Minister odločen, da bo slovenske starostnice in starostnike prepustil trgu

Malokdo je že slišal za štajersko podjetje Spik Ing, investicijski inženiring. Gre za mikrodružbo, ki ne premore niti svoje spletne strani; v letu 2019 so njeni prihodki znašali vsega 846 evrov, redno zaposlenega kadra pa tudi sedaj še nima. Sedanjost podjetja Spik Ing je skromna, je pa njegova prihodnost po zaslugi sedanje oblasti toliko bolj svetla. Družba ima namreč v lasti dve veliki kmetijski parceli pri Hajdini; glede na zemljiško knjigo gre za prvovrstno zemljo, nadvse primerno za setev na primer krmilne pese ali koruze. Toda lastniki malega podjetja so našli način, kako še bolje izkoristiti rodovitno štajersko prst: na njej naj bi zgradili zasebni dom za starejše.

Ta dom je kakopak v tem trenutku zgolj v načrtih. A to je povsem zadostovalo, da je ministrstvo za delo, ki ga vodi Janez Cigler Kralj, družbo Spik Ing nedavno uvrstilo med 11 srečnih dobitnikov državnih koncesij za zagotavljanje dodatnih 1285 postelj v mreži dolgotrajne oskrbe. Spik Ing se je v nabor uvrstil kot zadnji, za dlako je premagal uveljavljene ponudnike, kot sta Karitas in mariborski Dom pod gorco; odločilne niso bile reference in zmogljivosti podjetja, finančna konstrukcija ali dorečena kadrovska zasedba, temveč predloženi program, v katerem je Spik Ing zapisal, da bo v svojem domu sprejel tudi ravno pravšnje število stanovalcev z demenco. Nemara pa pri uspehu na razpisu tudi ni škodilo dejstvo, da ambiciozna projektna družbica spada pod okrilje vplivne mariborske družine Toplak, znane po podpori konservativnim političnim strankam.

Primer kaže, kako dobro se posamezni zasebniki že zavedajo tržnih priložnosti, ki jim jih na področju varstva starejših odpira vlada Janeza Janše oziroma njen minister za delo Janez Cigler Kralj. Zadostujeta že skromna začetna investicija v lokacijo – parceli Spik Inga sta ocenjeni na vsega 16.000 evrov – in nekaj domišljije ter znanja pri pripravi ambicioznega programa. Nadaljnja poslovna tveganja so zanemarljiva. Stroške gradnje doma nato kot zasebni lastnik, ki lahko prosto določa ceno svojih storitev, z višjo ceno oskrbe prevalite na stanovalce. Stroške vzdrževanja pa bo v skladu s koncesijsko pogodbo velikodušno krilo ministrstvo za delo.

Ministrova velikodušnost

»Skrb za starejše je očitno dober posel, saj se drugače niti tuje multinacionalke niti domači kapitalisti ne bi prijavljali na razpis za koncesije,« je v javnem pismu, s katerim je protestirala proti privatizaciji sistema, zapisala Biserka Marolt Meden, predsednica združenja Srebrna nit. In opozorila, da zasebni domovi v Sloveniji delujejo v bistveno bolj ugodnih razmerah kot javni zavodi. »Z obstoječim pravilnikom o oblikovanju cen socialnovarstvenih storitev omogočate, da zasebnik v ceno oskrbe vključuje stroške investicije. Torej mu domove zgradijo stanovalci in njihovi sorodniki z lastnim denarjem!« Na drugi strani zasebnemu lastniku nekega doma za starejše ostanejo dobički, ki jih z malo računovodske kreativnosti lahko prelije v katero od posebej za to ustanovljenih podjetij. In se tako izogne zakonodaji, ki varstvo starejših opredeljuje kot neprofitno dejavnost.

Poleg podjetja Spik Ing med 11 izbranci, ki jim je Cigler Kralj z razpisom podelil koncesije, prevladujejo zasebniki. Med njimi prednjačita avstrijski družbi Aha Gruppe in SeneCura, ki je sicer v lasti francoske korporacije Orpea, znaten delež denarne pogače je dobil največji slovenski zasebnik, skupina Deos. Na razpis se je sicer s svojim projektom luksuznega doma za starejše na Golniku prijavila tudi poslovna skupina Marka Bitenca, enega najbogatejših in tudi najvplivnejših zdravniških zasebnikov v Sloveniji; Bitenc je zelo blizu stranki SDS. Ker pa njegova naložba na Golniku še ni realizirana, mu ministrstvo še ni moglo podeliti koncesije. Nobeno presenečenje ne bo, če se bo to zgodilo, kakor hitro bodo okoliščine dopuščale.

