Namibija pod Alpami

Predstavljajte si življenje v majhni državi – recimo nekaj nad dva milijona ljudi, življenjski standard po 30 letih neodvisnosti še kar v redu, visoka centralizacija. Pa se vam zgodi, da resno zbolite, na primer, da si v nesreči hudo, a ne usodno poškodujete hrbtenico in potrebujete zapleteno operacijo. Po letih prepričanja, da vam pravzaprav nič ne manjka, nenadoma spoznate, kako omejene so vaše možnosti. Javnih bolnišnic resda ne manjka, težava pa je, da nimajo ne opreme in ne zdravnikov, ki bi lahko opravili poseg, s katerim bi vam olajšali trpljenje, ki z vsakim dnem postaja neznosnejše. S stisnjenimi zobmi poiščete pomoč v eni od treh luksuznih zasebnih klinik, ki so skoncentrirane v prestolnici, njihova oskrba pa je opisana kot »superiorna« glede na javno mrežo.

Še preden se uležete na operacijsko mizo, pa boste morali odkrevsati do svoje banke in dvigniti prihranke – kajti izbrana klinika vam je račun izstavila že vnaprej, znesek na njem pa je astronomski. In ko končno uredite vse potrebno ter zasebniku dostavite zahtevani funt mesa, ste resnično deležni najboljše oskrbe, vse podrobnosti o operaciji pa vam na viziti natančno razloži zdravnik, ki očitno prihaja z drugega konca sveta. Njegova koža je namreč bela, angleško pa govori s težkim slovanskim naglasom.

Država, o kateri je govor, je seveda Namibija, hipotetični zdravnik pa bi prav lahko bil tudi Matjaž Voršič iz mariborskega UKC, ki je s svojih zaslužkarskih poti po črni celini v Slovenijo prinesel posebej nevaren sev covid-19. Da si je eden najuglednejših slovenskih kirurgov, ki že tako ali tako »fuša« za vrsto zasebnikov v svoji domovini, za dodatne dejavnosti izbral prav Namibijo, ni presenečenje. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je njen zdravstveni sistem močno razslojen, 82 odstotkov ljudi, običajnih slehernikov, se zdravi v javnih bolnišnicah, za katere so značilni »nezadostno usposobljeno osebje, dolge čakalne vrste in pomanjkanje zdravniškega kadra«. Preostalih najbogatejših 18 odstotkov pa uživa prvovrstno obravnavo pri zasebnih magnatih, za katere dela kar 72 odstotkov vseh namibijskih zdravnikov in več kot polovica medicinskih sester v državi. Kot vse kaže, gre pod vlado Janeza Janše po tej poti tudi Slovenija, mariborska zdravniška dvoživka Voršič pa je dejansko lastovka, ki napoveduje pogubne učinke politične »pomladi« na sistem našega javnega zdravstva.

Zdravniškim podjetnikom se obetajo zlati časi. Zakon o debirokratizaciji bo močno olajšal pogoje za pridobitev koncesije, plačna reforma pa bo dvoživkam omogočila licitacijo za delo pri najboljšem ponudniku.

Resnična globoka država

Odgovor na to, katera je ključna lekcija, ki naj bi jo v epidemiji covid-19 dobili slovenski oblastniki, je sila preprost: treba je okrepiti javno zdravstvo in javne domove za starejše. Ta dva podsistema sta se izkazala za branik družbe pred tovrstnimi katastrofami; prav javni uslužbenci po zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih so bili tisti, ki so se vsakodnevno spoprijemali s pogubno boleznijo – in jo končno tudi vsaj za silo ukrotili, čeprav z velikimi napori in tudi žrtvami. Če bi slovenska vlada želela zagotoviti, da se to ne bo ponovilo, in zaščititi najranljivejše skupine v državi, bi torej morala storiti prav vse, da okrepi te javne zavode. In jim s sistemskimi rešitvami nemudoma zagotoviti zadosti kadra in opreme, ustrezne prostore, predvsem pa dovolj denarja za karseda učinkovito delovanje.

Toda vlada počne nasprotno. Dejansko izkorišča epidemijo za pospešeno uresničevanje svojih starih načrtov o privatizaciji javnega zdravstva in javnega sistema dolgotrajne oskrbe starejših. Posledice njenega početja bodo za skupnost nepopravljive. No, do storitev, in to tudi boljših, kot so danes, bo mogoče dostopati. Če boste bogati. Prihaja čas, ko mariborskemu kirurgu Voršiču ne bo več treba potovati v Namibijo, temveč bo Namibija prišla pod Alpe.

