Zakaj Karlu Erjavcu ni uspelo in kaj bo storila opozicija?

Janez Janša ima rad številke, ker naj bi predstavljale dejstva. Razmetava s številkami, jih meče na plan, kaže grafe, vijuge, liste s čačkami, ki dokazujejo, da imata njegova vlada in njegova stranka vedno prav.

Tako je bilo tudi v ponedeljek, ko je v parlamentu zagovarjal vlado in samega sebe ter hkrati obtoževal pobudnike konstruktivne nezaupnice, da mu kradejo čas. Janša je bil v ponedeljek opoldne med parlamentarno razpravo resnično kratek, govoril je le dvajset minut in potem odvihral iz parlamenta. Zaradi »pomembnejših stvari« se vanj tisti ponedeljek ni več vrnil.

Zato na začetku poglejmo le številke, ki so se v ponedeljek širile iz parlamenta. Najprej nekaj besed o izidu tajnega glasovanja. Glasovnic ni dvignilo 37 poslancev iz strank SDS, NSi in SNS. 53 poslancev je glasovnice prevzelo in jih tudi vrnilo. Karla Erjavca je podprlo 40 poslancev, šest glasovnic je bilo neveljavnih, sedem jih je glasovalo proti.

Štirideset glasov za konstruktivno nezaupnico je premalo za zamenjavo vlade, je celo manj glasov, kot jih je napovedal Erjavec, manj, kot jih je bilo podpisanih pod januarja že vloženo in zaradi epidemije umaknjeno konstruktivno nezaupnico. Predsedniku DeSUS Karlu Erjavcu ni uspelo prepričati niti svoje poslanske skupine. Zanj naj bi glasoval le poslanec Jurij Lep. Ostali poslanci stranke DeSUS se med parlamentarno razpravo niso niti oglasili, saj je odpadniški Robert Polnar, ki je javno podprl Janšo, med parlamentarnim govorom taktično porabil preveč poslovniško določenega časa.

Velika zmaga Janeza Janše, torej? Velikanski zdrs predlagateljev nezaupnice? Na prvi pogled je ta trditev točna. A izid glasovanja razkriva, da Janšo v parlamentu neposredno podpira 44 poslancev, trenutno premalo za udobno vladno večino, dovolj za vladanje. Kaj praktično pomeni ta rezultat, bodo pokazali naslednji tedni, ko bodo na vrsti glasovanja o treh nezaupnicah. Neodločni poslanci SMC verjetno ne bodo imeli težav, ko bo treba javno podpreti njihovo ministrico za izobraževanje Simono Kustec, vprašanje pa je, kako se bodo odločili, ko se bo glasovalo o odgovornosti nekulturnega ministra za kulturo Vaska Simonitija. Za uspeh interpelacije je potrebna, drugače kot pri konstruktivni nezaupnici, le večina tistih, ki glasuje. Prihodnost Janševe koalicije je odvisna tudi od tega, kaj se bo zgodilo s poslansko skupino DeSUS, Janša naj bi jim namreč po poročanju Dela že ponudil vnaprej pripravljeni protokol o sodelovanju. V resnici je malo možnosti, da bodo poslanci ta protokol ne glede na mnenje sveta stranke in predsednika Karla Erjavca zavrnili. Janševe obljube so preveč mikavne.

Teorija padanja domin se KUL in Erjavcu ni izšla. Erjavec je postal žrtev lastne poslanske skupine, SMC pa se je iz stranke, ki jo je naplavilo protestniško gibanje, preobrazila v politično grupacijo, ki omogoča drsenje Slovenije v avtokracijo.

Druge številke so povezane z epidemijo. Janša je v parlamentu trdil, da se Slovenija po številu umrlih ne razlikuje od povprečja. Še več, trdil je, da je stopnja smrtnosti kot posledica covid-19 v Sloveniji nizka. Kar morda drži, a Janša je navajal napačne številke, sprejemal je zmotne zaključke. Namenoma. Stopnja smrtnosti in primerjave govorijo o usposobljenosti zdravstvenega sistema, problem v Sloveniji ni bilo slabo zdravstvo, pač pa dejstvo, da se je epidemija zaradi slabega vodenja preveč razširila. Lansko leto je v Sloveniji umrlo za 16 odstotkov več ljudi kot v letu 2019. Skupna presežna umrljivost – razlika med številom umrlih v letu 2020 v primerjavi s povprečji v zadnjih nekaj letih – je bila 18,1 odstotka. Če bi vlada torej upoštevala opozorila strokovnjakov, epidemiologov, če bi se bolje pripravila na jesenski val, sledila stikom okuženih, izdajala karantenske odločbe, če bi sprejemala smiselne ukrepe, če bi spodbujala ljudi, ne pa da jim je grozila in jih žalila, bi lani v Sloveniji umrlo manj ljudi. Vlada je tista, ki je odgovorna za te žalostne smrti, niso krivi slaba infrastruktura, neodgovorni ljudje, privoščljiva opozicija. Za tako visoko število presežnih smrti sta odgovorna vlada in njen premier. Janša te odgovornosti ne priznava, v njegovi razpravi v parlamentu ni bilo sočutnih besed, poklona umrlim, le napadalnost in aroganca.

