Univerza v Ljubljani ali pri Ljubljani?

Univerza v Ljubljani je ena od največjih institucij v slovenski prestolnici ter ima pomembno simbolno in družbeno vlogo v mestu in tudi v državi. Na njej se izobražuje in dela več deset tisoč ljudi, ki so obenem (vsaj začasni) prebivalci mesta in uporabljajo njegove stanovanjske, storitvene, infrastrukturne in druge zmogljivosti. Tako je tudi urbanistični razvoj Ljubljane močno prepleten s prostorskim razvojem ljubljanske univerze. Prav zdaj se dogajajo večji premiki na področju prostorske umestitve fakultet v mestu, s čimer se je odprla razprava o prostorski strategiji Univerze v Ljubljani. Pri tem se srečujeta dva urbanistična koncepta, »univerza v mestu« in »univerzitetni kampus«.

Oba prostorska modela imata svoje prednosti in pomanjkljivosti. Univerza v mestu je značilna za celinsko Evropo. V tem modelu so univerzitetne stavbe razporejene po mestu in z njim prepletene. Običajno je sicer mogoče opredeliti bolj ali manj zaključena univerzitetna območja, pogosto blizu zgodovinskih mestnih središč. Študenti in zaposleni živijo v mestu in ga soustvarjajo: napajajo njegovo kulturno, športno, gospodarsko in ne nazadnje gostinsko ponudbo. Uporabljajo mestno prometno in drugo infrastrukturo ter stanovanjske zmogljivosti mesta. To omogoča, da študenti ostanejo del širše družbe, da na podlagi svoje izkušnje spoznajo njene zakonitosti in težave. Že med študijem se lahko vpnejo v zaposlitvene možnosti mesta in s tem pridobijo delovne izkušnje in pogosto se zgodi, da v mestu ostanejo. Po drugi strani pa lahko vse našteto negativno vpliva na intenzivnost študija in njegovo dolžino. Čas študija se neredko preplete in zavleče v poklicno in družinsko življenje, kar je dobro znano tudi v slovenski družbi.

Kampus pa je zaključeno območje, pogosto na robu mesta ali zunaj njega, v katero je umeščena celotna univerza – fakultete, inštituti, laboratoriji, študentski domovi ter športne, kulturne, prehranske in druge storitve. To olajša izvajanje študijskih programov, fakultete si lahko na primer delijo predavalnice, lažje je sodelovanje med različnimi študijskimi smermi, saj so vse zbrane na istem kraju. Vendar v kampusu študentje živijo odrezani od širše družbe, v univerzitetnem mehurčku – osredotočeni na študij, saj jih pri tem ne ovirajo skušnjave obštudijskega življenja. To seveda ne pomeni, da se študenti v kampusih ne zabavajo ali da nimajo zasebnih življenj; jim je pa bolj jasno, da so tam z določenim ciljem in le za določen čas, ki ga morajo čim bolje izkoristiti. Koncentracija visoko izobraženih in angažiranih mladih ustvarja tudi velik intelektualni naboj. Ta ima lahko prevratniški potencial, do katerega so bile oblasti vedno nekoliko sumničave. Po drugi strani pa se ta naboj lahko kanalizira v prodorne podjetniške pobude, start-up in spin-off podjetja, ki jih univerze z zagotavljanjem prostorskih možnosti ter finančno pomočjo dodatno spodbujajo.

Univerza v Ljubljani je bila sprva tipična univerza v mestu. Ob njeni ustanovitvi po razpadu avstro-ogrske monarhije ji je novo nastala država v uporabo prepustila deželni dvorec, markantno stavbo na eminentni lokaciji v središču Ljubljane. Poleg sedeža univerze sta tam delovali še dve ustanovni članici, Pravna in Filozofska fakulteta. Teološka fakulteta je delovala v Alojzijevišču in semenišču, Medicinska fakulteta na območju Deželne bolnice (današnji UKC), Tehniški fakulteti pa so nekaj prostora našli v stavbah Realne gimnazije na Vegovi in Državne obrtne šole na Aškerčevi. Univerzi je sčasoma uspelo pridobiti nove prostore in celo nekaj novogradenj (na primer Plečnikova »Stara tehnika« ob Aškerčevi in Fabianijev Anatomski inštitut ob Zaloški cesti). Nato se je pojavila možnost, da odkupi obsežno posest v Tivoliju, kjer bi se lahko v celoti organizirala na eni lokaciji. Izdelavo načrta so zaupali Plečniku, ki je leta 1927 med današnjima Jakopičevim sprehajališčem in Halo Tivoli zasnoval pravi »klasični« univerzitetni kampus. Stavbe fakultet bi bile nanizane vzdolž osrednjega drevoreda, sedež univerze bi bil v Cekinovem gradu, načrt je obsegal tudi študentski dom, kampus pa bi seveda obdajale zelene površine Tivolija in Rožnika. Vendar univerzi ni uspelo zbrati zadostnih sredstev, zemljišču je namreč ceno dvignil tudi športni klub Ilirija, ki se je sočasno potegoval zanj.