Janez Cigler Kralj je dokončno izdal javne domove, ki so nosili težko breme ob srečanju s koronavirusom. Namesto da bi jim pomagal z denarjem in kadri, bo pospešeno financiral zasebnike.

Priložnosti bo še veliko. Janez Cigler Kralj si namreč krepitev javne mreže domov za starejše predstavlja izključno kot krepitev položaja zasebnikov v njej – oziroma privatizacije. Ob že omenjenih 1285 dodatnih posteljah, za katere je z omenjenim razpisom že razdelil koncesije, naj bi do naslednjega leta zasebnikom plačal še za 1100 postelj. To pomeni, da lahko v kratkem pričakujemo nov natečaj in novo poslovno priložnost za vse podjetnike, ki v prvo niso uspeli, tudi za Marka Bitenca.

Stiska javnih zavodov

Ob tem pa ministrstvo za delo vsaj za zdaj ni storilo prav ničesar, da bi prenovilo in kadrovsko okrepilo katerega od javnih zavodov, ki zagotavljajo varstvo in oskrbo starostnikov. Svoje obljube o gradnji petih novih državnih domov za starejše je Cigler Kralj že začel hlastno požirati. Kot je opozorila Biserka Marolt Meden, se gradnja prostorov novega javnega zavoda na Osilnici kljub trudu lokalnih oblasti ne premakne z mrtve točke. Projekt doma na Vrtojbi pa je po njenih besedah država oziroma DUTB že prodala zasebniku, ki mu je sedaj ministrstvo za delo celo podelilo koncesijo.

Ko gre za uresničevanje lepo zvenečih obljub o izboljšanju položaja javnih zavodov, je Janšev minister iz stranke NSi pač neprimerno manj odločen kot pri podeljevanju koncesij zasebnikom. Na eni izmed svojih številnih novinarskih konferenc na to temo je Cigler Kralj gladko zatrdil, da bo njegov resor do naslednjega leta zagotovil dodatnih 30 milijonov evrov za investicije v že obstoječe domove, predvsem v tiste v javni lasti. A za to bi potrebovali ustrezno pripravljene projekte in tudi že izdana gradbena dovoljenja – ki pa jih ni še nihče videl.

Tudi če bi državni proračun lahko zagotovil denar, s katerim se hvali minister za delo, ga torej morda ne bo mogoče porabiti, vsaj ne v zastavljenih rokih.

Ko se Cigler Kralj v javnosti hvali s svojimi prizadevanji za »krepitev javne mreže«, dejansko počne prav nasprotno od tega, kar govori, njegove poteze pa v praksi spodkopavajo javni sistem. S koncesijami za nove postelje v domovih za starejše bo njegov resor zasebnikom plačal okoli 60 milijonov evrov – ta denar bi krvavo prav prišel javnim zavodom, ki jih država zanemarja že dolga leta. Kot je nazorno razkril izbruh koronavirusne bolezni, tretjina javnih domov deluje v dotrajanih, le za silo ustreznih zgradbah, obenem pa so že nevarno kadrovsko podhranjeni – potrebovali bi vsaj še petino dodatnega kadra, torej približno tisoč strežnic, negovalk, fizioterapevtov, kuharjev. Da o medicinskih sestrah in zdravnikih niti ne govorimo. Ti zavodi nujno potrebujejo državno pomoč, toda Janez Cigler Kralj bo z javnim denarjem raje financiral zasebnike.

Imidž je vse

Zanimanje zasebnikov dokazuje, da v dejavnosti varstva starejših prepoznavajo perspektivno področje s tržnim potencialom. Zasebnikov pač ne zanima širša dostopnost njihovih storitev, glede na demografske trende pa bo povpraševanje po posteljah v domovih za starejše strmo naraščalo. To pomeni, da bodo zasebni domovi vedno polni, ne glede na cene oskrbe, saj si jo bodo premožni lahko privoščili. Odmevna analiza, ki jo je leta 2019 izvedlo računsko sodišče, je pokazala, da so cene zasebnih domov za starejše v povprečju za 28 odstotkov višje od cen oskrbe v javnih zavodih. Glede na početje Janeza Ciglerja Kralja se bo ta razlika še povečevala, z njo pa družbena neenakost.

