Lepota bivanja tudi v jeseni življenja

Morda za začetek nenavaden podatek. Če v spletni iskalnik (v angleščini) vpišete »prvi dom za starejše v Evropi«, ne boste našli ničesar. Tudi slovenska različica ne bo obrodila sadov. V ZDA morda najdete kakšen podatek o prvem domu za vdove, ki so ga tam okoli leta 1826 odprli v enem izmed industrijskih mest (morda v Pittsburgu), a kaj več od tega težko. Wikipedija na nobeni izmed strani na temo gerontologije ne ponuja tega podatka. Stran z opisano zgodovino razvoja oskrbe starejših ne obstaja. Najbolj zagrizeni boste morda našli povzetke v kateri izmed digitalno objavljenih diplomskih nalog, a za bolj izčrpne informacije bo treba poseči po tiskanih izdajah. V slovenščini imamo na primer knjigo dr. Jane Mali »Od hiralnic do domov za stare ljudi«. A kar se tiče spleta, ta zgodba tako rekoč ne obstaja.

Za temo tega članka to mogoče niti ni posebej relevantno, a takšna vrzel vendarle kaže na neko kolektivno odvračanje pogleda. Na vsesplošno nelagodje, ki ga v vseh nas zbuja že sama misel na starost, na nebogljenost, na minljivost. In da, na tiste dolge hodnike, ki pogosto zaznamujejo bivanje proti koncu življenja.

Podatki, ki so na voljo na spletu, so javno dostopni na spletni strani Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Takole pravijo:

Pri nas trenutno delujeta 102 ustanovi za izvajanje institucionalnega varstva za starejše. Od teh je 59 zavodov javnih, pri 43 pa gre za izvajalce s koncesijo. V njih je na voljo 21.150 mest – 13.258 v javnih domovih za starejše, 5406 v zasebnih domovih in 2486 v posebnih zavodih za odrasle, ki skrbijo za varstvo posameznikov s težavami v duševnem in telesnem razvoju ter za gibalno in senzorno ovirane osebe.

Od leta 2015, ko je bilo na voljo 18.525 mest, tako beležimo 14-odstotno povečanje zmogljivosti. Število prejemnikov pokojnine se je po podatkih ZPIZ v istem obdobju povečalo za slabih pet odstotkov.

Do storitev v domovih so upravičeni državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem in tujci z dovoljenjem za stalno bivanje. Storitve plačujejo stanovalci sami ali s pomočjo svojcev, zdravstveno oskrbo pa zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje.

Povprečne cene se (glede na potrebno stopnjo oskrbe) v javnih zavodih gibljejo med 20 in 35 evrov na dan oziroma med 600 in 1000 evrov na mesec. V zasebnih zavodih so v povprečju za 20 odstotkov višje. (Za primerjavo, povprečna starostna pokojnina v letu 2019 je znašala 662,97 evra.)

Postavljanje domov za starejše se v Sloveniji in tudi drugod v svetu začne z vzpostavitvijo socialne države po drugi svetovni vojni, ko je razpršeni model hiralnic, ubožnic in špitalov zamenjal homogeni institucionalni model domov za starejše. Centraliziranje in standardizacija oskrbe sta bila v povojni Jugoslaviji nujen korak za sanacijo stanja. Pomenita začetek zagotavljanja humanega in dostojnega preživljanja zadnjega obdobja življenja za stare in obenem lajšanje bremena skrbi za njihove svojce.

Ta homogenost je danes eden od največjih izzivov, s katerimi se spoprijema obstoječi sistem. Poročanje o spremembah demografske strukture prebivalstva se večinoma osredotoča na naraščajoče število upokojencev, na trajnostnost pokojninske in zdravstvene blagajne ter na kakovost oskrbe v domovih. Vse to so gotovo nujne in žgoče teme. A podobno kot pri navedenih statistikah je praviloma spregledano dejstvo, da se z večanjem deleža starostnikov povečuje tudi njihova raznolikost. V času ustanavljanja sistema je bilo morda še možno vse starostnike združiti v isto kategorijo (pa tudi to je vprašljivo), danes pa to gotovo ni mogoče.

Po statističnih napovedih Organizacije združenih narodov lahko pričakujemo, da bodo do leta 2050 osebe, starejše od 65 let, pomenile približno tretjino globalnega prebivalstva. Za Slovenijo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v beli knjigi predvideva, da se bo delež starejših s 17,3 odstotka v letu 2013 povečal na 29,4 odstotka do leta 2060. Strategije razvoja sistema oskrbe starostnikov bodo poleg naraščajočega finančnega bremena morale nujno upoštevati tudi vedno bolj raznoliko paleto življenjskih slogov, navad in potreb. Evropske države se tega vsak dan bolj zavedajo in ponekod (predvsem v Skandinaviji) se že pojavljajo novi modeli, ki poskušajo najti odgovor.

