Tonin kot Janšev privesek 

Napuh predsednika NSi

Matej Tonin je po ponedeljkovem preštetju glasov po neuspeli konstruktivni nezaupnici, ob kateri je svojo zgodovinsko vlogo odigralo trinajst poslank in poslancev, na koncu zelo zadovoljno tvitnil: "Agonija brezupnice je končno končana. Vesel sem, da smo se prešteli. Po štetju je jasno, da je @vladaRS trdna. Naše delo je usmerjeno v zajezitev širjenja epidemije, k zagotovitvi vsem dostopnega javnega zdravstva in krepitvi gospodarstva."

Norčave besedne igre o "brezupnici" iz njegovih ust, tudi tem podobne, poznamo že od prej, uporabljali so jih njegovi enako oblastniško razposajeni poslanci Nove Slovenije (NSi) včeraj v razpravi, med njimi je najbolj prednjačil prav nič ponižni Aleksander Reberšek, po svojem pobalinskem žargonu velik konkurent kakšnemu Žanu Mahniču.

Kdor podrobneje spremlja jezik krščanskih demokratov te dni, bo v njem odkrival zgolj eno: bolj ali manj kontrolirani napuh (superbia), enega od sedmih glavnih grehov, kakor jih je preštel papež Gregor Veliki v šestem stoletju. Tonina ponižujoča ocena politične opozicije, ki se trudi ustaviti avtoritarni režim, katerega del je kar sam, češ da se je znašla v agoniji, depresiji in brezupu, kaže na povsem nekrščansko obnašanje in interpretacijo. Še več, prav te dni je Jožef Horvat iz njegove stranke mahal s predlogom, ki ga v Novi Sloveniji, SMC in SDS zvito ponujajo vsem strankam – radi bi zaustavili sovražni govor. K temu žal niso dodali smrtnih grehov. Še manj so znali z eno samcato besedo pojasniti, zakaj ob takšni sicer sprejemljivi gesti ne znajo obsoditi lastnih vrst in svojega sovraštva, zakaj bi kot piromani zdaj radi gasili požar. Zelo hipokritično.

Postal je privesek

Preostanek citiranega tvita predstavljajo že prežvečene floskule o trdnem delu, ki jih najbolj emblematično nenehno ponavlja Zdravko Počivalšek. Novinarka Meta Roglič v današnjem Dnevniku ugotavlja, da je Tonin "postal popolni privesek Janeza Janše", ki težko skriva svoj žar:

Tako na sestankih vrha koalicije zvesto asistira premierju pri napadih na tiste poslance in ministre, ki so potegnili kakšno Janši neljubo potezo, in ga s svojo gorečnostjo včasih celo prekosi. Toninovo ravnanje je nedvomno posmeh zavzemanjem in politični kulturi, ki jih je na čelu NSi zastopala njegova predhodnica Ljudmila Novak in po katerih se glede na javnomnenjske raziskave Slovenkam in Slovencem močno toži.

Identifikacija je očitno prešla tudi v sfero retorike in politične kulture, v stanje privešenosti v izražanju, norčevanju, blatenju in cinizmu, čeprav šefa občasno, kakšna ironija, celo poziva k temu, naj manj tvita. Toninova psihopolitika nagovarjanja ljudi nam kaže povsem enako porazno sliko kot pri tistem, ki ga želi vsakič zaščititi in obraniti. In res: lojalnost Nove Slovenije tej že dolgo ne dopušča več, da bi stranka pri političnih odločitvah imela kakšno svoje mnenje. Medtem ko nenehno pleteniči o politični sredini, je vlada, katere del je, vedno bolj ekstremno desna – še en izraz, ki se ga ob označevalcih, kot so "nacionalizem" ali "populizem", domači novinarji otepajo kot hudič križa.

In tudi ko je povprašan, da oceni Janševo neprimerno ravnanje ali nov nezakonit ukrep, oškodovanje družbenega premoženja ali nov avtoritarni poseg v družbene sisteme, Toninu in njegovim nikakor ne bo uspela kritična opazka. V najboljšem primeru bodo vedno znova distancirajoče dejali, da naj policija in organi nadzora opravijo svoje delo – pri čemer pa zamolčali, da so ti že politično vodeni s strani njihovega režima, česar se več kot očitno dobro zavedajo.

Njihova skrb za gospodarstvo

Obrnimo trditev: kaj točno imajo v mislih, ko omenjajo krepitev gospodarstva? Žal se večina medijev ni dovolj potrudila pri pisanju o tem, kako krščanski demokrati kadrujejo po državnih podjetjih. Da za predsednika Darsa nastavijo kar svojega podpredsednika stranke – in ta ostane na obeh funkcijah. Kako po novem v Novi Sloveniji sumljivo kupčujejo okoli evinjet, kjer se utegne izkazati, da gre za vezan posel za medijsko pokoritev POP TV. Če delitve denarja njihovega ministra Cigler Kralja ne omenjam, tudi ne, kako pri tem obrambno uporabljajo zavržne propagandne trike.

Zaradi narave njihove drznosti pri tem utegnemo pomisliti na še dva smrtna greha: pohlep (avaritia) in požrešnost (gula).

**Članek je bil prvotno objavljen na spletnem portalu IN MEDIA RES**