Lažejo, pa še vseeno jim je

V torek, 9. marca, je bila na Valu 202 na sporedu oddaja Vroči mikrofon. Namenjena je bila vprašanju političnega obračunavanja z mediji in novinarji. Med gosti je bila Alenka Potočnik, novinarka Slovenske tiskovne agencije. Kako torej vztrajati v trenutkih, ko te predsednik slovenske vlade Janez Janša označi za »nacionalno sramoto«, njegov vodja urada za komuniciranje Uroš Urbanija pa ne želi izpolnjevati pogodbenih obveznosti do agencije, od česar so ne nazadnje odvisne tudi plače zaposlenih?

»Kritik na naš račun ne razumemo, in če nečesa ne razumeš, se težko proti temu boriš,« je o odnosu vlade do novinarjev dejala Alenka Potočnik. »Ne razmišljam, kakšen bo naslednji napad, ne želim predvideti, ker me vedno znova preseneti, šokira, razočara, kako smo zlorabljeni za dnevnopolitične namene, za katere ne vem, kakšni so. Si nas želijo podrediti? Uničiti? Zato raje ne razmišljam, kaj bo, poskušam delovati v sedanjem času, delati skušamo čim bolje.« Profesionalno delo novinarjev na agenciji je torej najboljši upor političnemu pritisku. »Vsaj to lahko naredi vsak.« Isti dan je Janša pozval direktorja STA Bojana Veselinoviča, naj odstopi, ker »pogosto laž prodajajo za resnico«.

Pa to drži? Se STA po nepotrebnem upira vladi? Poglejmo samo en primer. Direktor vladnega urada za komuniciranje Urbanija že daljši čas zanika, da bi od STA kadarkoli zahteval pojasnila, zakaj so nekateri članki daljši od drugih. Listinska dokumentacija STA pa dokazuje, da je Urbanija že konec oktobra spraševal, zakaj je STA objavila obsežen intervju z raperjem Zlatkom. Tistim raperjem, ki se je na ulicah uprl vladi Janeza Janše. Urbanija se namenoma spreneveda.

Ni edini. Na podoben način deluje Aleš Hojs. Njegovo izmikanje in odgovori bi bili bizarni, če ne bi bil minister za notranje zadeve. Kaj se je zgodilo? Hojs je v torek v intervjuju za STA najprej zatrdil, da so protesti v Sloveniji dovoljeni. Vse, kar bi bilo treba narediti, je, da organizatorji protestov vložijo prošnjo za dovoljenje. Ministrove trditve so se v nekaj urah izkazale za lažnive, objavljena je bila prošnja za organizacijo shoda, ki jo je policija zavrnila. In minister? Na večernih Odmevih se je izmotaval, suvereno, vehementno je trdil, da smo ga narobe razumeli. »Nikjer v odloku ne piše, da je kakršenkoli protest prepovedan, protestirajo slovenski profesorji v evropskem parlamentu, kjer blatijo našo državo, protestira znana slovenska gostinka iz Zanzibarja, kjer nam razlaga, kakšne krivice se dogajajo v Sloveniji, mnogi protestirajo preko spletnih omrežji, s plačanimi oglasi, preko medijev.« Protestiranje je torej mogoče, a ne na ulicah. Hojs se je seveda zlagal: ni res, kot je trdil na STA, da so protesti na ulicah dovoljeni, množica kazni tistih, ki so v rokah držali transparente, to dokazuje; hkrati tudi ni res, da nihče ni vložil prošnje za organizacijo protesta. A Hojsa to ne moti. Govori, kar pač hoče.

Ne Hojs in ne Urbanija se ne bosta spremenila. Vladajo nam ljudje, ki jim je vseeno za resnico. Laž je vgrajena v strukturo njihovega vladanja. Živimo v časih, kjer so politiki dobili licenco za laganje. Četudi se zlažejo, četudi izrečejo dvajset tisoč laži, se jim ne zgodi nič. Njihovo politično delovanje razgrajuje družbo.

Kako torej naprej? Lahko se še vedno pretvarjamo, lahko smo lepodušniški in trdimo, kot predsednik NSi Matej Tonin, da je problem izključevanje, »priča smo spirali nezmožnosti kakršnega koli sodelovanja in preseganja razlik, vsaka stran pa je vedno bolj vkopana na svojih pozicijah«. Lahko pa smo bolj natančni, kot je bil denimo filozof dr. Mladen Dolar v intervjuju za TV Slovenija. »Ena od patoloških stalnic te države je, da imamo predsednika vlade, ki ne more odpreti ust, ne da bi koga oklofutal, da bi s kom obračunaval, zoper koga hujskal, komu grozil, koga žalil, poniževal ali karkoli. To je njegov modus operandi. Trideset let skupaj. Trideset let skupaj je to osnovni ton, s katerim se izraža – da mora vedno nekoga teptati. To ni državniška drža.« Pozivi za sodelovanje so sprenevedanje. Kako naj bi bilo mogoče sodelovati s človekom, ki vseskozi žali, s človekom, katerega sodelavci sistemsko manipulirajo in lažejo?

Prava državniška drža je drugačna. V politiko je treba vrniti vsebino in realnost opisovati s pravimi besedami. Za začetek: prav sramotno je, da ima Slovenija takšnega direktorja urada za komuniciranje, kot je tudi sramotno, da je notranji minister človek, kakršen je Aleš Hojs.