Zakaj je padla vlada Marjana Šarca? Konec leta 2019 jo je pokopala namera o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, s čimer bi sredstva, ki se sedaj prelivajo v bilance velikih zasebnih zavarovalnic, preusmerili v javno zdravstveno blagajno (ZZZS). Posledica bi bila večja dostopnost zdravstvenih storitev, saj bi se povprečni znesek zdravstvenega zavarovanja bistveno znižal. Toda pred glasovanjem v parlamentu je stekla lobistična operacija, s katero je vplivni in bogati zavarovalniški lobi rušil Šarčevo koalicijo; pri tem so mu pomagali njegovi politični podizvajalci v strankah SDS in Nove Slovenije. Ko jim je na svojo stran uspelo pridobiti preračunljivce iz DeSUS in SMC, je bila Šarčeva usoda zapečatena, namesto njegove vlade pa je oblast prevzela populistična koalicija, ki se je prvič povezala prav v imenu obrambe interesov kapitala v zdravstvenem sistemu.

Prevrtimo čas v sedanje obdobje in se ustavimo 17. februarja 2021, ko je pred članice in člane parlamentarnega odbora za zdravstvo stopil kandidat za novega ministra za zdravje v Janševi vladi Janez Poklukar, dosedanji generalni direktor UKC Ljubljana. Njegova predstavitev je na trenutke zvenela, kakor da so jo sestavili piarovci Vzajemne ali Triglava. Poklukar je izrecno zatrdil, da ukinitev dopolnilnega zavarovanja »zagotovo ne pride v poštev« in da se lahko pogovarjamo kvečjemu o njegovem »preoblikovanju«. Kot je vidno iz njegove predstavitve, si to preoblikovanje predstavlja tako, da bi okrnil košarico storitev, ki jih državljani in državljanke sedaj dobimo v okviru obveznega zavarovanja ZZZS, in del teh storitev prenesel v dopolnilno zavarovanje, za katero bomo morali plačevati zasebnim zavarovalnicam.

133.000
evrov dodatnega zaslužka sta v letu 2019 imeli zasebni podjetji kirurga Voršiča, sicer zaposlenega v UKC Maribor.

87
milijonov evrov izgube je epidemija korone povzročila ZZZS.

142
milijonov evrov je med epidemijo od proračunskih porabnikov prejela trojica največjih zasebnih zavarovalnic.

Enostavneje povedano: namesto da bi zavarovalniškemu lobiju odvzel denar, ki mu ga plačujemo po nepotrebnem, in ta sredstva prenesel na ZZZS ter tako povečal nabor univerzalno dostopnih zdravstvenih storitev iz osnovnega zavarovanja, novi minister napoveduje, da bo storil prav nasprotno. Mnoge pravice, storitve in posegi, ki so sedaj del osnovne košarice, bodo postale nadstandard, za katerega bo treba doplačati. In to vedno več. Kajti kot kaže praksa v zadnjih letih, zasebne zavarovalnice vsakih nekaj mesecev usklajeno dvigujejo premije dopolnilnega zavarovanja.

Moteči ZZZS

Poklukarjeve utemeljitve tovrstnega, za širšo skupnost nedvomno škodljivega početja so kakopak docela usklajene z argumenti, s katerimi so dopolnilno zavarovanje že decembra 2019 pred Šarčevo vlado branili zavarovalniški lobisti in desnica. Njihova logika je, da javna zdravstvena blagajna ZZZS preprosto nima dovolj denarja, da bi lahko vsem, ki to potrebujejo, plačevala za storitve iz košarice obveznega zavarovanja. Ali kot je na svoji predstavitvi v parlamentu dejal novi minister za zdravje: »Je pa tako, da ne blagajna ZZZS-ja, ne proračun, nobena stvar ni neskončna, mora biti pa vzdržna. Cilj je srednjeročno in dolgoročno vzdržno razmišljat.« Toda če bi ga resnično skrbela luknja v bilancah ZZZS, bi se moral zavzemati, da ji zagotovi dodaten denar – ne pa da ta sredstva preusmerja v zasebne zavarovalnice.

Prav nič čudnega ne bi bilo, če bi se izkazalo, da je vlada Janeza Janše izkoristila epidemijo, da bi javno zdravstveno blagajno dokončno spravila na kolena in nato na tej podlagi utemeljevala potrebo po krepitvi položaja zasebnih ponudnikov. Konec januarja so iz ZZZS sporočili, da so leto 2020 zaključili s 87 milijoni evrov primanjkljaja. Za pokrivanje te izgube bo zavod porabil skoraj vse presežke iz preteklega poslovanja; po tem nima več nobenih rezerv. K luknji v bilancah pa je v veliki meri pripomogla nenavadna razsipnost Janševe vlade.

