Vojna z mediji

Osemnajstega marca je na Brdu potekala običajna seja vlade, že od nekdaj redne seje vlade potekajo ob četrtkih. Na dnevnem redu je bilo čisto na koncu na vrsti Poročilo o izvajanju zakonskih določb o Slovenski tiskovni agenciji (STA). Poročilo je pripravil vodja vladnega urada za komuniciranje Uroš Urbanija, ki je v času Janševe prve vlade leta 2007 opravljal delo urednika za notranje zadeve v tej tiskovni agenciji. Nekoč je bil njen urednik, danes je njen eksekutor.

Vlada je Urbanijevo poročilo sprejela. Ker naj bi bil direktor agencije STA Bojan Veselinovič kršil zakone, poleg tega pa naj bi bil odgovoren tudi za šikaniranje zaposlenih, je vlada nadzornemu svetu STA predlagala, naj direktorja »nemudoma« razreši, hkrati pa naj minister za notranje zadeve Aleš Hojs policiji naloži, naj preveri, ali kršitve iz poročila vsebujejo »elemente utemeljenih sumov kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, ter ukrepa v skladu z zakonom«. Policija naj bi skratka pregledovala morebitno kazensko in odškodninsko odgovornost direktorja in članov nadzornega sveta. Za nameček je vlada inšpektoratu za delo še predlagala, naj v agenciji opravi »inšpekcijski nadzor«. Ukom za letos še ni podpisal pogodbe za opravljanje javnih storitev s STA, to pomeni, da bo agencija kmalu ostala brez denarja za plače.

Zapišimo vladni sklep v preprostejšem jeziku: vlada, njen predsednik, ministri, koalicijske stranke so v STA poslali preiskovalne organe samo zato, da zamenjajo njenega direktorja. Bojan Veselinovič na Ukom namreč ni želel poslati poslovne dokumentacije, ki jo je večkrat zahteval Uroš Urbanija. Je pa ta dokumentacija vedno dosegljiva članom nadzornega sveta agencije.

Na prvi pogled gre za nepotreben pravni spor o pristojnostih, nesmiseln prepir med Urbanijo in Veselinovičem, katerega žrtve so ne le novinarji, ampak tudi naročniki storitev STA. A v resnici je opletanje s pravom prevara. Direktor Ukoma in predsednik vlade si želita politično podrediti STA, novinarsko agencijo, ki je novičarska hrbtenica slovenskih medijev. Iz tiskovne agencije bi rada naredila vladno agencijo. Kdor obvladuje STA, obvladuje slovenske medije.

Velika dilema

Bojan Veselinovič v novinarstvu dela že desetletja, nekoč je bil dopisnik Radia Slovenija iz Beograda, kasneje je bil 11 let odgovorni urednik informativnega programa nacionalnega radia, vse dokler ga s tega položaja ni odnesel Grimsov zakon o RTV iz časov prve Janševe vlade. Veselinovič je potem odšel k časopisu Dnevnik, leta 2009 pa ga je Pahorjeva vlada na podlagi javnega razpisa imenovala za direktorja STA. Leta 2011 je bil po novem zakonu o STA izbran v prvi mandat direktorja, septembra 2016 v drugega. Njegov drugi mandat se izteče septembra letos.

»Država, ali bolje ta vlada, potrebuje agencijski servis v času predsedovanja EU. V takšni podobi, kot jo ima STA danes, v podobi z institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnostjo, ji ni všeč. Zato jo želi uničiti.«

Prostori STA so v tretjem nadstropju poslovne stavbe na Tivolski 48. V ponedeljek zjutraj v redakciji ni bilo veliko novinarjev, v času epidemije večina dela na daljavo. Direktorjeva pisarna je na koncu hodnika, v manjši sobi z mizo, televizorjem in pogledom na Šmarno goro in belo ljubljansko džamijo. Spodaj so cesta, železnica, nedaleč stran temna, napol prazna Delova stolpnica.

»Sem pred veliko dilemo. Pa ne gre zame,« je Veselinovič dejal med pogovorom. »Če bi odstopil, kot me poziva predsednik vlade Janez Janša, bi to odprlo vrata za to, da bi agencija padla pod neposredni vladni vpliv. Če ostanem, nas bo vlada finančno izčrpala, nazadnje nam lahko zmanjka denarja tudi za plače zaposlenih. Ni mi vseeno za agencijo. Ni mi vseeno za ljudi, ki delajo tukaj. STA pa bi po zakonu morala dobiti plačilo za opravljeno delo ne glede na to, kdo je direktor.«

