Čigavo je mesto?

V poplavi komentarjev na zadnje dogodke v Rogu opažam predvsem dve poudarjeni stališči. Čeprav sta v svoji raznolikosti obe legitimni in pravilni, pa hkrati kažeta tudi podobno ujetost v trenutno zastavljene sistemske okvire. Prvo, ki ga rogovci in njihovi podporniki najbolj poudarjajo, se tiče predvsem vprašanja gentrifikacije1, nadzora in svobode umetnosti ter lastništva javnega prostora. Drugo pa izhaja s pravnega vidika in se osredotoča na dejstva in dokaze lastništva ter poudarja nelegalnost skvotanja.

Čeprav je, kar se tiče uradnega pravnega in političnega sistema Republike Slovenije, stvar precej jasna, pa sta prav rigidnost in zastarelost tovrstnega sistema tisti, ki bi morali biti vprašljivi. Kljub temu da sistem velja za nepristranskega in s tem tudi nevtralnega, v številnih primerih to ni, saj sami »legalnost« in »nepristranskost«, za katerima stoji, v nekaterih primerih nista dovolj. Potreben je tudi razmislek o pravu in zakonih, ki pogosto še zdaleč niso nevtralni. Model, ki je zastavljen na podlagi večine, v veliko vidikih aktivno izključuje ter zapostavlja raznolikost preostale skupnosti. S tem postane del prebivalstva, kot so begunci, brezdomci in drugi, ki iz raznovrstnih razlogov niso zmeraj prijavljeni v sistemu, neviden in nem. Pomembno je, da opozorimo, da ta problematika še zdaleč ni specifična za slovenski prostor – v resnici smo se z njo prisiljeni spopadati precej pozno. Cunami gentrifikacije in privatizacije, ki je velemesta, kot je New York, doletel že v zgodnjih devetdesetih, je med drugim uspešno odplaknil tudi svetovno znane amsterdamske skvoterje in njihovo avtonomno kulturno (a nedobičkonosno) sceno.

Gibanje, ki se je tam sicer začelo že konec šestdesetih, je v sedemdesetih letih z bojem proti rušenju starega mestnega jedra (v načrtu je bila gradnja avtoceste prav skozi središče Amsterdama) dobilo množično podporo javnosti, kar je povzročilo povezovanje do tedaj samostojnih skupin v enotno organizacijo, združeno v svoji barvitosti. Čeprav se je skvotanje začelo predvsem zaradi velike stanovanjske krize, pa je iz simboličnega, politično usmerjenega protesta kmalu prešlo v način življenja. Ta je združeval aktivizem s poskusi obstoja avtonomne skupnosti, katere cilj je bil ustvariti boljše življenjske razmere v mestu. Svoj vrh je gibanje doživelo v osemdesetih letih z mrežo neprofitnih dejavnosti, kot so restavracije, bari, klubi, gledališča, izmenjevalnice, popravljalnice koles, zdravstvene ambulante, galerije, časopisi in revije, knjigarne, kino, radio in različne druge kulturne dejavnosti. Kljub skoraj dvajsetletnemu delovanju pa je zaradi notranjih konfliktov in vse manjše javne podpore skvotanje sčasoma začelo zamirati, pri čemer sta veliko vlogo odigrali tudi vse pogostejša sprememba namembnosti socialnih stanovanj v tržna najemna stanovanja in vsesplošna privatizacija nepremičnin.

Požrešnost nepremičninskega trga seveda ni nič novega. Že skoraj tradicionalno zavita v celofan »čistoče«, »družinskih vrednot« in tako imenovanega globalnega mesta se z njim uspešno legitimira, hkrati pa reforme v imenu tovrstnih vrednot omogočajo tudi reorganizacijo revnih in poostren nadzor skozi prostor. Tako mesto iz idej demokracije postopoma prehaja v vse bolj normativno, regulirano in izključujoče okolje. S subtilnim, vendar srhljivo manipulativnim pristopom je (nevede) podprto s strani ljudstva, ki alternativne realnosti ne pozna in mu je hkrati možnost resnega posredovanja tudi odvzeta. Transparentnost in vključevanje (angl. inclusivity) sta namreč najbolj zlorabljeni besedi v sodobni arhitekturi neoliberalnega nepremičninskega trga. Prva postane sinonim za predstavitev, druga ima konsistenco blata.

