Pacifik v plamenih

Predstavljajte si scenarij: svet zakoraka v novo stoletje. Že vrsto let ni bilo pogubne vojne med glavnimi silami, vendar ni veliko razlogov za optimizem. Na obzorju se izrisuje nov veliki konflikt. Vodilna velesila izgublja svoj primat v svetu, njena največja tekmica jo dosega in jo bo kmalu prekašala na gospodarskem, trgovinskem, tehnološkem in vojaškem področju. Čeprav nobena od njiju tega ne govori na glas, se obe pripravljata na vojno. Druga drugo namreč vidita kot grožnjo, vendar ne silita v direkten vojaški spopad. A vse, kar je tu potrebno, je iskra, ki zaneti požar. Niz prenagljenih in nespametnih odločitev vplete obe državi ter njune zaveznice v spopad na mednarodni ravni, ki se izkaže za pogubnega za ves svet. Če vam je ta scenarij znan, je tako bržkone zato, ker se je to že zgodilo.

Ameriški politični analitik in profesor na Harvardu Graham Allison v knjigi Destined for War navaja: »Britanci so še najbolj občutili nemški industrijski razvoj v obliki nemških izdelkov, ki so začeli nadomeščati britanske doma in v tujini. Med letoma 1890 in 1913 se je britanski izvoz v Nemčijo podvojil, vendar je še zmeraj obsegal le polovico vrednosti nemškega izvoza v Veliko Britanijo, ki se je potrojil. Knjižna uspešnica iz leta 1896 z naslovom Made in Germany je svarila Britance, da je ’v vzponu velikanska trgovska država, ki ogroža našo blaginjo in tekmuje z nami za nadzor nad svetovno trgovino’.« Nemčija je, med drugim, na pragu stoletja obvladovala 90 odstotkov svetovnega trga z organsko-kemičnimi izdelki, imela je skoraj dvakrat več železniških prog kot Britanci in porabila je več elektrike kot Velika Britanija, Francija in Italija skupaj. Cesar Vilhelm II. je menil, da je svetovna ureditev nepravična do Nemčije in zahteval novo razdelitev kolonij, kar bi njegovi državi omogočilo dostop do nujno potrebnih surovin. Za nemškega državnika Bernharda von Bülowa ni bilo nobene druge možnosti: »Ne gre za to, ali hočemo kolonizirati ali ne, temveč moramo kolonizirati, pa če nam je to všeč ali ne.« Nemčija je z začetkom 20. stoletja začela pospešeno graditi vojaško mornariško floto. Takratni poveljnik britanske Kraljeve vojne mornarice Winston Churchill je leta 1914, tik pred izbruhom prve svetovne vojne, poudaril: »Gradijo svojo floto, da bi igrali vlogo v svetovnih zadevah. Za njih je to tekma. Za nas pa pomeni življenje ali smrt.«

Tukididova past

Podnaslov omenjene Allisonove knjige je Can America and China escape Thucydides’s Trap oziroma po naše: ali se lahko Amerika in Kitajska izogneta Tukididovi pasti. Tukidid je bil antični grški zgodovinar, ki je podrobno opisal peloponeško vojno med Šparto (prevladujoča sila) in Atenami (vzhajajoča sila) med letoma 431 in 404 pred našim štetjem. Allison je na podlagi tega, kar je postalo znano kot Tukididova past, analiziral šestnajst podobnih zgodovinskih okoliščin spreminjanja razmerij moči v svetu od 15. do 20. stoletja in prišel do ugotovitve, da samo v štirih primerih te okoliščine niso privedle do vojne med nasprotujočima si, konkurenčnima (vele)silama. Na podlagi tega zgodovinskega bremena se zastavlja vprašanje glede prihodnosti: kako verjetna je vojna med Kitajsko in ZDA?

