Izenačitev civilne in cerkvene poroke

Ena od bistvenih Janševih obljub, zavez je debirokratizacija. Gre za čudežno besedo, ki naj bi »prihranila na stotine milijonov evrov in na milijone ur časa«, odpravila 20 tisoč odvečnih zakonov in državo naredila vitko in učinkovito. Sveženj zakonskih ukrepov je več mesecev nastajal v Strateškem svetu za debirokratizacijo, ki ga vodi nekdanji direktor Fursa Ivan Simič. Besedilo predloga je 10. marca postalo javno, objavljeno je tudi med vladnim gradivom, sprejeto pa naj bi bilo na eni izmed prihodnjih sej vlade. Predlaganih ukrepov je veliko, med njimi je precej spornih, recimo tisti, ki upošteva poenostavljeno elektronsko vročanje uradnih dokumentov prek elektronske pošte in kratkih sporočil. A tokrat se raje zadržimo pri neki drugi, še bolj sporni rešitvi, ki je v neposrednem nasprotju z ustavnimi določili.

Za kaj gre? Mladina razpolaga z dokumentom, ki ureja poenostavljanje postopkov v zvezi s sklepanjem zakonske zveze. V njem piše, da bi sprememba zakona omogočila, »da se lahko zakonska zveza sklene tudi pred verskim uslužbencem in je enako veljavna, kot če bi bila sklenjena pred matičarjem in pooblaščencem upravne enote oz. županom«. Zdaj veljavna zakonodaja zapoveduje, da morata bodoča zakonca poleg poroke v okviru verske skupnosti, če se zanjo seveda odločita, opraviti tudi poroko pred predstavniki države. Zvestobo si morata torej obljubiti pred državo, če želita, pa tudi pred bogom. Ker pa naj bi šlo za podvajanje in »nepotrebno administrativno in tudi finančno obremenitev mladoporočencev«, naj bi se sklepanje zakonske zveze poenostavilo.

Omenjeni predlog ni uraden. V medresorskih pogajanjih ga, to je potrdil Matej Tonin, zagovarja stranka NSi. Ivan Simič, avtor izvirnega zakona o debirokratizaciji, ga ne pozna in ga ni želel komentirati. »To mi je novo, nič ne morem reči,« je dejal.

Predlog NSi zveni smiselno. Le zakaj bi moral sprevod svatov in bodočih zakoncev hoditi od matičarja do duhovnika, porabljati čas in denar? A kdor razmišlja le tako, ne pozna slovenske ustave.

Če bi želeli, da si mladoporočenci v cerkvi obljubijo zvestobo tudi pred državo, bi morali najprej spremeniti ustavo.

Ta v 53. členu izrecno določa, da se zakonska zveza »sklene pred pristojnim državnim organom«. V komentarju ustave, ki ga je v obliki knjige uredil Matej Avbelj, je jasno zapisano: »Samo zakonska zveza, sklenjena pred pristojnim državnim organom na zakonsko predpisan način, ima veljavne pravne posledice. Posledično ima država izključno pristojnost nadeti zakonski zvezi potrebno obličnost, kar pomeni, da slednja ne more biti sklenjena pred drugimi organizacijami ali institucijami (npr. verskimi organizacijami) niti preko izvedenega pooblastila.« Če bi torej želeli, da si mladoporočenci v cerkvi obljubijo zvestobo tudi pred državo, bi morali najprej spremeniti ustavo, kopico zakonov in sprejeti še kakšen dodatni sporazum s Svetim sedežem.

NSi se v predlogu sklicuje na hrvaško ureditev, tamkajšnji družinski zakonik namreč omogoča, da mlade pare poročijo le duhovniki. A Hrvaška ima o tem sklenjen poseben sporazum s Svetim sedežem. In če se zgledujemo po njej, bi lahko v Sloveniji odpravili še eno nepotrebno birokratsko oviro. Zakaj morajo naši otroci verouk obiskovati v župniščih, zakaj ne bi bil, po zgledu hrvaške ureditve, obvezen predmet v osnovni šoli, izvajali pa bi ga duhovniki? V Evropi je sicer nekaj držav, ki izenačujejo civilne in cerkvene poroke, poleg Hrvaške še Italija, Španija in Poljska, so pa tudi države, kjer so poroke in pristojnosti države in cerkve ločene. Takšne so Francija in Nemčija, pa tudi Avstrija.

Vendar ima predlog za izenačitev cerkvene in civilne poroke eno dobro plat. V katoliški cerkvi že dolgo zaznavajo trend zmanjševanja števila cerkvenih porok. Leta 2009 jih je bilo 3206, deset let kasneje le še 2488. Hkrati se je v tem obdobju zmanjšal delež cerkvenih porok v primerjavi s civilnimi. Izenačitev obeh bi tako morda pred oltar privabila več mladoporočencev.

Slovenska škofovska konferenca zadnja leta vprašanja pravne veljavnosti cerkvenih porok ni načenjala. Je pa bilo to vprašanje aktualno daleč v preteklosti, sredi devetdesetih let. Takrat je katoliška cerkev v mešani krovni komisiji predlagala izenačitev porok, vendar ji je državna stran odgovorila, »da pobude ne namerava niti obravnavati«. O izenačitvi porok so nekoč razmišljali tudi na ministrstvu za delo, pisalo se je leto 2005 in bil je čas prve Janševe vlade, a takrat formaliziranega predloga izenačitve niso pripravili. Zdaj se bo, kot kaže, zgodba ponovila.

Vprašanje razmerja med cerkveno in civilno poroko ni vprašanje debirokratizacije. To je vprašanje 7. člena slovenske ustave, ki določa, da so država in verske skupnosti ločene. Nova Slovenija, stranka krščanskih demokratov, ki se kani prestaviti na politično sredino, zagovarja zamisel, da bi bilo najbolje, če se država in cerkev kar poročita.