Javno poudarjanje podeljevanja koncesij pa je neokusno še iz enega razloga: vse podlage za te razpise je v mandatu Cerarjeve vlade pripravila že njegova predhodnica Anja Kopač Mrak iz stranke SD. Ta je že leta 2017 pripravila načrt, po katerem naj bi s koncesijami pri zasebnikih zagotovili okoli 1000 dodatnih postelj; to je bila osnova za razpis, s katerim je sedaj Cigler Kralj podelil koncesije za omenjenih 1285 postelj. Uresničevanje privatizacijskih teženj kaže, kako zelo se ujemata pogleda kapitalu javno naklonjene NSi in domnevno leve SD. Kar je bil tudi razlog za zadržke posameznih poslancev te stranke glede interpelacije Janeza Ciglerja Kralja.

Podlage za podeljevanje koncesij je pripravila že predhodnica Ciglerja Kralja, Anja Kopač Mrak iz stranke SD, v čemer gre iskati tudi razloge za zadržke te stranke do njegove interpelacije.

Še bolj kot postopno odpiranje javne mreže zasebnikom pa zbujajo skrb prizadevanja NSi in njenega ministra za delo za komercializacijo celotnega sistema dolgotrajne oskrbe. V teh prizadevanjih je početje Ciglerja Kralja do zadnje potankosti usklajeno z željami lobija zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, ki v staranju prebivalstva prepoznavajo priložnost za velike dobičke. Iz največje med temi zavarovalnicami prihaja ministrov tesni strankarski sodelavec Matjaž Trontelj, eden od direktorjev Vzajemne, v prostem času pa predsednik strokovnega odbora za zdravstvo pri NSi.

Zavarovalniški agent

Namere Janeza Ciglerja Kralja so se razkrile, ko je v začetku septembra spodkopal predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je predstavilo ministrstvo za zdravje. Po tem predlogu bi država oblikovala sistemske vire, s katerimi bi zagotovila 641 milijonov evrov za vzpostavitev celovitega sistema oskrbe in varstva starejših. Ključno med temi viri bi bilo novo obvezno zavarovanje, s katerim bi vsak državljan in državljanka prispeval solidarnostni prispevek v javno blagajno; iz tega naslova naj bi zbrali 333 milijonov evrov. In prav ta vsota in njeno upravljanje sta zamikala zasebne zavarovalnice, ki želijo, da bi se namesto v državno malho stekla k njim.

Minister je sicer zatrdil, da bo oblikoval lasten, kakopak mnogo boljši in do državljanov bolj prijazen predlog zakona o dolgotrajni oskrbi. Kakšen bo ta zakon, pa lahko napovemo že danes: z izgovorom, da predlagano obvezno zavarovanje za državljane in državljanke pomeni nevzdržno obremenitev v teh težkih časih, bo Cigler Kralj predlagal rešitev, po kateri bi zbiranje omenjenih 333 milijonov evrov nase prevzele zasebne zavarovalnice – med njimi seveda tudi Vzajemna, v kateri je kot direktor nemara ključni avtor bodoče »reforme« Matjaž Trontelj.

Takšno dopolnilno zavarovanje bo najprej krilo predvsem stroške nadstandardnih storitev v domovih za starejše. S staranjem prebivalstva in krepitvijo pritiskov na javno blagajno pa se bo obseg teh storitev širil čez celotno košarico – dokler ne bo zasebnim zavarovalnicam treba dodatno plačevati tudi za najosnovnejšo oskrbo.

Nobenega dvoma ni, kakšna je vizija, ki jo na področju javnega sistema dolgotrajne oskrbe razvija vlada Janeza Janše po željah vplivnih, predvsem pa bogatih interesnih skupin. Pred nami se vse bolj na široko odpira pot v družbo, v kateri bo za temeljne in tudi z ustavo zagotovljene pravice treba plačevati izbrani skupini zasebnikov, ki bodo določali cene in pogoje svojih storitev. To je vizija, ki jo po nareku iz vrhov pospešeno uveljavlja minister za delo Janez Cigler Kralj. In ko bodo zakoni spremenjeni, javna mreža pa osiromašena in kot »nekonkurenčna« dokončno poražena v tekmi s kapitalom, bo to le še nov dokaz, kako dobro je, da smo se rešili javnega sistema.