Težko si je predstavljati, da bi izbruhnila prav kmalu, vendar gre za tlakovanje poti, ki vodi do nje. Predsedniški mandat Donalda Trumpa je bil uničujoč ne le za kitajsko-ameriške odnose, temveč tudi za gospodarski vpliv ZDA v jugovzhodni Aziji in na Pacifiku, kjer ZDA že leta zagrizeno tekmujejo s Kitajsko. Ena njegovih prvih potez je bila umik Amerike iz Transpacifiškega partnerstva (TPP), sporazuma o prosti trgovini na območju Tihega oceana, ki ga je zasnoval prejšnji predsednik Barack Obama kot obliko strateškega, regionalnega pritiska na Kitajsko zaradi njene agresivne ekonomske politike (izkoriščanje gospodarske moči za politična izsiljevanja, uvajanje necarinskih ovir v trgovanju, kraja intelektualne lastnine, zahteve po prenosu tehnološkega znanja za tuje investitorje). TPP je vključeval 12 držav, med katerimi ni bilo Kitajske. Z umikom ZDA je nastal svojevrsten vakuum, natančneje priložnost za Peking, da zasnuje svoje Regijsko celovito gospodarsko partnerstvo (RCEP), ki se mu je novembra 2020 pridružilo 14 držav, med njimi tudi pomembne nekdanje podpisnice miniranega TPP: Japonska, Avstralija, Nova Zelandija, Malezija, Indonezija, pa tudi Južna Koreja itd.

Po decembrskih napovedih britanskega inštituta Centre for Economics and Business Research bo Kitajska leta 2028 prehitela ZDA in postala vodilna ekonomska velesila.

K zaostrovanju odnosov s Kitajsko so pripomogli tudi demokrati. Njihov vodja v senatu Chuck Schumer je izjavil, da »ko govorimo o ostrem pristopu do kitajskih trgovskih praks, sem bližje Trumpu kot pa Obami ali Bushu«. Predsednica kongresa Nancy Pelosi je dodala, da je »treba storiti veliko več, da bi se soočili s slabim ravnanjem Kitajske«. Novi predsednik Joe Biden med predvolilno kampanjo ni želel povsem razkriti svoje strategije; nastopati je skušal pomirjajoče kot nasprotje Trumpovemu besnenju, a je na trenutke deloval prav tako bizarno. Ena bolj znanih njegovih izjav je [sic]: »Kitajska bo pojedla naše kosilo? Dajte no, ljudje. Saj niso slabi ljudje. Ampak veste kaj? Oni nam sploh ne predstavljajo konkurence.« Takšne izjave skrbijo ameriške zaveznike. Japonski časopis v angleškem jeziku The Japan Times je povzel: »Biden glede Kitajske ne premore strateške jasnosti.«

Ameriško obrambno ministrstvo, Svet za nacionalno varnost in FBI ocenjujejo, da Kitajska predstavlja neposredno grožnjo ZDA. John C. Rood, namestnik obrambnega sekretarja, je prepričan, da »ni pretiravanje reči, da je Kitajska največja dolgoročna grožnja ameriškemu načinu življenja …«. General Joseph Dunford, prejšnji načelnik Združenega štaba oboroženih sil, predvideva, da »bo Kitajska že leta 2025 pomenila največjo grožnjo naši naciji«. Bob Woodward, že desetletja eden najbolje obveščenih novinarjev v Washingtonu, v knjigi Rage navaja, kaj je prejšnji obrambni minister James Mattis dejal kitajskemu kolegu Veiju Fengeju, ko je ta 8. novembra 2018 obiskal ZDA: »Nobena država ne bo obvladovala vsega Pacifika. Če mislite, da boste to vi, boste zgolj četrti, ki so to mislili. Združene države se ne bojijo bojevanja, ko je to potrebno.«

Allison medtem poudarja: »Kitajski voditelji verjamejo, da je ameriška strategija izolirati Kitajsko, jo obvladovati, zmanjšati njen vpliv, ji povzročiti notranje delitve in sabotirati njeno vodstvo.« In imajo argumente. Ameriške vojaške ladje plujejo (tudi do) 12 navtičnih milj vzdolž kitajske obale v Južnem kitajskem morju pod pretvezo, da varujejo mednarodne trgovske poti. V omenjenem morju je kup otokov, ki si jih lastijo Brunej, Malezija, Vietnam, Indonezija, Filipini in Kitajska, ki ima poleg tega tudi spor z Japonsko zaradi otočja, imenovanega Diaoju oziroma Senkaku. ZDA vse te države podpirajo v njihovih ozemeljskih sporih s Kitajsko in jo skušajo mednarodno osamiti; naklonjene so tudi neodvisnosti Tajvana, in ta podpora ni samo načelna. Trumpova administracija je odobrila prodajo orožja Tajvanu v skupni vrednosti 17.5 milijarde dolarjev, mednarodna revija The Diplomat pa je zapisala, da je Biden »močan podpornik« otoka – s pridržkom, da bo to moral dokazati še z dejanji.

