Ker pravljični svet ni za vse

V času, ko je Božiček plezal po bruseljskih in drugih mestnih žlebovih navzgor, se je po enem od njih urno spuščal navzdol ugledni bradatež Szájer, najvidnejši predstavnik Fideszovega kontingenta v Evropskem parlamentu, na čigar i-padu so se »pisali osnutki nove ustave«, sam pa je sodeloval pri ustavnem snovanju vsega, kar se dotika vpisovanja krščanskih vrednot v spol in družino na Madžarskem. Slednje so prinesle kodifikacije heteroseksualne družine kot edine družine ter pravega spola. Mož je moški in žena je ženska, če povežemo dvoje. Le da je bil Szájer ob tem mož mnogim možem in eni zakonski ženi.

Poskusimo si v tistem pravljičnem, prednovoletnem času zamisliti Orbána, kako sedi v udobnem naslanjaču in bere pravljice, ki mu jih je Božiček prinesel pod smrekico. Govorimo o dejanski knjigi, Meseorszag mindenkie – Pravljična dežela za vse. Že naslov zveni sumljivo, si misli Orbán, nobena dežela ni za vse, še najmanj pa pravljična. Le mukoma se prebija od ene pripovedi do druge. Tudi ilustracije bi lahko bile boljše, si misli. Če je tisto o posiljenem dekletu, ki se spremeni v fanta, še nekako prežvečil, pa mu ta o majhni romski deklici, ki se poroči s princem, gotovo ne ugaja. Kaj sem že lani zavrnil? Aja, tisto denarno kompenzacijo romskim otrokom za segregirano šolanje. Dobro, to sem vendarle dobro zvozil, lahko bi končal tudi pred kakšnim evropskim sodiščem, pa nisem. In bere naprej. Prav tako mu ne ugaja ta o košuti, ki ji zrastejo rogovi, ki si jih tako želi, še težje pogoltne tisto o zajcu s tremi ušesi, ki ga vsi zafrkavajo, potem pa reši gozd. Še en romski deček, ki se zaljubi v fanta? Kakšna propaganda pa je zdaj to, skoči v zrak in zaloputne knjigo. Prekleta homopropaganda. Te knjige pač ne bom dal prevesti v slovenščino za Janeza, nikakor ne. Čeprav sem mu ravno mislil poslati eno pravljično darilo, saj jim pred dvema letoma na Demokraciji ni uspelo speljati tistega natečaja o domoljubni pravljici. 

In dejanskost je že tu: kmalu po objavi se je zgodba te knjige pripovedk, ki jo je izdala Labrisz, lezbična organizacija iz Budimpešte, nadaljevala. Na ogled, ne pa tudi v branje, je prišla dežurni influencerki konservativizma, skrajno desničarski političarki Dóri Duro. Slednja se je kar na tiskovni konferenci odločila delo raztrgati in zmleti v rezalniku, dobesedno. Knjiga, ki vključuje starejše, revne, Rome, posvojene, otroke ločenih staršev, zlorabljene, herojska dekleta, pa tudi en lezbični, en gejevski in en transspolni lik, je dobila podporo strokovne javnosti in številne prevode – za slovenskega se zavzema Amnesty International Slovenije. A nič za to.

Ne pustimo se zapeljati, da je šlo zgolj za rezanje knjige. V ozadju tega simbolnega dejanja stojijo že vpeljane zakonske in ustavne spremembe ter drugi regulativni ukrepi neprikritega nasilja nad spolnimi in drugimi manjšinami. Poleg prepovedi pravnega pripoznanja spola, ki je madžarsko trans, medspolno, nebinarno, pa seveda tudi cis populacijo spravil ob vsakršno možnost odločanja o imenih, telesih, spolih, so na Madžarskem tudi poskrbeli, da homoseksualnim parom učinkovito preprečijo možnost posvojitve otrok. Še posebej so na udaru geji. László Kövér, predsedujoči madžarskega parlamenta, je leta 2019 moralno izenačil geje, ki zahtevajo posvojitev otrok, s pedofili, ki bi želeli postati posvojitelji. Pri tem nasprotna dejstva niso pomembna: da na primer več odraslih zlorablja otroke v sorodstvenem krogu ali krogu zaupanja vrednih odraslih, tudi uradnih predstavnikov rimskokatoliške cerkve. Prav tako nič ne veljajo trditve strokovnih krogov, da pri spolni zlorabi otrok ali mladostnikov ne gre za spolnost – niti hetero niti homo – oziroma spolno usmeritev, ampak za zlorabo moči, uporabo spolnosti odraslega za doseganje nadzora in premoči nad otrokom. Nič drugače ni v Sloveniji, tudi tu smo tovrsten diskurz že nekajkrat spremljali.