Namesto aktivnega vključevanja prebivalstva v vse faze projektov tako imenovani participatorni dizajn (angl. participation design) zadosti zgolj minimalnim pogojem in predvsem olepšuje podobo naročnikov. Drugi problem takega pristopa je, da ni namenjen skupnim ciljem ter enakovredni pozornosti in možnosti dialoga vseh vpletenih, ampak interesom najglasnejših. Sodelovanje skupnosti pa ne bi smelo biti omejeno na izpolnitev zgolj ene izmed zahtev v postopku realizacije projekta, temveč bi ga bilo treba iz pogosto izključno birokratske vloge predati v roke vseh meščanov. Po mnenju Jeffreyja Houa bi bili tako poleg arhitektov, oblikovalcev in drugih strokovnjakov zastopani tudi preostali prebivalci, predvsem pa tisti, ki v mestu bivajo, a so iz tovrstnih postopkov izključeni.

Pomembni del tega diskurza je tudi sistem najemnin, ki je sicer splošno sprejet, vendar izredno problematičen, saj (pre)pogosto krši temeljne človekove pravice in dopušča, da prav osnovne potrebe mnogih niso zadovoljene. Tudi z regulacijo (ki je marsikje še ni) doseže zgolj omejitev najemnin na zgornjo mejo, vendar se s tem dostopnost najema ne poveča – nasprotno, pogosto se še dodatno zmanjša zaradi premika povprečne cene proti maksimumu. Prav zato izhaja pogled mnogih nasprotnikov Roga iz socialne stiske. Neenakopravnost položaja pred zakoni med najemniki in tistimi, ki najemnin ne plačujejo, pa tudi ne pripomore k večjemu razumevanju pomena tovrstnih prostorov. Pa vendar – če zakoni veljajo za vse, potem morajo biti vzpostavljene tudi možnosti za njihovo upoštevanje. Problem, da si kdo najemnine ne more privoščiti, izhaja iz sistema, ki to povzroča, in rešitev vsekakor ni življenje na ulici.

Seveda pa neplačevanje najemnine ni zgolj stvar finančne nezmožnosti. Je tudi zavestna odločitev, kot upor proti delovanju nepremičninskega trga in proti sistemu, ki to dopušča. Pri Amsterdamu, v katerem je bilo po izračunih družbenega zgodovinarja Erica Duivenvoordna od leta 1964 do 1999 s skvoterskim gibanjem povezanih med petinštirideset in sedemdeset tisoč ljudi, se je jasno pokazalo, da so razlogi za skvotanje različni. Njihov spekter je pokrival vse: od čistega uporništva, političnih prepričanj in realizacije določenih ideologij do diametralnega nasprotja politične ravnodušnosti ali preprosto želje po zastonj bivališčih. Bistveno je razumeti, da so mesta zgrajena za ljudi, ki se med seboj razlikujejo v izvoru, rasi, spolu, spolni usmerjenosti, vrednotah, pogledih, načinu življenja itd., in bi morala tak soobstoj tudi omogočati oziroma celo spodbujati. Po mnenju Jane Jacobs je prav ta raznolikost, skupaj z mnogovrstnimi dejavnostmi, tisto, zaradi česar so mesta živahna in dinamična.

Ekonomist Bert Hoselitz je že v petdesetih letih dvajsetega stoletja mesta delil na generativna in parazitska. Prva imajo pozitivni učinek z ekonomskega vidika, prispevajo pa tudi k splošnemu dobremu, saj mestu povrnejo z investicijami v stvari, ki koristijo proizvodnji in ljudem, javni infrastrukturi ter človeškemu kapitalu. Medtem pa parazitska delujejo prav nasprotno, saj skrbijo zgolj za obogatitev privilegiranih urbanih slojev, ki pa v zameno ne ponujajo ničesar splošno dostopnega.

