Pod krinko

Ob zadnjih dogodkih v Sloveniji se mi poraja vprašanje, kje je naša ljuba Slovenija po tridesetih letih samostojnosti. Sem aktivni soustvarjalec samostojne države in veteran vojne za Slovenijo.

V zadnjem času se v javnosti pojavljajo različni predlogi, kako rešiti položaj v Sloveniji. Večni strankarski politiki ustanavljajo gibanje za zedinjenje Slovenije z namenom, da si povrnejo izgubljene privilegije, kot so jih imeli, ko so bili v parlamentu ali na oblasti. V teh ljudeh ni niti trohice samokritičnosti, da bi se vprašali, kaj so storili dobrega za slovenski narod do sedaj. Obnašajo se kot so se upokojeni direktorji, ki so ob osamosvojitvi ustanovili stranko DeSUS, z namenom, da so si podaljšali privilegije in vpliv v družbi. Stranka je bila v vseh vladah po osamosvojitvi. Sodelovali so v vseh spremembah upokojenske zakonodaje in pristali, da se je odmera pokojnine iz 80% osnove iz socialističnih časov v kapitalizmu znižala pod 60% in na podaljšano obdobje odmere po progresivni lestvici od 10 let postopoma na celotno delovno dobo. Njihove pokojnine so bile itak odmerjene v maksimalnem možnem znesku. Zakaj bi se vznemirjali, če bo delavec z minimalno plačo ob upokojitvi padel v revščino. Zadnji nateg je bil v predvolilni obljubi o minimalni pokojnini 1000,00€.

Nadalje. Nobeden parlament ni bil sposoben urediti volilne zakonodaje, kjer bi bilo ime poslanca garancija za program na volitvah in odgovornost le volilni bazi, ne pa stranki. Citiram dr. Matejo Kožuh Novak: » Politične stranke, ki harajo po parlamentu že trideset let, so tako zmaličile sedanji volilni zakon, da predsednik stranke pri vsakih volitvah spravi v parlament svoje bližnje sodelavce.« Prav tako ni bil sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi starejših občanov, ki bi zagotovil socialno varnost najbolj ranljivih.

Sedaj pa se pojavi še drugo pismo slovenskih intelektualcev, ki ravno tako pozivajo k umiritvi strasti in poenotenju slovenskega političnega in družbenega prostora.

Kot veteran se vprašam, kje so bili vsi ti zveneči akademski naslovi, ki so se sedaj zganili in predlagajo svoj način reševanja trenutnih razmer, v katerih smo se znašli s to vlado. Kje so bili po letu 1991, ko se je v Sloveniji sprejemala usodna zakonodaja o lastninjenju, kazenska zakonodaja in ostali zakoni, ki vplivajo na organizacijo normalnega življenja državljanov? Redki so bili tisti akademiki, ki so se oglasili s pismi in povedali svoje stališče.

Sedaj, ko pa vidijo, da je vrag vzel šalo, pa se ponujajo kot rešitelji. Hvala!

Zakonodaja o vračanju premoženja je oropala tisoče slovenskih delavcev njihovih prispevkov, ki so jih vložili v objekte s samoprispevki ali pa kot odpoved določenega dela dohodka. Kolaboranti in Rimo katoliška cerkev so dobili vrnjeno vse premoženje, cvetoče gospodarske družbe pa so pokupili tujci in danes lepo služijo. Govori se, da je država slab gospodar, drži, vendar je razlog lahko samo v nesposobnih vladah, ministrih in administraciji, ki s tem premoženjem upravljajo.

Za osvežitev spomina se vrnimo v april leta 1941. Tedaj je slovenska inteligenca skupaj z duhovniki spoznala kritičen trenutek obstoja naroda in v mesecu dni ustanovila OF. Intelektualci so zapustili udobje domačega ognjišča in se pridružili, delavcem, kmečkim fantom in dekletom v obrambi ozemlja in naroda, ki sta ga Hitler in Mussolini želela izbrisati z zemljevida evropskih narodov. Veterani smo v pripravah za osamosvojitev dali domovini na razpolago svoja življenja kot naši predniki v partizanih. Smo nepolitična organizacija vendar vedite gospodje politiki: »Državo, ki smo jo priborili, ne bomo predali brez boja.«