Glave otrok niso prazne buče, v katere bi bilo moč dolbsti in vanje vnašati poljubne vsebine, niti jih ne smemo tako obravnavati. In vendar se to dogaja še danes.

V času referendumske pobude, ko so se zadružinjarji in zaotročarji borili za temeljne pravice otrok in staršev, ko je šlo za »naše« otroke, ko so jih zaščitili ter njihove nedolžne glavice obvarovali pred ubijalsko homopropagando, so na dan spet privlekli tudi brošuro, namenjeno poučevanju človekovih pravic – Ljubezen je ljubezen, ki smo jo leta 2007 izdale pri Amnesty International Slovenije (AIS). S to brošuro so mahali kot s kronskim dokazom o obstoju »sporne« homopropagande in načrtnega kvarjenja otrok. Kot avtorici se mi je zdelo projiciranje ilustracij iz brošure na steno ob križu sicer posrečeno, a kot vidimo, ideja kvarjenja otrok, s katero so že tedaj držali v šahu tako strokovno kot institucionalno avtonomijo šole, traja predolgo, da bi nam bila zabavna. Je že res, da so s podtikanjem »vsebin« nekakšne ideologije spola pravzaprav povedali več o lastnih domnevno neideoloških vsebinah.

Vendar stvari niso nedolžne. Govorjenje o blagru otrok je manever, s katerim zakrijemo lastno, sicer v javnosti odkrito rasistično politiko. Saj vemo, zadeva je stopnjevita; najprej pridejo po enega, potem po drugega, potem pridejo po take in take, potem čim več nas poskrbi, da le nismo prepoznani kot taki-in-taki, in na koncu, da bi povsem prepričali, da nismo za odpeljat, začnemo denuncirati in kazati s prstom, kdo je za odpeljat. Zato so rasistični zakoni, ki jih poznamo v demokracijah, prikriti, dokler ne dosežejo tega zadnjega namena, temeljite rasizacije družbe. Živimo v času, kjer je okvir tega, da sta diskriminacija in neenakost pojmovani kot slabi, treba znova vzpostaviti. Treba je tudi razjasniti, kaj so jabolka, kaj stiskalnica, kaj steklenice. V času, ko v Ljubljani neoliberalni kapitalisti antifašisti jurišajo na razpadajočo socialistično tovarno Rog, da bi jo osvobodili pred družbenimi, antifašističnimi smetmi, bo treba marsikaj spet in spet konceptualno razjasniti. Kako so lahko oboji protifašisti, recimo?

Pri moraliziranju okoli pripovedk ne gre za vojno vrednot, saj na isti tehtnici ne morejo stati politična moč in politična nemoč, sovražni govor in svoboda govora, vrednote fašizma in antifašizma, hetero- in homoseksualnost. Prav tako ne more biti dopustno, da bi bila družba stikalo za vključevanje/izključevanje oseb, kjer bi bili vrednostno nasprotujoči si procesi istoznačni ali med seboj primerljivi.