Koncept, ki se v zadnjih letih vse pogosteje pojavlja, je »staranje doma«. Selitev iz domačega okolja v institucijo za posameznika v mnogih primerih pomeni ne le prekinitev tistih drobnih socialnih stikov, ki polnijo vsakdan, izruvanje iz okolja, na katero so navajeni, ter nujno navajanje na radikalno drugačen življenjski slog, temveč tudi drastično zmanjšanje osebne avtonomije. Odhod v dom za starejše za marsikoga pomeni dokončno opustitev tudi najdrobnejših življenjskih načrtov in prepustitev čakanju na neizogibni konec. Določen delež starostnikov dejansko potrebuje celodnevno nego, številni pa bi brez težav lahko ostali samostojni z nekaj pomoči.

Norveška je v podporo tej ideji ponudila samooskrbni dodatek, s katerim lahko prejemniki svoj dom prilagodijo novim potrebam ter plačajo oskrbo in nego. Najvišji letni dodatek znaša 50.000 evrov, dve tretjini zneska, ki bi ga država plačala za polno oskrbo v ustanovi. V letu 2006 se je za to možnost odločilo 85.000 Norvežanov, kar je državi prihranilo 330 milijonov evrov.

Poleg vsega že naštetega možnost staranja na domu zmanjšuje tudi problem getoizacije. Nekaterim starostnikom selitev v dom prinese nove možnosti za socializacijo, ki jih organizatorji dejavnosti tudi podpirajo s številnimi dejavnostmi. A ne za vse. Obenem za družbo kot celoto pomeni odstranitev starejših v zaprte ustanove tudi njihovo odstranitev iz javnega prostora, z ulic, trgov in iz kavarn. Pomeni prekinitev živega stika z določenim delom sodržavljanov in neizogibno, po načelu daleč od oči, daleč od srca, tudi pozabljanje na njihove potrebe.

V državah, kjer statistično gledano večji del starejše populacije ostaja doma – naj bo to v lastnem stanovanju ali pri potomcih (primer so Španija, Portugalska in Japonska), se je v zadnjih 20 letih razvil tudi nov tip arhitekturnega programa: dnevni center za starejše. Poleg izobraževalnih programov, kot jih pri nas ponujajo univerze za tretje življenjsko obdobje, ti centri zagotavljajo tudi pomoč pri vsakodnevnih opravkih, tečaje za ohranjanje zdravja, ponekod celo najosnovnejšo zdravstveno nego. Odvisno od velikosti območja, ki ga pokrivajo, in dostopnosti javnega transporta ponekod ponujajo tudi vsakodnevne prevoze od stalnega prebivališča in nazaj. Še posebej v Španiji tovrstni centri namreč niso omejeni na urbana središča, temveč jih lahko najdemo tudi v manjših krajih in vaseh, kjer oskrbujejo razsejane kmetije. Gre za sistem oskrbe, ki sprejema željo po dostojanstvu in navezanost na domače okolje ter posameznika (ali še pogosteje posameznico) podpira pri ohranjanju neodvisnosti, dokler je to le mogoče.

Drugačen pristop k vzpostavljanju medgeneracijskega stika so pred nekaj leti ubrali v nizozemskem Deventerju. Osamljenost in družabna izolacija sta dejavnika, ki dokazano vplivata na pričakovano življenjsko dobo. V zavodu Humanitas so zato šest sob ponudili študentom, ki lahko v zameno za 30 ur pomoči brezplačno prebivajo v domu. Študenti se skupaj s starostniki udeležujejo aktivnosti, kot sta praznovanje rojstnih dnevov in spremljanje športnih dogodkov, a jim obenem tudi pomagajo pri vsakdanjih opravilih in v primeru bolezni. Vodja zavoda Gea Sijpkes v nedavnem intervjuju zatrjuje, da »študenti prinašajo v dom zunanji svet. V njihovih stikih z varovanci je ogromno topline.« Podobne programe uvajajo tudi v Lyonu, Clevelandu in po pilotskem projektu v Barceloni v 20 mestih po Španiji.

Model, ki na prvi pogled morda diši po ameriških getoiziranih skupnostih v floridskem slogu, so »upokojitvene vasi«. Izraz po eni strani prikliče podobe bukoličnega bivanja na podeželju, po drugi pa odrinjene osamljenosti sredi ničesar. A ime je zavajajoče.

Projekt kolektivnega bivanja v danskem Farumu je primer »samoupravne« skupnosti. Skupine znancev, prijateljev in podobno mislečih si v njem delijo uporabo določenih prostorov – jedilnice, vrtove, delavnice, prostore za telesno vadbo, a pri tem še vedno obdržijo svojo bivalno enoto.

