Kurjenje strahu

Bernard Nežmah pod gornjim naslovom piše tudi, da je kazenska tožba sodnice Urške Klakočar Zupančič zoper Vinka Gorenaka po njegovem (Nežmahovem) mnenju »posebej bizaren primer kršenja človekovih pravic«. A ga je njegova siceršnja sposobnost logičnega argumentiranja tu zapustila, saj ne pojasni, zakaj naj ta gospa tega ne bi smela storiti – to naj bi bilo celo kršenje človekovih pravic!?

Nelogično je pomešal dve vprašanji: prvo, ali se je ta sodnica smela v zaprti skupini na FB (torej v zasebni, ne javni komunikaciji) negativno izraziti o Janši, in drugo, ali je Vinko Gorenak smel, ko mu je to nekdo prinesel na nos, to javno objaviti in ali ga je ta sodnica smela zaradi tega kazensko tožiti. Na prvo (po mojem mnenju zahtevno, težko) pravno vprašanje, o katerem bo šele odločalo disciplinsko sodišče pri Sodnem svetu, je Nežmah že podal svoj kategorični odgovor: da »FB, četudi v zaprti skupini, ni stvar intimne zasebnosti, ampak spada med družbena omrežja«, da »vsebine FB niso kraj osebne intime«. Zato sodničin poskus zaščite zasebnosti s tožbo zoper kršitelja Nežmah odklanja in označi kot »posebej bizaren primer kršenja človekovih pravic«. Seveda ima vso pravico na tisto prvo vprašanje sam odgovoriti tako, kakor misli (v čem zame pravno napačno, bom pojasnil kasneje) – a tudi, če bo disciplinsko sodišče o tem enakega mnenja (zoper kar bodo potem najbrž uporabljena nadaljnja pravna sredstva), to nima nikakršne logične zveze z drugim vprašanjem oziroma z označevanjem njene pravne obrambe njene zasebnosti, kakor jo sama razume, za »kršenje človekovih pravic«. Čigavih pa?

Razen seveda za tistega, ki misli, da mora biti nekdo, ki se znajde pred disciplinskim sodiščem svoje stroke, lepo ponižno tiho z upanjem na usmiljenje – in da se ne spodobi, da bi za obrambo svojih pravic naredil tudi kaj bolj odločnega. Toda Nežmaha nikakor ne štejem med tako misleče ljudi – tu mu očitam le nelogičnost, nepremišljenost teh prehitro zapisanih očitkov. Kakšen bo na koncu verjetno dolgotrajnih pravnih postopkov končni pravni odgovor na prvo vprašanje, še ne vemo – toda odgovor na drugo vprašanje (ali je dovoljeno zapise na zaprtih skupinah FB javno razširjati) od tega ni odvisen in ga ima ta sodnica prav gotovo pravico od sodišča zahtevati.

In zdaj še k Nežmahovemu odgovoru na prvo vprašanje. Ima seveda prav, da objava na »FB, četudi v zaprti skupini, ni stvar intimne zasebnosti« (poudarjam: intimne) – toda pri zasebnem izražanju sodničinih političnih mnenj vendar ne gre za »intimno« zasebnost, ampak za enega od širših krogov človekove zasebnosti. Sodna praksa (tudi na ESČP) pri presoji dopustnosti medijskih posegov v zasebnost »javnih oseb«, kamor sodijo tudi sodniki, namreč poudarja pomembnost razlikovanja več krogov zasebnosti teh oseb, od najožjega, najbolj varovanega kroga »intimne« zasebnosti do manj varovanih širših krogov zasebnosti. Zahtevno pravno vprašanje, ki je zdaj pred disciplinskim sodiščem (in kasneje morda še kje višje), je torej vprašanje, ali je sodnikova zasebnost varovana tudi pri izražanju političnih mnenj v zaprtem krogu na FB ali ne. Sam mislim, da bi morala biti – in dodatne argumente za to še zbiram. Temeljni pa je vsaj zame ta: za sodniško nepristranskost (in tudi za njen videz) so bolj nevarni sodniki, ki svoja politična mnenja skrivajo, kot tisti, ki jih v svojih zasebnih stikih ne skrivajo, a so jih potem pri sojenju sposobni povsem odmisliti in sodijo vsem enako.

V konkretnem spornem primeru pa tudi ni nepomembno, da gre za okrajno sodnico, ki je doslej uspešno vodila oddelek za etažno lastnino – in ne npr. za vrhovnega ali ustavnega sodnika, ki odločata tudi v zelo politično ali ideološko »nabitih« zadevah. In vemo, da povsem javno razglašanje Janše za »največjo osebnost slovenske zgodovine« enemu od kandidatov ni preprečilo postati ustavni sodnik. Za »videz nepristranskosti« sodnika pa je najbrž vseeno, ali si o vodilnem politiku misli (in govori) vse najlepše ali vse najslabše.