Veselinovičev strah bi bil pretiran, če zgodbe z izčrpavanjem tiskovne agencije ne bi že enkrat doživeli. V času prve Janševe vlade je politika že vkorakala v agencijo, uredniki so postali ljudje, naklonjeni vladi, poročanje STA pa ni bilo klasičen agencijski žurnalizem, pač pa politično pristransko pisanje. Urbanija je v tistem času popravljal članke in novinarjem dajal politične nasvete. Ali kot so pred mesecem napisali novinarji STA, ki se še spominjajo časa, ko je bil Urbanija zaposlen v agenciji. Njegovo delo je med drugim vključevalo »brisanje že objavljenih novic, prikrito popravljanje vesti, pripravo novic po nareku«. Zaradi te izkušnje je bil eden od glavnih namenov zakona o STA, sprejet je bil v času vlade Boruta Pahorja, okrepiti finančno in uredniško neodvisnost agencije. STA je torej javni medij v lasti države, a zakon zagotavlja njegovo neodvisnost.

Veselinovič ne dvomi, kakšen je namen Janševe politike, kakšen je namen pravnih sporov in groženj z obiskom policije. »Mislim, da je stvar žal zapeljana v smeri stečaja tiskovne agencije, in to za vsako ceno, ne glede na ljudi, ki delajo tukaj. Vse to naj bi se zgodilo še pred predsedovanjem Slovenije Svetu Evrope. A ne prvič, leta 2007 je v STA prav tako prišlo do političnih sprememb še pred časom, ko je Slovenija predsedovala Svetu Evrope. Država, ali bolje ta vlada, potrebuje agencijski servis v času predsedovanja EU. V takšni podobi, kot jo ima STA danes, v podobi z institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnostjo, ji ni všeč. Zato jo želi uničiti.«

Slepilni manever

Vrnimo se k Urbaniji in očitkom o direktorjevi nekooperativnosti. Pri vprašanju o poslovanju gre za pravne dileme, poudarjene so zgolj zato, da se zameglijo politični cilji. Zato jih predstavljamo takšne, kot v resnici so, torej kot slepilni manever. Ker vladi poleti ni uspelo sprejeti nove medijske zakonodaje, ki bi za STA vzpostavila vladni nadzor nad imenovanjem ključnih kadrov, vlada bi denimo imenovala večino članov nadzornega sveta, se je jeseni odločila za bolj grobe metode.

STA je družba z omejeno odgovornostjo, njen edini ustanovitelj in družbenik je Republika Slovenija. Za STA veljajo zakoni, ki urejajo gospodarske družbe. Urbanija je od Veselinoviča v različnih dopisih zahteval množico podatkov, med drugim poimenski seznam plač vseh zaposlenih v bruto zneskih, seznam honorarnih sodelavcev, vse avtorske pogodbe z njimi, zanimalo ga je, zakaj STA oglašuje v časopisu Dnevnik, želel je bančni izpisek vsega finančnega prometa v zadnjih dveh letih, kopije pogodb vseh naročnikov, zanimale so ga tudi druge stvari, recimo, kako dolge intervjuje objavlja STA s pevci iz sveta zabavne glasbe.

Naj pojasnimo kontekst zadnje, res bizarne zahteve. Pojavila se je, ker je STA 14. oktobra objavila intervju z reperjem Zlatkom, tistim reperjem torej, ki je sodeloval na protestih proti vladi, izdal je nov CD. Pogovor z Zlatkom je bil daljši od suhoparne agencijske novice, povezane z odprtjem daljnovoda Cirkovce–Pince, ki sta se ga udeležila Viktor Orbán in Janez Janša. Janša je zaradi tega na Twitterju zapisal, da je »STA nacionalna sramota, eklatantna zloraba imena, ki ga nosi,« Urbanija pa je od Veselinoviča zahteval primerjalno analizo dolžine intervjujev.

Veselinovič je potem v več dopisih zavrnil vse Urbanijeve zahteve. Ali je torej storil prav in je Ukom s temi zahtevami prekoračil svoja pooblastila?

Poslovodni organi družbe so dolžni sporočati podatke o poslovanju družbe vsem pristojnim osebam. A seveda le njim, saj bi sicer kršili pravna določila o vestnem in poštenem gospodarjenju ter varovanju poslovnih skrivnosti. Pravice družbenika v tem primeru uveljavlja vlada, ta pa, kar je jedro pravnega spora, Ukoma ni nikoli pooblastila za izvajanje nekaterih nalog. Ukom torej nima neposrednih pristojnosti, da sam sebe imenuje »predstavnik ustanovitelja«, nima pravnih temeljev za pravico do dostopa do informacij o STA. Veselinovič Urbaniji torej ne posreduje dokumentacije, ker bi s tem, tako je prepričan, kršil zakonodajo. Če bi to storil, bi bil to razlog za krivdni odpoklic direktorja ali njegovo odškodninsko odgovornost.