ZDA velikokrat ravnajo, kot bi ne vedele, da je Kitajska globalna velesila, ki je ni mogoče omejiti v njeni regiji, saj uveljavlja svoje interese po vsem svetu. Z njenim vzponom narašča tudi teža bremena, ki ga nosi. Pustimo ob strani zgolj potrebo po surovinah in energiji. »Šestdeset odstotkov vse soje na svetu se zdaj izvaža na Kitajsko. Njen apetit po tem pridelku ne usiha, temveč narašča za pet do osem odstotkov na leto. (…) Vedno več soje potrebuje za rejo čedalje večjega števila prašičev in piščancev. Kitajska populacija narašča tako hitro, da država nima druge izbire; soja posredno hrani njeno prebivalstvo. Njen srednji razred se bo podvojil v naslednjem desetletju in Kitajci zahtevajo prehrambne standarde, enake zahodnim,« pojasnjuje ameriški okoljski analitik Jeff Nesbit v knjigi This Is the Way the World Ends. Sojo so Kitajci tradicionalno pridelovali na severu države, kar pa je zdaj vse bolj oteženo zaradi pomanjkanja vode in širjenja puščav. Prejšnji premier Ven Džiabao je te razmere označil za »grožnjo obstoju kitajskega naroda«.

»Kitajska bo že leta 2025 pomenila največjo grožnjo našemu narodu.«

General Joseph Dunford,
prejšnji načelnik Združenega štaba oboroženih sil ZDA

Šah in véikí

Da bi razumeli Kitajsko, moramo videti svet tudi skozi njene oči, v knjigi Has China Won? opozarja singapurski diplomat in akademik Kišore Mahbubani. Knjiga je, površno rečeno, dokaj pro-kitajska, a je prav zaradi tega koristna, ker analizira in predstavlja njene vidike. Za začetek, tu govorimo o najstarejši neprekinjeni civilizaciji na svetu z večtisočletno zgodovino. »Od leta 1 do 1820 sta bili Kitajska in Indija največji civilizaciji v smislu ekonomske moči. V tem pogledu zadnjih 200 let predstavlja anomalijo,« navaja Mahbubani. Obdobje med letoma 1839 (začetek prve opijske vojne) in 1949 (ustanovitev Ljudske republike Kitajske) Kitajci imenujejo »stoletje ponižanja«. Njihova tedanja država je doživela niz vojaških porazov, ki jim je sledilo trgovinsko podjarmljenje, okupirali pa sta jo tudi Velika Britanija in Japonska. V zadnjih desetletjih je Kitajski uspelo dobiti nazaj nekoč odvzeta ozemlja, kot sta Macao in Hongkong, edino večje odprto vprašanje, ki še ostaja, je Tajvan. »Pri njihovih prizadevanjih po združitvi Tajvana s celinsko Kitajsko ne gre za ekspanzijo, temveč za restitucijo [povrnitev ozemlja],« poudarja Mahbubani. Treba je upoštevati, kako močno je »stoletje ponižanja« zasidrano v kitajskem kolektivnem spominu. Tamkajšnje šolarje učijo: nikoli ne pozabite – in nikoli več.

ZDA so v hladni vojni znatno pomagale Kitajski, da se je odprla svetu. To je bil eden ključnih korakov v boju proti komunizmu, natančneje Sovjetski zvezi. Ameriška strategija je bila integrirati Kitajsko v mednarodne gospodarske institucije, da bi sprejela kapitalizem in z njim demokracijo. Gre za še en tipičen primer zahodne ozkogledosti oziroma zagledanosti vase. Kitajski voditelj Deng Šjaoping, ki je leta 1978 začel z ekonomsko liberalizacijo, je bil glede zahodnih sil zelo jasen: »Njihovo govoričenje o človekovih pravicah, svobodi in demokraciji je zasnovano tako, da ščiti interese močnih, bogatih držav, ki izkoriščajo svojo moč, da se izživljajo nad šibkejšimi državami ter stremijo k hegemoniji in izvajanju politike moči.« Kitajska je do danes prevzela te navade, le da namesto ideologije izkorišča svojo gospodarsko moč. Upokojeni diplomat Robert Blackwill in ekonomska analitičarka Jennifer Harris, oba Američana, v knjigi War by Other Means navajata, da je »Kitajska vodilna izvajalka geoekonomije, kar je bil bržkone odločujoč dejavnik ponovnega vzpostavljanja njene regionalne in svetovne moči«. Geoekonomija predvideva uporabo gospodarskih instrumentov (trgovanje, investicije, sankcije, razvojna pomoč itd.) za dosego geopolitičnih ciljev. Zdaj že preko sto držav več posluje s Kitajsko kot pa z ZDA.

