, spoznanji, zato se obravnave in ocene zgodovinskih procesov in dogodkov nenehoma spreminjajo. To je proces, ki je potekal in poteka tudi v slovenskem zgodovinopisju. Ko pa zgodovinski revizionizem postane stvar politike, ko se preteklost instrumentalizira za potrebe oblasti in dokazovanje, da je nekdo upravičen ne samo do oblasti, ampak da lahko na podlagi izmišljenih zgodovinskih zaslug počne karkoli, je to bližnjica v fašizem. Avtokratizem kot zgolj prehodna faza je slaba tolažba za podpornike takega ravnanja. Naj še enkrat ponovim, kar sem zapisal v enem od prispevkov v Mladini, preden je bila sestavljena zdaj vladajoča koalicija (na njeno nevarnost smo pred letom dni intelektualci opozorili tudi v pismu Obvarujmo demokracijo pred avtoritarno oblastjo): Zgodovinsko dejstvo je, da fašizem na oblast ne pride sam. Za to tudi v kriznih razmerah nima dovolj moči. Pravo moč dobi šele, ko je na oblasti – in tja ga pripeljejo satelitske stranke, največkrat lažnivi »liberalci«, pa ubogljivi predsedniki ali kralji. Tako je bilo v Italiji in tako je bilo v Nemčiji. Če pustim osebne koristi in položaje ob strani, gre zraven še za prazno računico, da je avtokrate in diktatorje v koalicijah mogoče krotiti ter da se bo na koncu vse skupaj štelo kot »navadna« politika, nekaj, kar je normalno in bo pozabljeno čez nekaj tednov ali mesecev. Da se bodo kolaboracionisti mirno vrnili v univerzitetno ali kakšno drugo okolje in si za povrh še pripisovali zasluge, kako da so v avtoritarni vladi, ki so jo sami omogočili, pravzaprav skrbeli za »normalnost«. Čeprav zdaj ne morejo lagati niti o tem, da skrbijo za svoje resorje.

A tokrat ne bo tako, saj so šli veliko predaleč. Kljub številnim podobnim pozivom bi jim, čeprav so na robu zgodovinskega prepada, svetoval, naj dobro premislijo, kaj počnejo. Ne kot kritični državljan (čeprav tudi to), pač pa kot zgodovinar. Lahko se zgodi, da bodo njihovi otroci in vnuki v zgodovinskih učbenikih nekoč v slovenski različici o njih brali, kar je morala o svojih starših brati povojna nemška generacija.

Kakšna bo tam interpretacija slovenske osamosvojitve, si lahko pogledate na uradnih spletnih straneh vlade, kamor so dobesedno preslikali SDS-ovske portale. Bolj nazoren primer ugrabitve zgodovine je težko najti.

Zgodovinarji z območja nekdanje Jugoslavije imamo z zgodovinskim revizionizmom kot enim ključnih stebrov avtoritarnih in fašistoidnih režimov veliko izkušenj. Zato smo skozi mednarodno odmeven projekt nevladne organizacije Krokodil iz Beograda »Zgodovinarji proti revizionizmu«, ki se je končal z »Deklaracijo za obrambo zgodovinske znanosti« (podpisali so jo številni podporniki iz vse Evrope, med njimi večina uglednih imen, ki se ukvarja z zgodovino Jugoslavije), opozorili, da zgodovinski revizionizem predstavlja zlorabo zgodovinske znanosti. Namerno in tendenciozno napačno prikazuje preteklost in jo prilagaja sodobnim političnim zahtevam. Izloča in poudarja zaželene podatke, proizvaja neobstoječe, selekcionira zgodovinske vire in spregleda vse, kar ne ustreza prevladujočim političnim idejam in programom.

Opozorili smo tudi, da je namen zgodovinskega revizionizma ohranjati stare in ustvarjati nove mite, krepiti stereotipe, razpihovati predsodke in sovraštvo. »Mi« smo vedno žrtve in »drugi« so krivi za vse. »Mi« smo »junaki«, drugi so »izdajalci«. S samoviktimizacijo se narod ali politična skupina homogenizira, strne svoje vrste, uničuje pluralnost; posameznike in družbene skupine pa sili, da se utopijo v zamišljenem »biološkem« ali »duhovnem« kolektivu. Vloga žrtev nas »zacementira« v preteklosti in zavira napredovanje. Poudarili smo, da je zgodovina znanost; da je disciplina kritičnega mišljenja; da je celovita in nadnacionalna; da je kontekstualna in je ne moremo reducirati na neki ozek (največkrat ideološki) problem. In tudi: da je racionalna, ne pa mit ali dogma, prav tako ne religija, ideologija ali emocija. Predvsem pa, da je odgovorna in svobodna.