»Vsi totalitarni režimi so pripisovali propagandi izjemen pomen in skušali z njo graditi novega človeka, sebi primernega, a so kljub propagandnemu monopolu živeli, dokler so, v resnici le s pomočjo sile in nasilja.«

To pa ni edina pravna nedoslednost, ki si jo je privoščil Urbanija. Druga je usodnejša. Ker Veselinovič Urbaniji ni poslal zahtevane dokumentacije, je Ukom samovoljno nehal izpolnjevati pogodbene obveznosti, torej financirati javno službo. In to čeprav, prvič, zakon o medijih določa, da mora Slovenija za zagotavljanje javnega interesa na področju medijev zagotoviti sredstva iz državnega proračuna, in drugič, poseben zakon o STA dodatno določa, da »mora država zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost STA ter primerno financiranje za celovito in nemoteno izvajanje javne službe«.

Zaradi samovoljne prekinitve financiranja je poslanska večina na pobudo poslancev SMC decembra v PKP 7 vnesla poseben člen, ki natančno določa, da se ne glede na to, ali je Ukom s STA sklenil pogodbo ali ne, »iz proračuna države za leto 2021 za opravljanje javne službe zagotovijo sredstva v skladu s sprejetim Poslovnim načrtom STA za leto 2021«. Hkrati morajo biti poravnane vse stare obveznosti. To je Urbanija januarja sicer storil, vendar ni podpisal nove redne letne pogodbe s STA, zdaj pa trdi, da mu javnega servisa pač ni treba financirati.

Vse to sprenevedanje je še posebej pritlehno, ker je celo vladna služba za zakonodajo, vodi jo dr. Miha Pogačnik, novembra zapisala, da Ukomu ni »podeljena pristojnost za sistemsko nadzorovanje poslovanja STA« in da je ustavitev financiranja javne službe ali morebitni nepodpis nove pogodbe res »skrajna sankcija«.

Financiranje opravljanja javne službe ni dobra volja vlade, temveč zakonska obveznost, ki jo vlada mora izpolnjevati. Urbaniji je za zakonske člene in za pravna mnenja preprosto vseeno, financiranje STA blokira zgolj zato, ker ga lahko. Ravna samovoljno. Pri tem ima vso podporo predsednika vlade Janeza Janše.

Zlata kletka

Kako pomembna je za Janšo STA, posredno dokazuje neki drug dogodek na slovenskem medijskem prizorišču. Zgodba je nenavadna, v zgodovini demokratične Slovenije se kaj takšnega še ni zgodilo.

V soboto, 13. marca, je izšla Sobotna priloga Dela. V uvodniku te številke je urednik Ali Žerdin pisal o pomenu kritične javnosti in o pomenu STA. Po njegovem mnenju je vladni napad na STA napad na ljudi, na javnost, ki prek profesionalne agencije dobiva odgovore na vprašanja, kaj se je zgodilo, kaj se dogaja, kaj se bo zgodilo. Dobro obveščena javnost je za avtoritarne režime vedno moteča.

V isti številki Sobotne priloge se je zgodilo še nekaj drugega. Na njeni osmi strani bi moral biti natisnjen komentar Janeza Markeša Vsa trobila porajajoče se diktature. Besedilo, podobno kot Žerdinovo, opisuje pomen neodvisnih medijev, Markeš pa je vse skupaj zaostril z besedami o mussolinizaciji medijskega prostora. »Bilo bi neprimerno in nečastno, če bi za slovensko medijsko svobodo in ustavno zagotovljeno neodvisnost novinarske profesije več naredili neslovenski evropski poslanci kot novinarji sami. Tako kot se je bilo treba postaviti za avtonomijo nacionalne RTV, je treba zavezujoče ubraniti javni prostor, postopke demokracije in javni interes na primeru STA in Bojana Veselinoviča. STA je namreč reprezentant demokratične umne države in ne dekla njenega izvršnega organa, torej vlade, ki je postala politični plen Janeza Janše.« Ta Markešev razmislek bi se moral pojaviti na časopisnih straneh. Članek je bil pripravljen za tisk, opremljen s fotografijo, Sobotna priloga se je tiskala, a bralci so naslednje jutro na osmi strani ugledali modro Delovo reklamo z besedami o »kredibilnih vsebinah« in »novinarstvu, ki šteje«. Markešev članek je izginil.