Naslednje Janševo zavajanje je povezano s trditvijo, da ima Slovenija osmo najstarejše prebivalstvo na svetu. Veliko število žrtev epidemije naj bi bilo povezano s specifičnimi demografskimi značilnostmi, s starajočo se populacijo, za kar so, logično, krive levičarske vlade, ki niso vodile prave družinske politike. Janševa trditev je, tudi tokrat, napačna. Kot je zapisal Bine Kordež, ne drži, da ima Slovenija osmo najstarejše prebivalstvo na svetu. Po podatkih Eurostata je pri nas delež prebivalstva nad 65 let malce pod povprečjem EU. Največji delež starejšega prebivalstva ima v EU Italija, takoj za njo je Grčija, in obe te državi sta imeli v relativnem pogledu v času epidemije manj žrtev kot Slovenija.

Gremo z Janševim zavajanjem, kot bi rekel Zdravko Počivalšek, »nadalje«. Manipulativne so bile tudi Janševe primerjave, ki jih je izrekel za parlamentarno govornico. Med razpravo v parlamentu je primerjal neprimerljivo. Dejal je, da je Slovenija v desetih letih za gradnjo bolnišnic, šol, fakultet, dijaških domov namenila 713 milijonov evrov, za financiranje RTV pa 997 milijonov evrov. Janša je zamolčal, da RTV-prispevek vsak mesec plačujejo gospodinjstva, državljani, o infrastrukturi in gradnji zdravstvenih in šolskih objektov pa odločajo vlade. Njegov namen ni bila primerjava, temveč diskreditacija javne televizije in njenih novinarjev.

Janšev napad na Metelkovo, nevladne organizacije, neodvisne kulturne zavode je politična napoved obračuna in nima nikakršne zveze z zagovorom pred očitki koalicije KUL.

Povsem enako je bilo, ko je obračunaval z nevladnimi organizacijami. Janša je v parlamentu znova govoril o tem, koliko denarja so v desetih letih dobile nevladne organizacije, pri čemer je bil njegov seznam »spornih« nevladnih organizacij z Metelkove 6 selektiven, nenatančen, politično motiviran. Denarja, namenjenega nevladnemu sektorju, ki predvsem »maže fasade in grozi s smrtjo«, znova ne moremo neposredno primerjati z denarjem, ki je namenjen zdravstvu. Takšna primerjava je politično podla. Enako bi lahko stranki SDS očitali, da je v zadnjih desetih letih iz državnega proračuna prejela 15 milijonov evrov.

Podlo je tudi, da se premier cinično sprašuje, ali je kakšna izmed teh nevladnih organizacij dosegla »nacionalni dosežek«.

Zavod Vertigo, ki je od Slovenskega filmskega sklada v zadnjih 18 letih dobil 10,3 milijona evrov (Janša je na to opozoril), je v tem času skupno produciral 80 različnih filmov, oddaj in projektov, ves ta denar je dobil na javnih razpisih, izdelavo teh filmov pa so financirali tudi s sredstvi, pridobljenimi v tujini. Urška Menart, ki je za film »Ne bom več luzerka« osvojila vesno za najboljši celovečerni film in najboljši scenarij, je ob teh Janševih primerjavah zapisala, da bi si informacije o nacionalnih dosežkih vlada lahko poiskala sama, a to ni bil njen glavni namen. »Seveda pa ni poanta v tem, ker je to vsak državljan z vsaj tremi možganskimi celicami in kančkom samospoštovanja sposoben poguglati, preden širi patetično propagando. Poanta je v otročjem razdvajanju in zavisti.«

Janšev napad na Metelkovo, nevladne organizacije, neodvisne kulturne zavode je politična napoved obračuna in nima nikakršne zveze z zagovorom pred očitki koalicije KUL.

Politična angažiranost volivcev je tista, ki lahko politiki vrne vsebino. Odgovornost opozicije je, da kljub padcu Karla Erjavca ustavi rahljanje sistemov demokratične države.

