Pravljica s Trubarjeve

V nekem mestu med belimi hišicami in rdečimi strehami vrh griča stoji velik grad. Lučaj od gradu, na drugi strani lenobne zelene reke, se v zrak vzpenja še ena mogočna stavba, ki jo je nekoč zapolnjeval smeh. Danes po njenih razbitinah hodijo samo še plačani delavci. Plemičem z gradu namreč ni bilo všeč, da so se podložniki pod gradom zabavali bolj kot oni. Zato so se nekega dne odločili, da nad stavbo pod gradom pošljejo vojsko, ki bo oplenila in razbila vse, kar ji pride pod roke.

Tako je Avtonomna tovarna Rog postala še ena žrtev gentrifikacije urbanega središča v Ljubljani. Ker se oblastniki tudi po uničevanju premoženja (ki ga mnogi še danes niso dobili nazaj) in samovolji za način poseganja niso niti opravičili niti priznali zmote, se upor uporabnikov ni polegel.

Izraz razočaranja nad ravnanjem občine je tudi novi večmetrski mural, ki s stene nekdanje tovarne gleda na Trubarjevo ulico. Na zeleno podlago so nekdanji uporabniki z belimi črkami zapisali pravljico Ele Peroci – prvič je izšla že leta 1973 – z naslovom Stara hiša št. 3. Gre za upanja polno pravljico, v kateri duhovna dobrobit prevlada nad interesom kapitala.

Podrobnejše branje in ljubljanski grb, ki ima namesto zmaja znak za evro, jasno kažejo, da gre za kritiko delovanja občine. V pravljici občinski delavci namreč najdejo staro hišo, ki je »stara, gola, popolnoma izpraznjena«. Mestni uradniki jim zato naročijo, naj jo podrejo. A takrat se tam že zbere skupina otrok, ki se začne igrati, zbijati pohištvo in hišo spet uredi. Uradniki ne verjamejo, da je »hiša oživela«, zato delavcem še enkrat naročijo, naj jo podrejo. Ko pridejo tretjič, jih otroci prosijo, naj jim pripeljejo belega peska, »da bomo posuli stezice v našem vrtu«. Delavci se zato čudijo: »To ni stara hiša. Vsak dan je mlajša. Iz dimnika se veselo kadi, na oknih so rože, skozi okno gledajo otroci. Okoli hiše je lepo obdelan vrt in na pragu sedi bela mačka. Vrnili so se v mestni urad in tretjič sporočili, da je hiša št. 3 najprisrčnejša v rumeni ulici. Predsednik gradbenega oddelka je poiskal seznam starih hiš v mestu, ki bi jih bilo treba podreti, in v tem seznamu staro hišo prečrtal.«

Za razliko od pravljice je MOL v resničnosti nastopila kot »zlobnež«, ki vztraja pri »eni najboljših idej«: da bodo v Centru Rog prostori za kulturnike, v katerih se bodo ti menjavali na dve leti – kar bo že tako prekarno zaposlene kulturnike pahnilo v prekarne prostore.

Tudi zato je več kot sto univerzitetnih profesorjev na MOL že naslovilo peticijo, naj prejšnjim uporabnikom v novih prostorih zagotovi stalno uporabo: »Ne gre le za Rog, gre za vse prebivalce in prebivalke Ljubljane, ki se moramo umikati pred novimi gradnjami, varnostnimi službami, ulice pa postajajo očiščene vsega, kar bi jim lahko vdahnilo spontano življenje.«

In tako so živeli vedno dražje do konca svojih dni.