Vse to se v Sloveniji, na Balkanu in v vzhodni Evropi skuša izničiti. Zato smo od zgodovinarjev zahtevali najvišje standarde in uporabo znanstvenih metod, še posebej pri občutljivih temah: od političnih elit, da nehajo zlorabljati preteklost ter se ne opirajo na ljudi in skupine, ki razpihujejo nacionalizem in sovraštvo; od parlamentov, da nehajo sprejemati zakone, preambule in druge akte, ki vsiljujejo »zgodovinsko resnico«; od sodišč, da pri izvajanju zakonov upoštevajo ugotovljena zgodovinska dejstva in ne rehabilitirajo dokazanih kolaboracionistov ter vseh odgovornih za vojne zločine; od ministrstev za znanost, da spodbujajo in finančno podpirajo projekte, ki bodo svobodno in kritično raziskovali vse teme, pomembne za znanost, vključno s temnimi, kontroverznimi stranmi lastne zgodovine; od ministrstev za izobraževanje, da zgodovine ne spreminjajo v predmet, namenjen izključno oblikovanju nacionalne identitete, razpihovanju sovraštva in homogenizacijam na emocionalni podlagi; od lokalnih oblastnikov, da nehajo poimenovati javne objekte po osebah, ki so (zlasti med drugo svetovno vojno in v zadnjih jugoslovanskih vojnah) razpihovale etnično sovraštvo in antisemitizem ter bile odgovorne za vojne zločine; od učiteljev zgodovine, da sprejemajo nove metode poučevanja zgodovine in pri učencih razvijajo kritično mnenje, jih spodbujajo k delu z zgodovinskimi viri in jih vzgajajo, da preverjajo vsako trditev o preteklosti. Kajti brez kritičnega mišljenja pri pouku zgodovine se po naših izkušnjah pri mladih krepita avtoritarna zavest in izključevalen odnos do drugih.

Da bi razumeli, kaj je bistvo našega apela, je treba vedeti, kako se revizionizem izvaja. Recept je preizkušen tako v vzhodnoevropskih državah kot na Balkanu. Zgodovinopisno stroko se razdeli na »naše« in »vaše«. Tam, kamor politika lahko neposredno seže, v prvi fazi pride do menjav direktoric in direktorjev muzejev in drugih kulturnih institucij ter zgodovinskih inštitutov. Vzporedno oblast ustanavlja svoje institucije, zlasti zgodovinske inštitute in paralelne univerze, kamor preusmerja državni denar. Tako so množično vznikali razni protikomunistični inštituti za preučevanje totalitarizmov in podobne zadeve, prednjačila je zlasti Poljska (nekaj takega, kar je v Sloveniji Študijski center za narodno spravo); pa inštituti za preučevanje nacionalne zgodovine po mitoloških konceptih. Na Madžarskem v zadnjem času eden takih, Magyarságkutató Intézet – Inštitut za raziskave o Madžarih, razburja z mitološkim filmom o bitki pri Bratislavi leta 907, ko so madžarska plemena premagala Vzhodne Franke (Bavarce) in si s tem zagotovila prevlado v Karpatskem bazenu. Do filma kritični zgodovinarji so doživeli sankcije ali bili izpostavljeni napadom in podtikanjem, celo taki, ki so na vodilnih položajih v drugih inštitutih in zvesti Orbánovemu režimu ter njegovi interpretaciji zgodovine. Zgolj zato, ker so blago podvomili o resničnosti filmske interpretacije veličastne madžarske zgodovine.

Morda zgodovinarji res še čakamo, da bomo izvedeli, kaj se bo zgodilo v slovenski preteklosti. Žal pa zelo dobro vemo, kaj se bo dogajalo v slovenski prihodnosti.

