Cepilno stiskaštvo

Te dni so mediji polni poročil o nesorazmerjih in krivicah, ki naj bi nastajali pri cepljenju prebivalstva proti koronavirusu. V Hrastniku je cepivo prejel sicer povsem zdrav 24-letnik, ki ne spada v nobeno rizično skupino, po vaseh na Koroškem naj bi na vrsto prihajali že mlajši od 50 let, v Kočevju že cepijo tudi mlajše in povsem zdrave posameznike. Sočasno v Ljubljani še vedno poteka cepljenje starostnikov in ostalih rizičnih skupin, ki jih je določila vlada; šele sedaj na vrsto počasi prihajajo šolniki. V Mariboru pa počasi prehajajo na cepljenje starostnikov pod 70. letom.

Medtem ko manjši zdravstveni domovi na podeželju brez večjih težav cepijo svoje paciente, v večjih mestih ti procesi potekajo bistveno počasneje, kot so načrtovali odločevalci. Vendar za to niso odgovorni zdravstveni delavci, ki organizirajo in izvajajo cepljenje, temveč so vse bolj žgoči zaostanki predvsem posledica napačne strategije vlade, ki je naredila načrt, kako se bo cepljenje izvajalo. Hkrati se po državi že širijo vedno nove različice koronavirusa.

Tekoči trak se vrti

»Razlike med manjšimi in večjimi naselji so povsem razumljive. Cepilna mesta v neki manjši občini so imela na prednostnih seznamih morda nekaj sto posameznikov in sedaj že lahko cepijo tudi vse ostale, v največjih okoljih pa je to neprimerno zahtevnejši podvig,« pravi dr. Antonija Poplas Sušič iz Zdravstvenega doma Ljubljana. Slednji je največji med 61 cepilnimi mesti v državi, ki jih je vlada določila z nacionalno strategijo cepljenja. Pod okriljem ljubljanskega zdravstvenega doma izvaja cepljenje 110 njegovih zdravnic in zdravnikov ter še 58 koncesionarjev. Množica ljudi, ki jih je treba cepiti, je tako velika, da je zavod zakupil hale Gospodarskega razstavišča, najeti je moral pet študentov, ki vsakodnevno kličejo ljudi po vnaprej pripravljenih seznamih, in varnostnike, ki vzdržujejo red, celotno dogajanje pa ves čas nadzirajo in usmerjajo štirje posebni koordinatorji.

Kot pojasnjuje Poplas Sušičeva, gre torej za logistično izjemno zahteven projekt. »Vsak od naših 168 zdravnikov vsak teden preveri register svojih pacientov in glede na smernice ministrstva za zdravje iz tega nabora pripravi dva seznama – na prvem so pacienti, ki imajo prednost pri cepljenju, drugi pa je seznam rezerv, ki jih pokličemo, če se kdo od prvotno vabljenih ne odzove pozivu.« Sledi klicanje pacientov, šele po vseh potrditvah in odpovedih pa ima vsak izmed omenjenih 168 zdravnikov in zdravnic oblikovan dokončen seznam svojih pacientov za cepljenje v tekočem tednu. Na tej točki je treba uskladiti vseh 168 seznamov in pripraviti skorajda do minute natančen urnik cepljenja za vse udeležence.

Vlada bi lahko naročila 600.000 odmerkov varnega in učinkovitega cepiva Moderne, ki bi prišlo krvavo prav velikim cepilnim centrom, kot je ZD Ljubljana. Naročila je bistveno manj, od tega smo doslej dobili komaj okoli 30.000 odmerkov.

Tudi ko je cepljenje za tisti teden opravljeno, dela še zdaleč ne zmanjka. Zdravniki in njihove medicinske sestre morajo vestno zabeležiti vsakogar, ki se je cepil, in tudi tiste, ki se niso, ter o tem poročati NIJZ. Prav tako morajo izjemno natančno zabeležiti vsako prijavo morebitnih nezaželenih stranskih učinkov in sporočiti tudi to. Vse te naloge je treba izpolniti v petih delovnih dneh, kar je na robu nemogočega. Kljub temu sistem deluje, pravi Antonija Poplas Sušič: »Vsak teden sproti v Ljubljani cepimo približno 5000 ljudi. Cepili bi jih še več, vendar ne dobimo zadosti cepiva. To je tudi ključni razlog za morebitne zaostanke.«

Tempo za pomlad 2024

Redno se namreč dogaja, da v ZD Ljubljana dobijo manj cepiva, kakor pa ga naročijo. Ko njihovi zdravniki pripravijo sezname za cepljenje, nato o potrebah po cepivu obvestijo NIJZ. Iz slednjega praviloma sledi potrditev naročene količine. A ko nato čez nekaj dni pride pošiljka, se največkrat izkaže, da je v njej bistveno manj cepiva. »Manjši cepilni centri teh težav nimajo, njihove potrebe je mogoče pokriti s količinami, ki so sedaj na voljo. V Ljubljani pa potrebujemo bistveno več.«