Če številke in dejstva že povezujemo s politiko, se za hip ustavimo še pri zadnji Janševi trditvi. V govoru pred parlamentarci je dejal, da je čisto vseeno, ali zaupnica uspe ali ne, saj je »Slovenska demokratska stranka pripravljena na volitve, kot ni bila še nikoli«. Tudi tukaj gre, znova, za zavajanje in strašenje. Res je, da je SDS verjetno najbolje organizirana slovenska politična stranka, ima največ članstva, svoja politična glasila, a stranki SDS volitve ne koristijo. Razlogov je več. Janša v javnosti ni priljubljen, veliko ljudi ga zavrača, njega in njegov slog politike, zato za vladanje potrebuje druge stranke, potrebuje SMC in poslansko skupino DeSUS. Omenjenima strankama, njunim poslancem in ljudem, ki sta jih stranki v zadnjih letih zaposlili na ministrstvih in v drugih vladnih organih, volitve ne ustrezajo. Javnomnenjske ankete napovedujejo, da se ti dve stranki ne bi uvrstili v parlament. Zakaj bi torej Janša tvegal z volitvami, če bo po njih težko sestavil vlado? Zakaj bi se odpovedal sladkemu predsedovanju Svetu EU in vodenju slovesnosti ob 30. obletnici osamosvojitve, če je že premier? Janša volitev ne potrebuje, Janša se jih v resnici boji. Trditve o tem, da je pripravljen na volitve, so bile tako sporočilo poslancem DeSUS in SMC, ki si volitev ne želijo. Informacije o morebitnih predčasnih volitvah že nekaj mesecev krožijo po parlamentarnih hodnikih. Ne krožijo kot realna politična možnost, pač pa kot svarilo.

Retrospektiva

Od številk se vrnimo k nezaupnici in njenemu rezultatu. Je bila res tako brezupna, kot posmehljivo pravi Matej Tonin? V resnici ni bila.

Predsedniki strank koalicije KUL so sprejeli kandidaturo Karla Erjavca, ker so (mu) verjeli, da jim bo prinesel glasove poslancev DeSUS. Načrt se je zdel smiseln, ravno poslanska skupina DeSUS je Erjavca naprosila, da se jeseni vrne v politiko. Erjavec je to storil, hkrati pa je stranko DeSUS povlekel iz vladne koalicije. Kot je dejal sam, »poslanska skupina nad odhodom iz vlade ni bila navdušena,« zato se je decembra začel načrt koalicije KUL podirati. Če bi namreč poslanci DeSUS poslušali svojega predsednika, bi tudi tisti trije ali štirje poslanci SMC, ki so se spogledovali s KUL, lažje glasovali proti vladi. Zdaj, ko so ostali sami, niso tvegali, nekateri izmed njih so oddali prazne glasovnice. Politično je to dopustno, niso ne prvi ne edini, ki so se zatekli v molk, vprašanje pa je, ali je ta molk politično legitimno dejanje. Seveda ni. Antonio Gramsci je že davno zapisal, da ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. »Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo.« Neglasovanje poslancev je beg pred odgovornostjo. To so storili ljudje, ki predstavljajo volivce.

Teorija padanja domin se KUL in Erjavcu na koncu ni izšla. Erjavec je postal žrtev lastne poslanske skupine, SMC pa se je iz stranke, ki jo je naplavilo protestniško gibanje, dokončno preobrazila v politično grupacijo, ki omogoča drsenje Slovenije v avtokracijo. Poslanci SMC vladi Janeza Janše ne nasprotujejo, trije izmed njih so jo eksplicitno podprli, podprl jo je tudi predsednik državnega zbora Igor Zorčič. SMC je lupina tistega, kar je nekoč bila, pa še ta lupina je počena.

Odgovor na vprašanje, zakaj nekateri poslanci SMC na koncu niso prestopili, četudi jih motijo Janševi »popadki« in »ideologija sovraštva«, zakaj so se ustrašili odgovornosti, je lahko tudi preprost. Veliko ljudi se v resnici boji propagandnega stroja, ki deluje v političnih kleteh SDS. Vsi ti napadi na aktiviste, kulturnike, posameznike, ki so se javno izpostavili in se uprli aktualni vladi, delujejo kot svarilo političnim partnerjem. Janša o svojih prijateljih veliko ve, kopiči informacije, dela zabeležke, kdorkoli bi iz poslanske skupine SMC javno prestopil na drugo stran, bi postal žrtev. Marsikdo tega nasilja, politične grobosti ni navajen.