Vzporedna »akademska« sfera z lastnimi habilitacijskimi postopki zagotovi samoreprodukcijo kadra, za katerega v mednarodnem svetu ni slišal nihče. Če pa že, ima njegove predstavnike za obskurne nacionalistične propagandiste. Pogosto pa niti habilitacije niti ustrezna izobrazba sploh niso potrebni, saj gre za politična imenovanja, kjer je edini pogoj partijska in ideološka lojalnost.

Nastanejo novi muzeji in zbirke (na ozemlju bivše Jugoslavije povezani z vojnami, etničnim čiščenjem in nastankom enonacionalnih držav). V Sloveniji naj bi to funkcijo opravil načrtovani muzej osamosvojitve. Kakšna bo tam interpretacija slovenske osamosvojitve, si lahko pogledate na uradnih spletnih straneh (formalno sicer še vedno koalicijske) vlade, kamor so dobesedno preslikali SDS-ovske portale. Bolj nazoren primer ugrabitve zgodovine, kot ga lahko vidite tam, je težko najti. To je koncept, na katerem bo temeljilo vse, kar bo ta vlada počela v zvezi z obletnico osamosvojitve in tudi sicer interpretacijo zgodovine. Koncept ustvarjajo ljudje, ki so se pojavili od nikoder, ljudje, za katere nihče nikoli ni slišal; o njih ne boste zasledili ene znanstvene reference, njihova izobrazba je neznanka, znanje o zgodovini mizerno in omejeno na partijsko zvestobo. Očitno je, da se s prepisovanjem misli iz knjig Velikega vodje na uradnem državnem portalu kali kader za bodoči muzej osamosvojitve in podobne zgodovinske projekte, v katerih bodo predstavili Vladarjevo pisanje kot absolutno Zgodovino.

V veliko podporo politični reviziji zgodovine in utemeljevanju avtoritarne oblasti so bile in bodo pod to vlado še bolj »prave« veteranske organizacije s svojimi muzejskimi zbirkami in rituali, v katerih se, tudi s ponaredki, če je treba, kaže »prava« zgodovina. Tudi vanje se seveda tako v Sloveniji kot drugje po Balkanu množično steka državni denar. (Na Hrvaškem so na primer veteranske organizacije z ogromnim številom članov zmožne tudi zamenjati oblast, zato jih desničarske vlade ves čas podkupujejo s pokojninami in drugimi dodatki.)

Sem spadajo tudi vladne proslave z izbranimi »domoljubnimi« režiserji, scenaristi in igralci, ki jih neposredno prenaša formalno javna (državna), v resnici pa na pol ali v celoti strankarska televizija. Javne (državne) televizije v prvi fazi skrbijo za »uravnoteženje«. V praksi je to videti tako, kot lahko že leta spremljamo v Sloveniji. V razpravah in prispevkih se znanje in strokovne kvalifikacije po političnem kriteriju zamenjajo z »mnenjem«. Pojavijo se novi »poklici«, kot je »analitik«, »dober poznavalec«, »raziskovalec zgodovine« ipd. Pravico do interpretacije zgodovine (ali njenega dela – v našem primeru osamosvojitve), pravico do prispevkov ali intervjujev z izbranimi akterji (vedno istimi in z istimi prežvečenimi frazami ali v primeru že umrlih z neskončnim ponavljanjem prispevkov) dobijo zgolj izbrane lojalne novinarke in novinarji. V drugi fazi »uravnoteženje« niti ni več potrebno. Pravico do interpretacije zgodovinske resnice (seveda tudi drugih strok, od zdravstva do umetnosti, literature in slovnice – če niste vedeli, Stalin je bil med drugim vrhunski strokovnjak za rusko slovnico) dobi en sam človek. In seveda privilegij monologov na televiziji.

Zadnji, najtrši oreh so univerze in avtonomnost znanosti. Deloma je to mogoče rešiti z omenjenimi paralelnimi zasebnimi univerzami in nadzorom nad inštituti. A to ni dovolj, ker se kritični glasovi lahko pojavljajo še naprej.

Od zadnje »reforme« imajo vse madžarske univerze svoje kanclerje, nekakšne vladne »politkomisarje«, ki med drugim skrbijo za pravovernost kadra.