Zaostanki pri cepljenju so vse bolj skrb zbujajoče dejstvo. Nacionalna strategija, ki jo je vlada sprejela decembra in posodobila marca, kot cilj določa vsaj 60-odstotno precepljenost prebivalstva, kar pomeni približno 1,2 milijona ljudi; ta cilj naj bi po pričakovanjih vladnih strategov dosegli junija letos. Toda od 27. decembra, ko smo v Sloveniji začeli s cepljenjem, pa do sredine marca je bilo glede na zadnje tedensko poročilo NIJZ z dvema odmerkoma cepljenih okoli 84.000 ljudi, do konca marca jih bo gotovo okoli 100.000, v povprečju torej dobrih 30.000 na mesec. S takim tempom nikakor ne bomo dosegli zastavljenega cilja precepljenosti do tega poletja – dejansko bi se to zgodilo šele jeseni, a ne jeseni 2021, ampak jeseni 2024 – ob čemer sploh nismo upoštevali, da je cepljenje potrebno ponavljati na predvidoma devet mesecev.

Kot rečeno, ti zaostanki niso posledica neustrezne logistike in izvedbe; kakor ves čas epidemije si zdravstveni delavci in delavke tudi sedaj na vso moč prizadevajo, da bi zaustavili koronavirus, tako v manjših kot v največjih cepilnih mestih po državi. Cepljenje poteka prepočasi, ker odgovornim ni uspelo zagotoviti zadostnih količin varnega in učinkovitega cepiva. In če je pri nabavah mask in druge zaščitne opreme prek spornih mešetarjev Janševa vlada na veliko razmetavala z javnim denarjem, je pri nakupih cepiva proti covid-19 pokazala preračunljivost in skopost, zaradi katerih se utegne epidemija še zavleči. V tem primeru bo ustrezno večji tudi njen človeški davek – a zdi se, da oblastnikov to ni posebej skrbelo.

Trda roka se ni dvignila

Slovenija je do 17. marca v sklopu enotnih evropskih naročil cepiv pri različnih proizvajalcih dobila nekaj več kot 333.000 odmerkov različnih cepiv. Nizka številka sama po sebi ni presenetljiva, s primanjkljajem nabav zaradi težav proizvajalcev in »cepilnega nacionalizma« se srečuje tudi večina drugih evropskih držav. Toda Slovenija med njimi izstopa po nerazumljivi nepripravljenosti naših politikov, da bi naročili kar največje možne količine cepiva, ki so bile na voljo v skupnih evropskih nabavah.

Ugledni portal Politico je tako januarja razkril, da naj bi Janševa vlada naročila komaj 26.000 odmerkov cepiva proizvajalca Moderna, čeprav bi jih lahko dobila več kot 600.000. Toliko ji namreč glede na celotni obseg dobav, dogovorjen med proizvajalcem in EU, pripada po nacionalnem ključu, torej glede na delež prebivalstva glede na celotno populacijo EU. A kot sta razkrila Politico in nemški Der Spiegel, je Slovenija sodelovala zgolj pri prvotno dogovorjenih nabavah cepiva Moderne, nato pa ni izkoristila opcij za dodatna naročila.

Opciji za dodatno naročilo cepiva Moderne in Pfizerja je EU aktivirala decembra 2020. Slovenija jih ni izkoristila. Janez Janša je takrat zasedal položaja premiera in ministra za zdravje.

Seveda so vladni predstavniki te navedbe najodločneje zanikali; predstavnica ministrstva za zdravje Doroteja Novak Gosarič je januarja za Mladino zatrdila, da se »Slovenija ni odpovedala nobeni dobavi ponujenega cepiva iz osnovnih pogodbenih količin. Vsi si želimo čim prej čim več.« Na prvi pogled to potrjujejo tudi podatki usmerjevalnega odbora evropske komisije, ki je v začetku tedna obravnaval vseevropsko problematiko zaostankov v oskrbi s cepivi; iz njih izhaja, da je Slovenija v celoti izkoristila kvote iz originalnih pogodb. Janševa vlada se torej res ni odpovedala prvotno dogovorjenim naročilom – a obenem ni izkoristila možnosti za kasneje odprta dodatna naročila, ki bi jih lahko zahtevala po sklenjenih pogodbah. To je Novak Gosaričeva že pred dvema mesecema tudi priznala Mladininemu novinarju Stašu Zgoniku, ko je izjavila, da Sloveniji pač »ni treba, da glede dodatkov povsod dvignemo roko«.