Mahbubani navaja primer Avstralije iz leta 2018, ko je »vrednost njene trgovine s Kitajsko znašala 174 milijard avstralskih dolarjev, z ZDA pa 44 milijard«. Nenadna ločitev od kitajskega gospodarstva bi zanjo pomenila »ekonomski samomor«.

»Kitajski voditelji verjamejo, da je ameriška strategija izolirati Kitajsko, jo obvladovati, zmanjšati njen vpliv, ji povzročiti notranje delitve in sabotirati njeno vodstvo.«

Graham Allison,
profesor s Harvarda

Peking izrablja svojo premoč nad Avstralijo. Kljub nedavnemu podpisu prostotrgovinskega sporazuma RCEP poteka ekonomska vojna med Avstralijo in Kitajsko. Potem ko je vlada v Canberri de facto prepovedala Huaweiju gradnjo avstralskega omrežja 5G in zahtevala neodvisno preiskavo izvora bolezni covid-19, je Peking odgovoril z drastičnim zvišanjem carin in z drugimi ukrepi zoper avstralske izdelke oziroma surovine, kot so ječmen, vina, jastogi, govedina, bombaž, les in premog. Ker očitno ne verjame v ugodno rešitev krize, je Avstralija decembra sprožila pravni postopek zoper Kitajsko pred Svetovno trgovinsko organizacijo. Ne gre za svojevrsten primer, temveč za nova pravila igre. Ameriški finančni analitik James Rickards v knjigi Currency Wars opisuje, kaj se je dogajalo potem, ko je japonska patruljna ladja septembra 2010 aretirala kitajskega kapitana ribiške ladje ob otočju Diaoju/Senkaku. Peking je enostavno ustavil izvoz redkih rudnin Japonski in ohromil del njene industrije. Tokio je na to odgovoril z devalvacijo svoje valute ( jen), kar je škodilo kitajskemu juanu (in s tem kitajskemu trgovanju z Japonsko), vendar v tej bitki ni mogel zmagati. Čez nekaj tednov je bil kapitan izpuščen, Japonska se je opravičila in posli so stekli naprej. »Oboji so se izognili veliko hujšemu scenariju, vendar so bile lekcije naučene in noži nabrušeni za naslednji spopad,« zaključuje Rickards.

Medtem ko ZDA hitijo z obsodbami kitajskega ravnanja (denimo militarizacije nekaterih otokov v Južnem kitajskem morju) in se zavzemajo za takojšnje protiukrepe, Peking igra dolgoročno, strateško igro krepitve svojega vpliva v regiji in svetu. Nekdanji ameriški državnik in diplomat Henry Kissinger v knjigi On China ponuja zanimivo primerjavo med šahom, priljubljenim na zahodu, in kitajskim véikíjem. Medtem ko je bistvo šaha najti najhitrejši način, kako zajeti oziroma matirati kralja, je v véikíju pomembno počasi in premišljeno razporejati svoje sile, obkrožiti sovražnika in ravnovesje moči na igralni plošči prevesiti na svojo stran. »Medtem ko zahodna tradicija ceni odločilen spopad sil s poudarkom na herojskih podvigih, kitajski ideal poudarja prefinjenost, posrednost in potrpežljivo zagotavljanje relativne prednosti,« piše Kissinger. Ta ideal seveda ne izvira iz véikíja, kvečjemu je obratno. Véikí odslikava miselnost, ki se je na Kitajskem razvijala skozi tisočletja. Antični kitajski general in diplomat Sun Cu v knjigi Umetnost vojne pravi: »Najvišja zmaga je premagati sovražnika brez boja.«

To pa ne pomeni, da je Kitajska zaprisežena miru ali »vojnam z drugimi sredstvi«. Navsezadnje je to država, ki je med drugim velik del svoje muslimanske manjšine (Ujguri) zaprla v koncentracijska taborišča ter neusmiljeno zatira tudi prodemokratična gibanja, kot je hongkonško. Glede Tajvana pa so kitajski voditelji že večkrat ponovili, da so v skrajnem primeru pripravljeni na spopad. In to bi utegnila biti iskra, ki bi zanetila požar.