Zato je treba najprej iz državnega aparata odstraniti strokovne ljudi, ki zagovarjajo avtonomijo in neodvisnost znanosti, ter jih nadomestiti s poslušnimi in lojalnimi. Po možnosti zaradi videza – dokler ta še ima kakšno vlogo – dobiti strankarske karieriste iz akademskih vrst. Potem je treba univerzam povedati, kdo je glavni in ukazuje – in kaj se zgodi, če ga ne ubogajo. Ste zardevali, ko je socialistični obramboslovec ponižal javne univerze in prisilil njihove rektorje, da zaradi nevarnosti neobjave razpisa za vpis (ki bi ogrozil celo generacijo maturantov) sedejo v klopi skupaj z rektorji »zasebnih« univerz (v resnici prav tako financiranih iz državnega proračuna, a na podlagi političnih in ideoloških povezav)? Ko je ugledne, mednarodno priznane vrhunske znanstvenike omenjeni socialistični obramboslovec »pošolal«, kako bodo v bodoče v Sloveniji šle stvari z avtonomnostjo univerz? Prizor, kakršnega v zgodovini poznamo samo iz časov domobranske Rupnikove pokrajinske uprave pod nacistično okupacijo.

No, to je seveda samo začetek, demonstracija moči pač. Kakšno vlogo ima tu govorjenje o potrebah gospodarstva, ki naj bi se mu univerze podredile? Le zakaj »liberalni« minister za gospodarstvo rektorje poučuje, da naj se ne ukvarjajo s humanistiko in družboslovjem ter visoko naravoslovno znanostjo, pač pa z izobrazbo šoferjev in natakarjev?

Odgovor je na Madžarskem. Orbánova vlada je v desetih letih vladanja zmanjšala proračun za šolstvo – skupaj z univerzami – za eno tretjino (enako velja za zdravstvo)! Večji del tega denarja je šel k njegovim oligarhom. Šolstvo na Madžarskem zato že leta hira. Za primer: univerzitetni kolega na eni od madžarskih univerz, star nekaj čez petdeset let, prevedeno v naš naziv izredni profesor, tekoče govori več tujih jezikov, predaval je na več tujih univerzah, objavil številne knjige in ima odmevne mednarodne reference ter pomemben položaj na svojem oddelku, ima v Orbánovem akademskem raju, ki mu Slovenija sledi, 800 evrov plače.

Po izstradanju šolstva in univerz je madžarska vlada kot korenček ustanovila državno fundacijo, v kateri so delnice največjih madžarskih podjetij (MOL, OTP banka, nepremičninski skladi ipd.). Za predsednika fundacije in člane so imenovali preverjene strankarske ljudi. Uradno naj bi šlo za »zahodni model« upravljanja univerz. Torej podoben trik kot takrat, ko so evropska sredstva na sramoto bruseljske administracije in politike preusmerjali v zasebna podjetja. Ta fundacija je v upravljanje prevzela večino madžarskih univerz. Predsednik, preverjen strankarski veljak, imenuje kuratorij. Seveda je tudi v kuratoriju strogo preverjen kader. Če je treba, tja imenujejo tudi kakšnega bivšega oficirja. Ker univerzitetna avtonomija še ni uničena do požgane zemlje, v omenjenem primeru na eni od fakultet že več mesecev potekajo protesti. Osrednja naloga kuratorija, ki je sestavljen iz predstavnikov podjetij, je, da imenuje profesorje. No, to je zgolj nadgradnja obvladovanja univerz. Že od te zadnje »reforme«, od začetka Orbánove oblasti leta 2010, imajo vse madžarske univerze svoje kanclerje, nekakšne vladne »politkomisarje«, ki so tudi doslej skrbeli za pravovernost kadra.

Tako se uresničujejo »potrebe gospodarstva« in uničuje avtonomija univerz. To nas čaka, če bo Janša ostal na oblasti in seveda – med drugim ali na prvem mestu – uvedel »pravilno« pojmovanje zgodovine. Preprosto in učinkovito, kajne?

Naj se vrnem k začetnemu Tijanićevemu stavku. Morda zgodovinarji res še čakamo, da bomo izvedeli, kaj se bo zgodilo v slovenski preteklosti. Žal pa zelo dobro vemo, kaj se bo dogajalo v slovenski prihodnosti. Treba je le pogledati zadnjih deset let madžarske zgodovine. In če vas zanima, v katerem letu madžarskega štetja, bi rekel, da nekje čez njihovo dobro polovico. Janša je s podporo satelitskih strank na zelo dobri poti, da deset let orbanizma stlači v dve leti janšizma.