Janševo priznanje

A kot kažejo aktualni zaostanki pri cepljenju, bi bilo treba storiti točno to. Cepiva so edina resnično učinkovita zaščita pred koronavirusom, in če bi sedanja vlada želela poskrbeti za državljane in državljanke Slovenije in kar najhitreje končati epidemijo, bi storila vse, da bi nabavila največje možne količine varnih in učinkovitih cepiv. Ne samo, da ni res, da Sloveniji ni bilo treba dvigniti roke – morala bi se prerivati z ostalimi državami in svojo roko tako visoko dvigovati tako dolgo, da je ne bi bilo mogoče spregledati.

Četudi so navedbe o zgolj 26.000 naročenih odmerkih cepiva Moderne, o katerih je sprva poročal Politico, netočne, je dejansko število odmerkov tega zdravila, s katerimi razpolagamo, resnično nizko. Kot je vidno iz podatkov NIJZ, je Slovenija zaradi ignorance Janševe vlade do 17. marca prejela zgolj 28.800 odmerkov cepiva Moderne. Da se je država v zimskih mesecih zavestno odpovedala dodatnim nabavam, potrjuje prostodušno priznanje Janeza Janše iz vladne novinarske konference: »Ne samo, da smo sodelovali pri naročanju, tudi zagotovili smo si večino tega, kar smo želeli.«

Manjkajoči milijoni odmerkov

Janša in njegova ekipa torej nista želela dodatnih odmerkov cepiva Moderne. Kakor da to še ni zadosti škodljivo, pa sta se odpovedala tudi pomembnemu številu odmerkov cepiva Pfizerja. Usmerjevalni odbor evropske komisije je namreč razkril, da Janševa vlada decembra lani ni izkoristila opcije za dodatno naročilo Pfizerjevega cepiva. Tako je Slovenija ostala pri naročenih 1,9 milijona odmerkih tega zdravila, če bi decembra dvignila roko za dodatno opcijo, bi dobila še skoraj pol milijona odmerkov. Če bi izkoristila prav vse možnosti, ki jih je imela na voljo, pa bi glede na delež svojega prebivalstva v strukturi EU naša država skupaj lahko dobila skoraj tri milijone odmerkov od Pfizerja.

Dodatna težava je, da dobave že tako ali tako premajhnih količin cepiv potekajo prepočasi. Po evidencah NIJZ je Slovenija doslej dobila okoli 220.000 odmerkov Pfizerjevega cepiva, velik del zaloge pa je že porabila; to pomeni, da smo s tem cepivom že kar na tesnem. Če bi naša država pravočasno naročila večje pošiljke iz Moderne in Pfizerja, bi bil nemara sorazmerno večji tudi obseg sicer močno okrnjenih dobav. Da vlada pod Janševim vodstvom tega ni storila, je sedaj tudi uradno potrdilo ministrstvo za zdravje, ki je priznalo, da »je Slovenija izkoristila vse pogodbene možnosti, ne pa celotne opcijske možnosti pri omenjenih proizvajalcih«.

Opera za tri groše

Namesto tega je slovenska vlada naročila velike količine cepiva proizvajalca AstraZeneca. Ker je bilo pač najcenejše, en odmerek stane komaj približno tri evre, odmerek Moderne 15 evrov, Pfizerja pa približno 12 evrov. Tako je Slovenija doslej dobila približno 90.000 odmerkov cepiva AstraZenece, ki pa ga zaradi pomanjkanja podatkov o učinkovitosti cepiva pri starejših najprej niso želeli uporabiti za cepljenje starostnikov. Po podatkih Evropskega centra za nadzor bolezni ECDC je večji del tega cepiva še vedno v skladiščih NIJZ; še pred nekaj dnevi je bilo neporabljenih več kot 50.000 odmerkov, z novimi pošiljkami v zadnjih dneh pa to število še narašča. Ne samo to, kot so nam sporočili z NIJZ, so do 12. marca že »izpolnili vsa naročila za cepivo AstraZeneca, ki smo jih prejeli s strani cepilnih centrov«.

Izgovarjanje preračunljivcev Podobno kot Slovenija pod Janšo je ravnalo še nekaj evropskih držav, katerih voditelji danes s prstom kažejo na Evropsko unijo. Kot je razkril Politico, se je dodatnim opcijam za cepivo Moderne v celoti odpovedalo še 16 držav, večinoma iz evropske periferije; med njimi so Janševi vzorniki iz Madžarske, Poljske in Češke. Med državami, ki se dodatnemu naročilu Moderne sicer niso povsem odpovedale, so pa ga močno zmanjšali, pa so Portugalska, Hrvaška in Avstrija. Njihovo preračunljivost – da bodo raje kupovale večje količine cenejšega cepiva AstraZenece – so logično nemudoma izkoristile druge članice EU, predvsem Nemčija in Francija, ki sta pokupili večji del pošiljk Moderne, ki so se jim drugi odpovedali.