To je bila verjetno prva in zadnja priložnost, da se ljubljanska univerza razvije kot enotni kampus, tako pa si je bila prisiljena prostore iskati priložnostno, ko so bila na voljo posamezna zemljišča in finančna sredstva. Se je pa vedno bolj kazalo, da univerza nastaja v južnem delu ljubljanskega centra. Leta 1949 je to konceptualno opredelil prof. Edvard Ravnikar. Njegova urbanistična zasnova je bila v veliki meri realizirana (fakultete in inštituti od Aškerčeve proti Mirju in Viču, študentsko naselje v Rožni dolini, biotehniško središče na Brdu), ni pa prišlo do širitve univerze v Krakovo in Trnovo, kjer naj bi bilo tudi drugo študentsko naselje. Je bilo pa kasneje nekaj študentskih domov zgrajenih nekoliko zahodneje, ob Cesti v Mestni log.

Do večje polemike o nadaljnjem prostorskem razvoju je prišlo v začetku sedemdesetih let, ko se je univerzi priključila Fakulteta za sociologijo, politologijo in novinarstvo (FSPN, prednica današnje FDV). Ta je za Bežigradom nameravala širiti svoje univerzitetno območje in je hotela tja pritegniti še katero od drugih fakultet. Priložnost je pograbila Ekonomska fakulteta, ki je imela v stavbi na Prešernovi cesti hudo prostorsko stisko in je bila malo prej prikrajšana za nove prostore. Obljubljena ji je bila namreč stavba izvršnega sveta na Gregorčičevi, saj naj bi se ta preselil v eno od stolpnic na Trgu revolucije. Ker pa je gradnja Trga revolucije zastala, je izvršni svet ostal na Gregorčičevi. In čeprav so mnogi, na čelu s prof. Ravnikarjem, širitvi univerze za Bežigrad ostro nasprotovali, dokazovali, da je v južnem delu centra prostora dovolj, in tudi izrisali več alternativ, je bilo novo družboslovno središče na Kardeljevi ploščadi v nekaj letih zgrajeno, poleg FSPN/FDV in Ekonomske še Pedagoška fakulteta, Fakulteta za upravo in študentski domovi.

Odtlej lahko Univerzo v Ljubljani opišemo s policentričnim modelom petih univerzitetnih območij: humanistično umetniškega v mestnem središču, naravoslovno-tehniškega od Aškerčeve proti Viču, biotehniškega na Brdu, medicinskega ob UKC ter družboslovnega za Bežigradom. Kljub temu ne gre za kampuse, saj vsem območjem manjka celostna infrastruktura, ki bi omogočala od okolice neodvisno študentsko življenje. Študenti tako še vedno živijo z mestom, v dobrem in slabem.

Petdeset let kasneje se spet dogajajo večje prostorske spremembe. Leta 2014 sta ob biotehniškem središču na Brdu nov medsebojno povezan stavbni kompleks zgradili Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo ter Fakulteta za računalništvo in informatiko. Ob njiju naj bi kmalu zrasli še novi Fakulteta za strojništvo in Fakulteta za farmacijo. Biotehniško središče, kamor je bila prej predvidena le selitev Veterinarske fakultete (zaradi bližine živalskega vrta), se tako preobraža v območje naravoslovno-tehniških strok, čeprav druge fakultete s tega območja ostajajo bliže središču mesta. Policentrični model s tem izgublja organizacijski potencial. Lokacijo na Brdu sicer osmišlja bližnji Tehnološki park, po drugi strani pa se pojavlja vprašanje, kje zgraditi novo Centralno tehniško knjižnico, katere prostori na Trgu republike so bili vedno mišljeni kot začasni: na predvideni lokaciji na Mirju ali pa raje na Brdu?

