Lahka naloga za ustavno sodišče

Kako bi opisali državo, kjer lahko ljudje posedajo po parkih, pred parlament pa ne smejo? Kaj bi rekli o državi, kjer ljudje v vrstah stojijo pred trgovinami in nato mirno nakupujejo, če pa stojijo pred parlamentom, so kaznovani? Kakšna se vam zdi država, kjer je lahko v tovarniških halah več sto ljudi, če pa enako število ljudi pride pred stavbo oblasti, jih policisti oglobijo in kaznujejo.

Še pred letom bi se nam zdelo, da gre za kakšno oddaljeno diktaturo, državo, kjer oblast nasilno omejuje politično svobodo in pravico do zbiranja, saj se boji, da jo bo odneslo demokratično vrenje. A tako je bilo v nekem drugem času. Danes je ta oddaljena diktatura Slovenija. Pri nas policisti kaznujejo vse, ki na kakršenkoli način na javnih mestih, na trgih in ulicah izražajo politična mnenja. Lahko je to pisanje s kredo, vožnja s kolesom ali pa, kot se je zgodilo v Mariboru, vzklik dijakov, da si želijo nazaj v šole. Kaznovanje družbenokritičnih dijakov, mladih, ki so aktivni državljani, ki počno natančno tisto, kar jih učijo v šoli, je gotovo ena od najnižjih točk slovenske demokracije. Vsi, vsa Slovenija bi morala stopiti na stran teh mladih in to takoj, sicer si ne zaslužimo te države.

Ljudem ni vseeno. Kadar ljudstva ne zagovarjajo njegovi predstavniki, parlamentarne politične stranke, predvsem tiste z vladne strani, za katere so ustavne pravice državljanov očitno manj pomembne kot politični položaj, jim v demokratičnih državah ostane še pravo, ustavno sodišče, najvišji varuh človekovih pravic v državi.

V torek je tako Pravna mreža za varstvo demokracije vložila pobudo za začetek postopka za presojo ustavnosti vladnih odlokov, ki v času epidemije omejujejo ustavno zagotovljeno pravico do mirnega zbiranja in svobodnega izražanja. V skupini, ki zagovarja dva pobudnika, ki jima je država omejila omenjeni pravici, je sodelovalo več pravnih strokovnjakov, med njimi tudi odvetnica Jasna Zakonjšek. Očitki vladnim odlokom so s pravnega vidika povsem jasni. Pravica do mirnega protesta in zbiranja je ustavna kategorija, eden od ključnih elementov demokratične republike, ki bi ga morala država še posebej varovati. Enako je s svobodo govora. A pri nas se dogaja ravno nasprotno, država druge oblike druženja (nakupovanje, športne aktivnosti, verske obrede v zaprtih prostorih) dopušča, policija pa kaznuje vse, ki s svojimi dejanji uresničujejo z ustavo posebej varovane pravice. Oblast lahko posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, recimo v času epidemije, a ti posegi morajo biti sorazmerni in jasno argumentirani. Epidemiološka stroka je v Sloveniji že večkrat potrdila, da protesti niso vir okužb, vir teh je predvsem druženje v zaprtih prostorih. Oblast seveda to ve, prepoved zbiranja pred simbolnimi točkami oblasti ima en sam namen. Omejiti kritiko, omejiti svobodo, omejiti demokratično razpravo. Globe, ki jih protestnikom izrečejo zaradi izražanja stališč, niso povezane z epidemiološkimi prekrški, pač pa gre za kaznovanje tistih, ki se upirajo oblasti. Namen vladnih odlokov v tem delu torej ni legitimno omejevanje širjenja epidemije, pač pa omejevanje svobode duha, kaznovanje ljudi, ki na javnem mestu izražajo svoja mnenja.

S tega vidika je vladni ukrep globoko neustaven. Popolna prepoved shodov, četudi na njih udeleženci upoštevajo epidemiološke zapovedi, je čezmeren poseg v ustavno zagotovljene pravice. Njegovi nameni so politični, ne pa epidemiološki.

Slovenski ustavni sodniki imajo pred seboj zelo lahko nalogo. Če ne drugače, se lahko zgledujejo po nemških ali francoskih kolegih, oboji so že presodili, da splošna prepoved protestov ni sprejemljiva, ker gre za pretiran poseg v temeljne človekove pravice. Za pretiran poseg v bistvo demokracije.

Janeza Janšo je v politiko naplavila množična podpora ljudi, ki so se njemu in demokraciji v bran zbirali na Roški. Danes se ta človek boji enakega demokratičnega vrenja, enake množice. Pravzaprav je slabši od socialistične oblasti, ta leta 1988 ni prepovedovala protestov v podporo četverici, ni delala tistega, kar počne sam.