V še bolj ekskluzivni družbi evropskih preračunljivcev smo se znašli, ko je šlo za naročila Pfizerjevega cepiva. V celotni EU sta se poleg Slovenije opcijam za dodatne nabave odpovedali le Slovaška in Bolgarija. Med voditelji teh držav najdemo oportuniste, ki sedaj iščejo izgovore za lastne spodrsljaje in valijo odgovornost na EU in njene najbogatejše članice, ki jih obtožujejo, da so iz naročil izrinile vse ostale.

Od skoraj 90.000 odmerkov poceni cepiva AstraZenece, ki jih je naročila Slovenija, jih po podatkih Evropskega centra za nadzor bolezni večji del neporabljen leži po skladiščih NIJZ.

Avstrijski kancler Kurz je tako v torek organiziral neformalni vrh, ki so se ga udeležili še voditelji Latvije, Bolgarije, Hrvaške, Češke – in seveda tudi Janez Janša, ki je skupaj s somišljeniki vrh EU pozval k večji pravičnosti pri razdeljevanju cepiv. Odgovor Unije je bil kratek in nedvoumen – sami ste si krivi! »Kadar je nekaj narobe v Evropi, se to vedno prikazuje kot krivda EU,« je tarnanje šesterice voditeljev na Twitterju komentiral predstavnik evropske komisije na Dunaju Martin Selmayr.

Janez Janša ima še posebej trdne razloge, da sedaj krivdo za pomanjkanje cepiv v Sloveniji vali na Bruselj. Drugače od Kurza in drugih voditeljev je namreč sam neposredno odgovoren za stanje v svoji državi. Po odstopu Tomaža Gantarja je namreč v obdobju med 18. decembrom in 12. februarjem naloge ministra za zdravje opravljal kar vsevedni Janša. Točno v tem času je bil na voljo večji del opcij za dodatna naročila cepiv Moderne in Pfizerja, ki jih Slovenija ni izkoristila. Po pojasnilih ministrstva za zdravje naj bi te izpade v nabavah v prihodnjih tednih nadoknadili s potrditvami dodatnih ponudb Pfizerja in Moderne, po katerih naj bi prejeli nekaj sto tisoč odmerkov obeh cepiv. Toda škoda je bila že storjena.

Strokovnjak za vse, odgovoren za nič

Tri dni pred datumom, ko je Janša napovedal svoj prevzem resorja za zdravje, se je EU z Moderno dogovorila za dodatnih 80 milijonov odmerkov. Opcijo o naknadni nabavi 100 milijonov odmerkov pri Pfizerju pa je Unija aktivirala 29. decembra 2020. Večji del spornega obdobja je torej vse niti na področju oskrbe s cepivi držal v rokah prav Janez Janša v svojih vlogah premiera in ministra za zdravje. Na to je opozoril predsednik stranke LMŠ Marjan Šarec, ki je na Facebooku zapisal, da »gre za kršenje pravice do zdravja. Ustavna obtožba je zelo na mestu.« Vlada Janeza Janše je tako v najslabšem možnem trenutku varčevala na račun državljanov in državljank Slovenije. Nemara bi ravnala drugače, če bi bilo dragocena cepiva mogoče uvoziti prek povezanih posrednikov. Tako pa zaradi njene preračunljivosti cepljenje v Sloveniji vsaj za zdaj poteka bolj počasi, kot bi lahko, zastavljeni cilji pa so še daleč od doseženih, sploh ker se je pojavil dvom o cepivu AstraZenece, na katero je zaradi cene stavila slovenska vlada in se zato odpovedala drugim, dražjim cepivom, ki so zato postala manj dosegljiva za prebivalce Slovenije.

Edino upanje na obrat prihaja od zunaj. Ko bodo britanski in ameriški proizvajalci zadovoljili potrebe po cepivu v svojih državah, se bo tudi njihov cepilni nacionalizem omilil, dobave državam EU pa okrepile; to naj bi se zgodilo že aprila. Obenem prihajajo cepiva novih proizvajalcev, s katerimi ima Unija že sklenjene pogodbe; največ obeta cepivo Johnson & Johnson, ki je pred nekaj dnevi dobilo dovoljenje Evropske agencije za zdravila, za učinkovito zaščito pred koronavirusom pa v nasprotju s sedaj dostopnimi cepivi zadostuje že cepljenje z enim odmerkom.