Ranjeni grizli

Ameriški politiki so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil zaton Sovjetske zveze že zelo očiten, upravičevali orjaške izdatke za vojsko, češ da »ni nič bolj nevarnega od ranjenega (ruskega) medveda«. Prav. Kaj pa ranjeni grizli? Ameriški inštitut RAND Corporation je v študiji The U.S.-China Military Scorecard, objavljeni leta 2015, predvidel, da bo v naslednjih nekaj letih kitajska vojska enakovredna ali pa bo celo uživala prednost v primerjavi z ameriško na šestih od devetih področij konvencionalne vojaške zmogljivosti, ključnih v primeru spopada za Tajvan, in na štirih v primeru vojne v Južnem kitajskem morju. V nadaljnjih petnajstih letih »bo Azija priča vse hitrejšemu nazadovanju ameriške nadvlade«. Tako je napovedala študija.

Kitajska ima vzdolž obale razporejenih čez tisoč raket za uničevanje ladij, ki bi v primeru vojne z ZDA onemogočale ameriški floti, da se ji sploh približa. Ima tudi več ducatov podmornic, ki jo varujejo, in razvila je rakete, ki lahko uničijo telekomunikacijske in navigacijske satelite, od katerih je ameriška mornarica zelo odvisna. Pentagonova doktrina Air-Sea Battle se zanaša na uporabo lasersko vodenih projektilov in bombnikov dolgega dosega, ki bi skušali onesposobiti kitajske obrambne zmogljivosti. Bodimo realni: če tu ne gre za priprave na vojno, gre za nekaj, kar je že precej blizu temu. Ameriška vojaška premoč se je do nedavnega zdela nedosegljiva, vendar tehnološki napredek to obrača na glavo. Za primer: gradnja letalonosilke Američane stane 13 milijard dolarjev, izdelava balistične rakete DF-26, ki to letalonosilko lahko potopi, pa Kitajce stane nekaj sto tisoč dolarjev.

Kitajski voditelji imajo še to prednost, piše Mahbubani, da »njihove roke niso zvezane zaradi orožarskih lobijev«. Nekdanji predsednik Dwight Eisenhower je že leta 1961 posvaril ameriško javnost pred naraščajočo močjo vojaško-industrijskega kompleksa. Profesor s Harvarda Stephen Walt v knjigi The Hell of Good Intentions natančno popisuje, kako orožarski lobiji usmerjajo ameriško »obrambno« politiko: »Celoten vojaško-industrijski kompleks ima jasno motivacijo, da napihuje zunanje grožnje, saj na ta način prepričuje politične ustanove, da vanj vlagajo dodatne vire.

Militantno usmerjeni inštituti uživajo velikodušno podporo predstavnikov orožarske industrije in posameznikov; ustanove, ki objavljajo manj strašljiva poročila, pa na splošno prejemajo manj denarja in so manj vplivne.« Ameriško zunanje ministrstvo je v katastrofalnem stanju zaradi dolgoletne, sistematične degradacije profesionalnih diplomatov. Predsedniki (in tu se Obama ni razlikoval od Trumpa) razdeljujejo ambasadorske položaje svojim bogatim donatorjem. Trumpova državna sekretarja Rex Tillerson in Mike Pompeo sta dodatno oslabila ministrstvo z ukinjanjem celotnih oddelkov. Mahbubani navaja, da je »proračun zunanjega ministrstva (31.5 milijarde dolarjev) resnično neznaten v primerjavi s proračunom obrambnega ministrstva (626 milijard dolarjev)«. Dodaja, da če hočejo ZDA reševati nesoglasja s Kitajsko po mirni poti, potem je »popolnoma nelogično, da krepijo vojsko in na drugi strani spodkopavajo svoje diplomatske možnosti«.

Gradnja letalonosilke Američane stane 13 milijard dolarjev, izdelava balistične rakete DF-26, ki to letalonosilko lahko potopi, pa Kitajce stane nekaj sto tisoč dolarjev.