Dejansko ne v zgodovini nacizma niti Madžarske ne bi prvič obveljalo, da je pozitivno pisanje o obstrancih kaznivo, saj jim je že zdaj kaznivo pomagati, dati vodo, kaznivo jim je dovoliti, da brskajo po (naših) smeteh. Vse omenjeno so kakopak namigi na madžarsko zakonodajo. Kadar so naša dostojanstva prepuščena govoricam, mnenjem, se moramo vsi za bati za svojo dobrobit. Tudi tisti, ki danes še lahko mirno iz foteljev opazujejo in diktirajo čiščenje seksualnih ali družbenih smeti, kaj kmalu sami postanejo žrtev tega čistilnega stroja in pomanjkanja univerzalnih (s tem prav gotovo ni rečeno liberalnih) okvirov. Zato je tako pomembno, da imamo demokratična sodišča, medije, šole, umetnost in kulturo, civilno družbo, ki so steber javnosti – še enega elementa, okrog katerega nimamo jasnih pojmov in predstav, kaj je, čemu je namenjena in predvsem, zakaj je neprecenljiva. Kar nazorno vidimo pri opazovanju pojava nekdanjih in zdajšnjih avtoritarizmov in populizmov, kjer se prav skupno kot skupno in javno kot javno prioritetno uničujeta.

Otroke obravnavajo kot naravno posodo, v katero je s primerno vzgojo mogoče in treba vliti vse, kar razumejo za potrebno in pravilno za dosego določenega družbeno-političnega cilja.

Sledeče vrstice namenjam pedagogiki. Vtis je namreč, da neka predstava o pedagogiki obravnava otroka kot naravno posodo, v katero je s primerno vzgojo mogoče in treba vliti vse, kar se razume kot potrebno in pravilno za dosego določenega družbeno-političnega cilja. Trdim, da se v ozadju strastne obrambe določenih vrednot, ki delujejo tako, da dejansko prizadevajo življenja drugih, njih same pa »kot da« obvarujejo, nahaja simptomatika. Ideja, da obstaja homopropaganda, služi zakrivanju obstoja heteropropagande (spola sta dva, sta nasprotna, se privlačita, se poročita, otroci so obvezni za vsako zvezo, trdne spolne vloge), ki jo sicer izvajamo nevede in nam zato skorajda ni vrednota – vedno je predstavljena, kot da pač tako mora biti. Ta propaganda ves čas skrbi, da je sporočilo tako samoumevno, da ga niti ne vidimo, treba pa ga je utrjevati na vse možne načine ter posredno poskrbeti, da bo vse, kar ne bo hetero, videti nenormalno. To pa dosežemo tako, da tisto samoumevno prikažemo kot zmeraj in znova napadeno, ogroženo.

Mišljenje, da bo otrok postal homoseksualen, ker bo prebral neko pravljico, temelji na možnosti, da je z zgodbami moč vzgajati – v smislu vzgajanja kot gojenja, ne pa usmerjanja. Zato lahko tudi hitro spregledamo, da je zahteva, da morajo otroci gledati in misliti le hetero in bele, domoljubne zgodbice (takšna pa naj bo tudi njihova domišljija, sanje itd.) totalitarna. Želeti si oblast nad nezavednimi deli človeka je navsezadnje, k sreči ali nesreči, blazno. Medtem ko se madžarski oblastniki spravljajo na Pravljični svet za vse, so v ozadju marljivo »popravili« šolske učbenike s tradicionalističnimi vzorci – moške za računalnike, ženske v gospodinjstva itd.

Najbolj pomembno pri tej politični agendi pa je, da homoseksualnost ves čas označuje kot propagando, kot politično formo. Govorjenje, da gre za »homoseksualno propagando«, torej služi zakrivanju, da je na delu dejanska propaganda, ki se ji reče bodisi Leto družine ali Če prideš na Madžarsko, spoštuj naše zakone (napisano v madžarščini) ali pa Stop Soros. In bistveno sporočilo te propagande je, da je heteroseksualnost samoumevna, neprestano ogrožena danost, vrednota. To je tisto, česar se moramo v resnici bati.

Glave otrok niso prazne buče, v katere bi bilo moč dolbsti in vnašati vanje poljubne vsebine, niti jih ne smemo tako obravnavati. In vendar se to dogaja še danes. Kako je odraščati z izrazi, ki so morda govorili o nas tako, da smo se počutili manjvredni in nezaželeni? Nam gre pri vzgoji za udejanjenje enotne, skupne vrednote – enakovrednosti ljudi? Četudi ne verjamemo niti v sporočilo upanja in junaštva niti v možnost, da bi ga vsem prizadetim lahko privzgojili, pa verjamem, da se nekateri, kljub grožnjam, oviram in raznim pošastim, za to ne bomo nehali boriti.