Načrti so deležni kritik, da gre za nepotrebno pozidavo zelenih površin in da bo selitev fakultet na mestno obrobje osiromašila center Ljubljane, pa tudi same študijske izkušnje, saj študenti ne bodo mogli več dostopati do kulturne in druge ponudbe v mestnem središču. Šlo naj bi za prepustitev mestnega središča turistifikaciji in kapitalu. Po drugi strani pa se pojavljajo mnenja, da so spremembe del procesa rasti mesta, ki je že davno prestopilo svoje zgodovinske meje. Ponudba, tudi stanovanjska, ki je na voljo meščanom in študentom, je danes razpršena do obvoznice in onkraj nje. Na Brdu naj bi nastal nov del mesta, saj v bližini poleg že omenjenega Tehnološkega parka raste tudi veliko stanovanjsko naselje Zeleni gaj. Obenem je jasno, da bo tudi po napovedanih selitvah univerza v centru še vedno močno prisotna: izpraznjene stavbe bodo zapolnile druge fakultete, saj imajo stisko s prostorom praktično vse. Kjer je stala kemijska fakulteta, je že zrasla nova stavba AGRFT, v prenovljeno Kazino naj bi se v kratkem preselila Akademija za glasbo.

A pri tem je vendarle treba opozoriti na nekoliko prezrt urbani problem Ljubljane. Kljub rasti je njeno mentalno središče, kot ga zaznavamo meščani, dejansko ostalo omejeno na notranji cestni obroč. Za to je delno kriva železnica kot fizična ovira, še bolj pa je razlog v tem, da smo mesto dolgo gradili predvsem po modelu stanovanjskih sosesk. Kljub kakovostnim urbanističnim zasnovam je v njih manjkalo drobne trgovske in storitvene ponudbe, poleg najosnovnejše, predvsem pa pestre in prijetne gostinske ponudbe za druženje (sociološki »tretji prostor«). Omenjene dejavnosti so ostale skoncentrirane v mestnem središču in se ob njegovem olepšanju v zadnjih desetletjih še močno razvile. Tisti, ki študirajo zunaj centra, se tako res lahko počutijo prikrajšane za izkušnjo »univerze v mestu«, sploh ker obstoječa univerzitetna središča niso niti njen približek. Cilj razvoja teh območij torej ne sme biti le umeščanje fakultet in inštitutov, ampak zaokroženje celostne ponudbe, ki ne bo namenjena le študentom, ampak tudi okoliškim prebivalcem. Ne gre le za kavarne in bare, ampak tudi za prostore, kjer se lahko študenti v prostem času družijo in ukvarjajo z različnimi obštudijskimi interesi, tudi takimi, ki lahko potencialno prerastejo v poslovne ideje (na primer ateljeji, laboratoriji, prostori za co-working).

Glavni razlog, zakaj nove fakultete rastejo na polju na robu mesta, pa je preprost. Fakultete tehniških smeri, ki imajo velike zahteve po novih, tehnološko dovršenih laboratorijih, so na svojih originalnih lokacijah izčrpale možnosti širitve s prenovo ali dozidavo. Pri pridobivanju novih zemljišč v središču mesta tekmujejo s finančno močnejšimi dejavnostmi. Obširna polja na Brdu pa so v lasti univerze, saj so bila namenjena agronomskim raziskavam. Drugi del problema je razpršenost lastništva: v centru zlepa ne bomo našli ustrezno velike in lastniško konsolidirane parcele. Prostora je dovolj, vendar sta odkupovanje in sestavljanje zemljišč dragi in zamudni. Gre dejansko za izvajanje zemljiške politike, ki je v domeni občin in države. Tako lahko še vedno obžalujemo, da ljubljanska občina pred leti ni izkoristila predkupne pravice za Tobačno tovarno, kjer bi lahko pokrili večji del potreb Univerze v Ljubljani. In to na robu mestnega središča, v bližini drugih fakultet, študentskega naselja in z odlično prometno dostopnostjo.

Univerzi v Ljubljani ne moremo kategorično očitati pomanjkanja vizije, če v rokah nima pravega mehanizma in sredstev, da bi vizije ali načrte sploh uresničevala. Niti ne moremo posameznim fakultetam zameriti, da si prizadevajo svojim študentom in zaposlenim zagotoviti čim boljše ali vsaj minimalne pogoje za študij in raziskovanje. Vprašamo pa se lahko, ali je univerzitetno območje na Brdu res dobro v urbanističnem pogledu. Vemo, da je obupno slabo dostopno: napaja se izključno po prometno slabo zmogljivi Večni poti, po kateri vozita dve razmeroma obskurni avtobusni liniji. Verjetno bo treba uvesti vsaj novo linijo od Dolgega mosta in proti središču mesta. Napovedana je gradnja garažne hiše, a vse stavbe bodo morale imeti tudi velika lastna parkirišča, kar pomeni, da bo promet prišel v samo jedro območja. Ne vemo niti, kaj vse bo tu v prihodnosti še zgrajeno. Se bo sem selila še kakšna fakulteta ali inštitut? Bo zgrajen kak študentski dom? Kaj bo z vsemi spremljajočimi dejavnostmi in storitvami?