Čigavo je potemtakem mesto? Andy Merrifield pravi, da parazitovo. V njegovih očeh je način delovanja tako imenovanega urbanega vodstva (angl. urban managerialism), ki v svoj prid izkorišča redkost dobrin, kot so bivališča, tak, da razjeda socialno telo, odvzema osebno lastnino, domove in vrednost, namesto da bi k njemu tudi kaj prispevalo. Paraziti uspevajo v zasebnem in tudi javnem sektorju, še posebej pa tam, kjer se oba sektorja združita. Delujejo po principu pomanjkanja, ki ga umetno ustvarja prav ‘sistem’, ki tak parazitizem omogoča, in sicer zato, da bi se povečala vrednost zemljišč. Slednja se skupaj z najemninami obravnavajo kot navadno finančno ter spekulativno premoženje in s tem kot oblika fiktivnega kapitala.

Trideset let po postopnem ugašanju skvoterskega gibanja je z roko v roki z gentrifikacijo vodstvo prevzel koncept tako imenovanega smooth mesta (angl. Smooth city). Vizija, v kateri ni prostora za odstopanja in »abnormalnosti«, se ponaša s celovito dodelanostjo brez nedefiniranih ali spregledanih elementov. V imenu koherentnosti in homogenosti so kakršnekoli prostorske intervencije oziroma transformacije kot posledice alternativnih pogledov, idej in (sub)kultur nezaželene, pogosto tudi onemogočene. Kljub temu da koncept smooth mesta poskrbi za čisto, funkcionalno in varno okolje, pa hkrati z normativnim in pogosto zatiralnim pristopom ogrozi možnosti za produktivna trenja ter spontane kreativne spremembe. Sledi uporabnikov prostora, ki nastanejo z raznovrstnimi aktivnostmi, so tako izbrisane, z njegovo nenehno regulacijo pa se zmanjša tudi možnost spontanega stika in iniciative, ki ju nadomesti načrtno mreženje (angl. networking). S tem je postavljen nov mejnik v zgodovini urbanizma in arhitekture, ki »urbano« kot nekaj neobdelanega, uličnega in surovega spremeni v »gladko«, »popolno«, »uspešno« in »bogato«. A treba je poudariti, da smooth mesto za svoj obstoj še zmeraj potrebuje nasprotni, ne-smooth del, ki skrbi za vse, kar v prvo ne spada. Njegovi nalogi tako postaneta predelava odpadkov in nastanitev vseh tistih, ki so iz takega življenja izključeni, kot na primer delavci, ki pa so ga kljub svoji nezaželenosti vseeno prisiljeni upravljati.

Podobni primeri težnje po urbanem prostoru brez »umazanije« in »revščine« so se v zgodovini pojavljali večkrat, med drugim tudi pri Haussmannovem načrtu Pariza, Vrtnem mestu sira Ebenezerja Howarda in idejni razdelitvi mest po funkcijah v času modernizma. Medtem pa je aktualni koncept smooth mesta posledica nadvlade neoliberalnega trga, katerega priljubljena orodja so privatizacija socialnih stanovanj, storitev in javnega prostora, komercializacija prostora in kulture ter poostren nadzor in zatiranje vsega »odstopajočega«. Eden izmed vidnih produktov tovrstne vizije v Amsterdamu je nekdanje skladišče tramvajev De Hallen, zdaj kompleks kina, knjižnice, pisarn, mini restavracij in marketov s hrano, ki je, s spretno spremembo celostne podobe v »lokalno« in »avtentično«, postal zgolj še ena izmed tipičnih »hip« lokacij, ki ga obiskujejo predvsem pripadniki izseljenske skupnosti (angl. expats) in turisti.