Po decembrskih napovedih britanskega inštituta Centre for Economics and Business Research bo Kitajska leta 2028 prehitela ZDA in postala vodilna ekonomska velesila. Osrednje vprašanje je, kako bodo to sprejeli ameriška javnost in politiki ter kako bodo to skušali izkoristiti različni lobiji. ZDA so v zatonu; to je precej očitno in se ne nazadnje vidno odraža tudi v razmahu nebrzdanega populizma, ki ga pooseblja Trump s slogani »Najprej Amerika!«, »Naredite Ameriko spet veličastno« in podobno. Njegov mandat je (tudi v odnosu do Kitajske) zaznamovalo nešteto rasističnih izpadov, nepremišljenih potez in groženj; veliko ljudi je zato pozabilo, da vse to pravzaprav ni nič bistveno novega. Spomnimo se na pro-vojno histerijo, ki je zajela ZDA v letih 2002 in 2003, ko je administracija Georgea Busha mlajšega, ki so jo podpirale energijske in vojaške korporacije, načrtovala in izvedla napad na Irak.

ZDA se morajo soočiti z novo globalno realnostjo; za to potrebujejo močnega, preudarnega in karizmatičnega voditelja, a nič kaj dosti ne kaže, da bo to Joe Biden. Njegova globalna vizija je obnoviti ameriško vodena zavezništva in v sklopu tega sestaviti meddržavno koalicijo za izvajanje mednarodnega pritiska na Kitajsko. A to je več ali manj padlo v vodo. Kanclerka Angela Merkel, ki je že maja 2017 javno opozorila, da se EU ne more več zanašati na ZDA, je nemško predsedovanje Evropski uniji konec decembra zaključila z dosego načelnega dogovora s Pekingom o sklenitvi investicijskega sporazuma, ki bo znatno izboljšal evropsko-kitajske gospodarske odnose. Vodilne evropske države so tudi članice Azijske infrastrukturne investicijske banke, ki jo je ustanovila Kitajska, potem ko ji ZDA niso hotele dodeliti več glasovalnih pravic v Svetovni banki. Evropska unija kaže tudi veliko zanimanje za kitajsko Pobudo en pas, ena cesta, v okviru katere želi Peking do leta 2049 vložiti okoli tisoč milijard dolarjev v različne infrastrukturne projekte, da bi Kitajsko povezal z vso Azijo, Evropo in z jugovzhodno Afriko.

Vse to kaže, da Kitajska ne želi vojne z ZDA. A kot rečeno, stvari se velikokrat odvijejo po svoje in zaletave poteze lahko odprejo vrata pekla. Bethmann Hollweg, nemški kancler med letoma 1909 in 1917, je na vprašanje, zakaj je sploh moralo priti do prve svetovne vojne, odgovoril: »Ah, ko bi se le zavedali [kaj nas čaka].« Zelo verjetno je, da bo naslednja velika vojna izbruhnila v jugovzhodno azijski regiji, kjer Kitajska nastopa vedno bolj brezkompromisno. Britanski profesor z Univerze Cardiff Michael Levi in Elizabeth Economy, višja sodelavka ameriškega inštituta The Council on Foreign Relations, v knjigi By All Means Necessary navajata: »Skozi čas se povečuje število kitajskih temeljnih interesov. Na začetku 21. stoletja so uradniki ta izraz uporabljali za Tajvan … Do leta 2006 so ga razširili na Tibet in Sinkiang, regiji z velikima in nemirnima manjšinama. (…) In leta 2013 je tiskovni predstavnik ministrstva za zunanje zadeve izjavil: ’Otočje Diaoju zadeva [našo] suverenost in ozemeljsko celovitost. Seveda, to je kitajski temeljni interes.’«

In prav za to gre. Medtem ko se možnosti za diplomacijo zmanjšujejo, se povečuje število območij, kjer bi lahko prišlo do izbruha vojne. Še eno, zelo pomembno stvar je nekdanji ameriški obrambni minister Mattis sporočil kitajskemu kolegu Fengeju 8. novembra 2018 v Washingtonu: »Želimo, da igrate po pravilih. Ampak končno vprašanje je: kako bomo obvladovali razlike med nami, ko pa dve velesili z jedrskim orožjem hodita druga drugi po prstih? To je odločilno vprašanje naše dobe.«