Ta je mimo ZZZS bolnišnicam omogočila, da so po svoji volji oblikovale račune za zdravljenje bolnikov s covid-19 in jih izstavljale javni zdravstveni blagajni; ti računi so bili nenavadno visoki, v povprečju je moral ZZZS za zdravljenje enega samega bolnika s covid-19 bolnišnici plačati več kot 14.000 evrov, v najtežjih primerih se je znesek povzpel vse do 47.000 evrov. Zato je ZZZS za bolnišnično zdravljenje bolnikov s korono lani plačal skoraj 130 milijonov evrov. Na drugi strani je vlada s protikoronskimi zakoni zavodu iz proračuna zagotovila 62 milijonov evrov, torej okoli 70 milijonov premalo. In tako lahko sedaj koalicija in njen novi zdravstveni minister razlagata, da javna blagajna ne zmore naloženih obremenitev, zaradi česar je treba v sistem vključiti zasebnike.

Mimogrede, slednjim sta se v nasprotju z ZZZS v mesecih epidemije cedila med in mleko. Četudi je bil dobršen del nenujnih zdravstvenih posegov, ki so del dopolnilnega zavarovanja, v tem času odpovedan, so položnice Vzajemne, Triglava in Generalija prihajale še naprej, zavarovanci pa smo plačevali premije za storitve, do katerih nismo mogli in ki niso imele zveze s covid-19. Po podatkih aplikacije Erar je zavarovalnica Vzajemna od lanskega aprila pa do danes samo od proračunskih uporabnikov prejela za 85 milijonov evrov vplačil, Generali 20 milijonov, Triglav pa 37 milijonov. Koliko milijonov so prejeli še od ostalih državljanov, ki si ne služijo kruha v javnem sektorju, bo znano po objavi letnih poročil.

Najprej podjetniki, nato zdravniki

Poleg zavarovalniškega lobija, ki je pravzaprav omogočil nastanek Janševe koalicije, se njene vladavine in ministrovanja Janeza Poklukarja lahko veseli še ena močna interesna skupina v zdravstvu – zdravniki zasebniki. To jasno pokaže tudi predlog zakona o debirokratizaciji, o pasteh katerega je že pisal Borut Mekina. Na področju zdravstva naj bi ta predpis pod krinko odpravljanja birokratskih ovir krepko olajšal poslovanje in predvsem financiranje zasebnikov, kot je na primer zdravniški magnat Marko Bitenc, sicer vidni kader SDS. Sporni zakon je namreč bistveno olajšal pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki je temelj za pridobitev koncesije za opravljanje zasebne dejavnosti v okviru javne mreže.

Tako lahko pričakujemo, da bo minister Poklukar nadaljeval prakso postopne privatizacije javne mreže, zastavljene že v mandatu prve vlade Janeza Janše v letih 2004–2008 z nebrzdanim, celo nezakonitim podeljevanjem koncesij. Pomenljivo je, da je Marko Bitenc na Golniku že nakupil zemljišča za gradnjo zasebne bolnišnice. Kot je dejal že pred časom, mu kadra zanjo ne bo težko dobiti, saj po javnih zavodih ne manjka tako imenovanih zdravniških dvoživk, ki so ob varni zaposlitvi v javnem sektorju za dodatno plačilo pripravljene delati pri zasebnikih.

In spet smo pri primeru kirurga Voršiča, ki nazorno kaže, kako škodljiva je ta ureditev za povprečnega Slovenca in Slovenko. Voršičevo delovanje namreč pooseblja vse, kar je narobe s slovenskim zdravstvom; ob varni redni zaposlitvi v UKC Maribor je namreč z dovoljenjem vodstva javnega zavoda v prostem času delal še za kar sedem drugih delodajalcev, med njimi tudi Marka Bitenca. Ob tem pa je očitno hodil še v tujino in tam za dobro plačilo izvajal »zahtevne operacije hrbtenice«. Poleg redne službe v javnem zavodu ima Matjaž Voršič na svoje ime odprti dve zasebni podjetji, v kateri se stekajo njegovi dodatni zaslužku – prvo je njegov espe, ki je v 2019 zabeležil 28.000 evrov prihodkov, drugo pa je podjetje Spondylos, d. o. o., ki si ga deli s soprogo in je imelo 105.000 evrov prihodkov. To pomeni ob redni plači še 133.000 evrov dodatnega zaslužka v enem samem letu, dovolj za nakup stanovanja v Mariboru – ob tem pa so čakalne dobe za storitve, ki jih kirurg Voršič opravi kot javni uslužbenec v UKC Maribor, med najdaljšimi v državi. Lahko pa skočite čez mejo na Hrvaško in ga poiščete na kateri od klinik, za katere prav tako dela; če ste pripravljeni plačati iz lastnega žepa, vas bo operiral, ne da bi čakali.