Še bolj aktualen primer prehoda iz generativnega v parazitski element mesta je revitalizacija Havenstraata, zadnjega nezloščenega predela v središču Amsterdama, ki z raznolikostjo aktivnosti in cenovno dostopnostjo najemnin ter produktov omogoča, da njegovi uporabniki ostanejo entuziasti, ne podjetniki. Vrsto lop, v katerih so med drugim popravljalnice avtomobilov, kjer zbirajo klavirje, prodajajo poceni rabljena oblačila, kolesa in raznovrstne predmete ter v katerih so občasni kino in ateljejski prostori najrazličnejših navdušencev, je občina že leta 2019 označila kot nujno potrebne prenove. Kljub veliki priljubljenosti med lokalnim prebivalstvom in študenti pa s svojim surovim videzom razbijajo homogenost in estetiko mesta. Ker je pomanjkanje stanovanj eden izmed največjih problemov v Amsterdamu, je kot prihodnost Havenstraata načrtovano bivalno-delovno območje s 500 stanovanji, osnovno šolo, restavracijami in delovnimi prostori. Ob tem se pri javnosti in strokovnjakih poraja dvom, saj popolnoma nova soseska v središču Amsterdama skoraj zagotovo ne bo rešila stanovanjske krize, ki izhaja predvsem iz pomanjkanja finančno dostopnih stanovanj. Načrt, ki bo izveden do leta 2025, pa hkrati niti z besedo ne omenja avtentičnosti in spontanosti prostora, ki s svojo atmosfero in aktivnostmi vključuje vse, ki jim je to v interesu.

Ljubljanski Rog in Havenstraat imata podobno usodo. Čeprav oba spadata med generativne vidike mesta, ki slednjemu v različnih oblikah javnega dobrega tudi povrnejo, pa sta v očeh parazitizma videna kot nekaj umazanega, saj parazit za svoje idealno uspevanje potrebuje sterilno (‘čisto’) okolje. Cona, ki se opredeljuje kot avtonomna, pomeni alternativo sistemu, ki v svoji rigidnosti izključuje in v imenu ‘svobode’ to pogosto tudi zatira. Če to ne bi bilo tako, morda taka območja tudi ne bi bila potrebna. A so. Zdaj bolj kot kadarkoli prej.

Prostori, kot je bil Rog, vzniknejo, ker so potrebni. So prostori svobodne umetnosti in nasprotje institucionalizirani, ki pride opremljena s pogoji in ideologijo. Njihov obstoj ter nenadzorovanost dajeta priložnost za izražanje marginaliziranim skupinam ter pomenita izziv prostorskim konvencijam smooth mesta. Čeprav je pomembno, da se vlaga tudi v projekte, kot je novi Center sodobnih umetnosti Rog, pa je soimenjaka treba razlikovati. Slednji je v primerjavi s starim Rogom nekaj popolnoma drugega – je v nasprotju z njegovo idejo, vzdušjem in vrednotami. Po mnenju arhitektov MX_SI želi dodati »vse, kar manjka«, ampak komu? Tukaj še zdaleč ne gre za fetišizacijo, romantizacijo ali neproduktivno nostalgičnost. Gre za izgubo, ki s tem ne bo nadomeščena. Amsterdam je čudovit primer tega, kako z mitom »prave« in »dobre« umetnosti to pripeljati – in z njo celo mesto – iz bogate raznolikosti v enostranskost in brezdušnost. Avtoritete so se odločile prepustiti lokalne vrednote in potrebe v roke turistov, od nekdaj izjemno bogate alternativne umetniške scene pa so ostali samo še majhni, stalno ogroženi otočki in tako se v imenu koherentnosti izgublja še zadnja sled mesta kot produkta meščanov. Vloga arhitektov in naročnikov je, da sledijo potrebam mesta in ne zgolj svoji viziji ter požrešnosti trga.

Vprašanje torej ostaja: čigava je Ljubljana? 

1 Proces preobrazbe nekaterih predelov mesta, ki povzroči odseljevanje skupin z nižjimi dohodki, umik manj donosnih ekonomskih aktivnosti ter priseljevanje premožnejših prebivalcev na isto območje.