Kako naprej?

Na dan, ko je v parlamentu potekala razprava o vladi Janeza Janše, so se pred njim zbirali protestniki. Ni jih bilo veliko, a za tisti mrzli, vetrovni popoldan ne malo. Razgrnili so transparent z imeni poslancev strank DeSUS in SMC in jih pozvali, naj ne podprejo Janeza Janše. Nihče jih ni poslušal, niti razumel.

A protestniki ne popuščajo. »Medtem ko je policija popisovala protestnice in protestnike, kradla megafone in vlekla starejše gospe v marice, se je pokazala vsa ničevost poslank in poslancev, ki za svoje poslanske plače niti glasovnice ne dvignejo ali pa očitno ne znajo obkrožiti niti ene izmed dveh možnosti. Stranki SMC in DeSUS sta se danes torej samoukinili,« so zapisali v ponedeljek zvečer in dodali, da ni časa za malodušje. »Vsak od nas bo s svojimi besedami in dejanji, vsak dan, po svojih najboljših močeh še bolj odločno nasprotoval tej strahovladi! Skupaj bomo ozaveščali, izobraževali, argumentirali, izpostavljali, žvižgali, protestirali, hrabrili sebe in druge, predvsem pa ne bomo nikoli obupali. Kar si oni najbolj želijo, je, da bi se zdaj vdali v usodo, jim prepustili državo in obsedeli vsak na svojem kavču.«

Ideja, da so bili petkovi protestniki neuspešni, je napačna. Politična angažiranost množic je pritisnila na opozicijo, da je, s težavami in mukoma, ustanovila ohlapni KUL. Politična angažiranost ljudi je tisto, česar se najbolj boji Janez Janša. Grobi policijski ukrepi in žalitve so dokaz za to trditev. Politična angažiranost volivcev je tista, ki lahko politiki vrne vsebino. Odgovornost opozicije je, da kljub padcu Karla Erjavca ustavi rahljanje sistemov demokratične države. Če ni bila uspešna s konstruktivno nezaupnico, lahko poskusi drugače, z interpelacijami, z vlaganjem zakonov, z ustavnimi presojami, z referendumi, s konstantnimi in vsakodnevnimi političnimi pobudami, s pritiskom in sodelovanjem.

Sodelovanje je seveda bistveno. Zakaj je že na Madžarskem uspel Viktor Orbán? Zato, ker mu je uspelo razbiti politično opozicijo. V tej smeri razmišlja tudi Jože P. Damijan, idejni oče koalicije KUL in Erjavčev predhodnik: »Sedanja leva sredina je preveč razklana. Imamo šest majhnih strank, ki med seboj tekmujejo in kanibalizirajo ta politični prostor. S šestimi strankami na levi sredini ni mogoče narediti resne politične sile. Prav tako na podlagi šestih strank in mnoštva frakcij in drobnih osebnih interesov znotraj njih ni mogoče narediti operativne vlade. Za operativno vlado sta potrebna politična enotnost in močno vodstvo.« Zato predlaga konsolidacijo na levi sredini in ustanovitev nove stranke, nekakšno ponovitev združitvenega blejskega kongresa, kjer je leta 1994 nastala LDS. »Tako kot je bila osamosvojitev projekt tedanje kritične intelektualne sile, mora tudi pobuda za novo sredinsko stranko in za predrugačitev političnega prostora priti od intelektualne sile te družbe. Samo ta lahko ob ustrezni širini zagotovi vizijo razvoja slovenske družbe v 21. stoletju.«

Jože P. Damijan razmišlja zanimivo, vendar bi se morala ta nova, levosredinska stranka učiti tudi od napak predhodnikov. Začnejo lahko z narcizmom malih razlik, dogmatizmom, egotripi, odsotnostjo jasnega političnega programa, alternative.

Nazadnje imaš čez glavo starega sveta; dovolj je žalitev, strašenja, manipulacij, laganja, vzbujanja sovraštva, dovolj je oblastne želje po nadzoru in podrejanju, občutka večvrednosti, nedotakljivosti, izbranosti, izigravanja pravil in demokratičnih procedur. V duhu okroglih obletnic, ki jih želi ta vlada slaviti s korakanjem vojaških škornjev, naj zapišemo še enkrat: Slovenija se ni demokratizirala za to, da bi jo znova vodila le ena politična stranka in en vodja.

POVEZANI ČLANKI:

• Ali so ljudje res naklonjeni vladi in Janezu Janši?
• Protesti niso viri okužb!