O podobnih zadružnih modelih bivanja za starostnike smo v Mladini že pisali. Ustanavljanje zadruge, urejanje nepremičnine in določanje pravil neizogibnega prenosa lastništva ob smrti katerega izmed soustanoviteljev so lahko zapleteni postopki, danski model pa ponuja podobno rešitev z veliko bolj enostavnim postopkom – najemom. Za okoli 1000 evrov na mesec si lahko Danci omislijo bivanje v kolektivni skupnosti v okolici Køebenhavna. Čeprav so najemniki, bivalni skupnosti pripada pravica do sodelovanja pri sprejemanju odločitev o upravljanju, organizaciji dejavnosti in najemanju dodatnih storitev.

Obenem te »vasi« ne pomenijo nujno izolacije na deželi. Soseska De Hogeweyk v nizozemskem Weespu je stanovanjski kompleks na robu mesta, namenjen izključno starostnikom z različnimi stopnjami demence. V njem je 23 stanovanj, opremljenih v slogih iz 50., 60, 70. let. Sto dvainpetdeset prebivalcev je v ta stanovanja razporejenih glede na obdobje, v katerem se je ustavil njihov interni čas. Cilj ustanoviteljev je bil, da tudi osebam z demenco omogočijo čim bolj normalno življenje, v okolju, ki ustreza njihovim spominom. Sicer zaprt kompleks je zato organiziran okoli ulic s trgovinicami in zelenimi površinami, v katerih lahko stanovalci še naprej kupujejo, se samostojno sprehajajo in vrtnarijo. Razlika je le v tem, da se ob tem ne srečujejo s preobremenjenimi zaposlenimi v trgovskih centrih, temveč s strokovno podkovanim osebjem.

Seveda tudi ob pojavljanju novih rešitev obstoječi model domov za starejše ne bo izginil. A znotraj tega se pojavljajo nove rešitve. Na tako različnih lokacijah, kot so španska Menorca, avstrijski Gradec in švedski Örebro, tipologijo stanovanjskega bloka (ki je pri nas praviloma še vedno prva in zadnja izbira) zamenjujejo nizki objekti, organizirani okoli skupnega odprtega prostora.

Geriatrični center Santa Rita arhitekta Manuela Ocañe je po izboru materialov preprost, skoraj špartanski. A to skopost uravnoteži z bogato ozelenjenim atrijem, okoli katerega se vije zaključen trak sob za stanovalce. Arhitekti v obrazložitvi projekta zapišejo, da so se hoteli, kolikor je le mogoče, izogniti bolnišničnemu vzdušju objekta. S tem namenom (in ker podnebje to omogoča) so odstranili hodnike. Vsi prostori se odpirajo neposredno v atrij, povezuje jih le pokrit tlakovani pas. Notranji vrt tako postane ne le prostor za občasno uporabo, temveč vozlišče, kjer se srečujejo in prepletajo vse poti uporabnikov.

Center za starejše v Örebru na Švedskem si takšnega razkošja ne more privoščiti, a se podnebnim razmeram prilagodi z obilico steklenjakov. Razporejeni okoli dveh ozelenjenih notranjih dvorišč podaljšujejo zunanji prostor v notranjost zgradbe ter s tem omogočajo stik z naravo tudi v zimskih mesecih. S samo dvema nadstropjema stavba ostaja nizko pri tleh, zajetno maso pa avtorji Marge Arkitekter razdrobijo z uporabo dvokapnih streh, pokritih prehodov in vrtov. Čeprav gre v resnici za kvadrat s stranico 100 metrov, center deluje kot skupina enodružinskih hiš, ki se prepleta z okolico.

A za primere kakovostne arhitekture nam ni treba niti v Skandinavijo niti na Iberski polotok. Takoj čez mejo je v okolici Gradca biro Dietger Wissounig Architekten postavil cel niz domov za starejše. Zgradili so jih v Andritzu, Leobnu, Nenzingu in Steinfeldu, bivalni prostori so razvrščeni okoli ozelenjenih atrijev, imajo pa tudi skupne značilnosti, s katerimi arhitekturo pripenjajo v lokalni prostor – razkošne podeste, skrbno izbrane detajle, predvsem pa jim je skupna velika uporaba lesa – za konstrukcijo ter tudi za obdelavo fasad in notranjih prostorov. Ravno slednje sicer geometrijsko jasnim in enostavnim zasnovam podeljuje toplino in mehkobo, ki ju zaman iščemo v večini podobnih ustanov.

Selitev v zadnje bivališče se vedno zdi daleč. Dokler ni pred nami. O izboljšavah bivalnih razmer vedno razmišljamo kot o nečem, kar bi služilo našim staršem, morda celo starim staršem. A težava pri arhitekturi je vedno ta, da gre tako strašno počasi. Teh lepših, boljših, prijetnejših zatočišč za čas krhkosti, umirjanja in sprostitve ne gradimo za prejšnje generacije. Gradimo jih zase.