Kot vse kaže, se bo opisana praksa nadaljevala tudi v mandatu Janeza Poklukarja na čelu ministrstva za zdravje. Četudi kot direktor največje bolnišnice v državi nedvomno pozna škodo, ki jo javnim zavodom, predvsem pa njihovim pacientom, povzročata krepitev zasebništva in vzdrževanje sistema dvoživk, je Poklukar že dal jasno vedeti, da dvoživkam ne namerava vsaj določiti jasnejših kriterijev – v Nemčiji, na primer, noben zaposleni ne more delati dvojnih ur, kot se dogaja v Sloveniji, temveč mora opravljati deljeno delo, saj fizično ni mogoče, da bi kdo hkrati dobro opravljal redno delo in popoldansko zaposlitev. Namesto tega se Poklukar zavzema, da bi javni zavodi lahko povečali variabilno nagrajevanje svojih zaposlenih za dobro delo. S tem naj bi po njegovih besedah končno omogočili, da bodo prizadevni zdravniki ustrezno nagrajeni za svoje delo v javnem zavodu in ne bodo uhajali na popoldansko delo h koncesionarjem. V praksi pa to pomeni, da bodo bolnišnice potisnjene v licitacijo z zasebniki za dodatno delo svojih zaposlenih, ki bodo tako lahko izbirali in odšli tja, kjer jih čaka večji zaslužek. Spet gre torej za nov, prefinjen korak k uvajanju tržnih mehanizmov v javni sistem.

Janševi podizvajalci

Dodaten razlog za naklonjenost Janševi vladi pa je ministrstvo za zdravje zdravniškim podjetnikom dalo že pod Poklukarjevim predhodnikom Tomažem Gantarjem. Ta je za leti 2020 in 2021 oblikoval razpisa v skupni vrednosti 42 milijonov evrov za skrajševanje čakalnih dob, ki so nastale med epidemijo covid-19. Spet bodo imeli največ koristi tisti, ki so se v času najtežje preizkušnje za sistem javnega zdravstva držali ob strani – zasebniki. Kot je septembra pojasnil Gantar, se bodo na oba razpisa »lahko pod enakimi pogoji prijavili tudi zasebni izvajalci zdravstvenih storitev«, in to celo takšni brez koncesije, torej čisti zasebniki, ki delujejo zunaj javne mreže. Ta poteza je bila povsem usklajena z željami zdravniškega lobija in delovanjem Zdravniške zbornice, ki je že teden dni pred tem v državnem zboru začela lobirati za podporo predlogu, ki ga je naknadno predstavil Gantar. In kakopak bo Janez Poklukar nadaljeval začeto delo.

Da bo Janševa vlada lahko uresničila načrte o privatizaciji zdravstvenega sistema, mora iz organov upravljanja in nadzora izločiti morebitne oporečnike in zagotoviti prevlado ideološko neoporečnih kadrov namesto »tako imenovane stroke«. Prihod Janeza Poklukarja na čelo ministrstva za zdravje je tako usklajen s kadrovskim cunamijem po svetih zavodov v vseh ključnih bolnišnicah; po poročanju Dnevnika je vlada vsega nekaj dni pred Poklukarjevim zaslišanjem v državnem zboru z eno samo potezo zamenjala 32 članov in članic svetov devetih javnih zavodov, svojo privrženost Janševi politiki pa naj bi s sodelovanjem v tem »čiščenju« izkazal tudi novi minister.

Ob tem je treba poudariti, da Janši pri snovanju zdravstvene politike v pomembni meri svetuje njegova sekretarka Tina Bregant, ki je po sporu s Tomažem Gantarjem prišla v njegov kabinet. Pediatrinja Bregantova je znana zagovornica krepitve zasebništva, ne nazadnje tudi sama prihaja iz zasebne prakse. Velik vpliv na zdravstveno politiko Janševe vlade ima tudi Matjaž Trontelj, predsednik sveta NSi, sicer eden od direktorjev zavarovalnice Vzajemna, prek katerega ima tako zavarovalniški lobi zagotovljen neposreden dostop do odločevalcev. Vodenje Zdravniške zbornice, ki je eden ključnih virov pritiska, da se okrepi položaj zasebnikov, pa je nedavno prevzela Janševa prvoborka proti koroni Bojana Beović, ki je vodila strokovno skupino ministrstva za zdravje, de facto pa je bila pristojna za strokovno utemeljevanje protikoronskih ukrepov, ki si jih je zamislil premier. Te dni pa se je sprostil še zadnji ključni položaj v javnem zdravstvu, saj se je iztekel mandat generalnemu direktorju ZZZS Marjanu Sušlju. Povsem gotovo je, da bo desnica na njegovo mesto skušala pripeljati človeka, ki bo skušal uresničiti vizijo slabitve položaja ZZZS v zdravstvenem sistemu.