Po naših podatkih naj bi bil članek v Delovem informacijskem sistemu prebral vršilec dolžnosti odgovornega urednika Dela Bojan Budja, poklical v tiskarno in ustavil tiskarske stroje. Nato so namesto članka na tisto časopisno stran postavili reklamo. Tudi v naslednji Sobotni prilogi Markešev članek ni bil objavljen, njegov avtor je bil nekaj časa na prostovoljnem študijskem dopustu. Kaj se je zgodilo? O vsem tem smo spraševali ljudi pri Delu, med drugim tudi v. d. odgovornega urednika Bojana Budjo. Dejal je, da se je zgodil »splet okoliščin« in da stvar ni takšna, »kot je videti na prvi pogled«. A članki iz že natisnjenih časopisov ne izginjajo po naključju, kar tako, brez razloga. Markeš je bil v svojem opisu razmer v Sloveniji natančen, oster. Po mnenju nekaterih preveč.

Če naše informacije držijo, bile so potrjene pri več virih, naj bi bil napeti čas pred podpisom pogodb o gradnji drugega tira glavni razlog, da je Delo začasno cenzuriralo članek svojega novinarja.

Kakšen je torej pravi razlog za cenzuro? Medijska družba Delo je dobrih pet let in pol v lasti družbe FMR. Družba FMR je del širše lastniške skupine, spletene okoli podjetja Kolektor. Gradbeni konzorcij pod vodstvom Kolektorja CPF je bil pred dnevi izbran za gradnjo drugega tira na odseku med Črnim Kalom in Koprom, že prej je bil izbran za gradnjo odseka od Črnega Kala do Divače, vendar se je v tem primeru neizbrani Strabach na odločitev državne družbe 2TDK pritožil. Gre za velikanski posel, njegova skupna vrednost je več kot 625 milijonov evrov. Če naše informacije držijo, bile so potrjene pri več virih, naj bi bil napeti čas pred podpisom pogodb glavni razlog za umik članka.

A v torek popoldne se je zgodil še en preobrat. Deset dni po predvideni objavi se je umaknjeno Markeševo besedilo iznenada pojavilo na Delovi spletni strani. Zakaj se je to zgodilo, je seveda logično. Informacijo o ustavitvi tiskarskih strojev je imelo vedno več ljudi, zato se je Delo, da ohrani nekaj verodostojnosti, odločilo, da Markešev članek potegne iz bunkerja. A škoda je bila že storjena.

Zgodovina slovenskega novinarstva o zadnjih zaplembah že stiskanih medijev govori v času porajajoče se demokracije. V tistem času je bila Mladina zaplenjena večkrat, tudi zaradi članka Noč dolgih nožev, ki ga je napisal Vlado Miheljak. Mladinino poročanje so nekoč omejevale država in njene obveščevalne službe, 33 let kasneje pa v Delovem primeru novinarje omejuje kapitalski interes lastnika, ki je finančno neposredno odvisen od poslovanja z državo. Druga država, drugačna politična ureditev, enake metode.

Propaganda

Nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi novinarju, torej predstavniku javnosti, je, da postane prestrašen. Da izbira besede, da se izogiba konfliktnim temam, da molči, ko je treba govoriti. Janševi napadi na slovenske novinarje so namenjeni ravno temu – širjenju strahu. Cilj napadov na STA in njenega direktorja torej ni samo podreditev agencije, obračun s STA svobodomiselnim in svojeglavim novinarjem sporoča, kaj se jim lahko zgodi, če bodo do vlade kritični. Slovenski mediji so zelo ranljivi, Delo je odvisno od gradbenih interesov svojega lastnika, Večer je že nekaj časa pred prodajo, okoli njega naj bi se sukali madžarski ponudniki, Dnevnikov lastnik Bojan Petan pa ima že dlje finančne težave. Napovedana združitev Večera in Dnevnika, ki bi finančno okrepila obe medijski hiši, je lani padla v vodo.

Vse to opazuje tudi Evropska unija. V petek, 26. marca, naj bi v evropskem parlamentu potekal pogovor o svobodi medijev v Sloveniji. Petek je termin, ki sta si ga zaželela Janez Janša in minister za kulturo Vasko Simoniti. Člani skupine Libre, odbora evropskega parlamenta, ki se ukvarja z državljanskimi svoboščinami, so njuni želji ustregli. A Janša in Simoniti sta udeležbo spet odpovedala, še vedno trdita, da mora biti seja javna in da mora potekati v fizični obliki, ne pa po videokonferenčni povezavi. Gre za izgovor. Janez Janša ne želi, da bi ga o njegovih pritiskih in žaljivih tvitih spraševali evropski poslanci. To kaže tudi na odnos, ki ga ima do evropskega parlamenta.

(POJASNILO: V sredo, ko je nastajal članek, so v kabinetu predsednika vlada potrdili, da Janša in Simoniti ne bosta sodelovala na pogovor v Bruslju. V četrtek sta se znova premislila in tako naj bi na pogovoru vseeno sodelovala. Kdo ve zakaj, morda pa je k temu pripomogel Janšev virtualen pogovoril s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen.)

Danes živimo v svetu kulturnih vojn, v svetu alternativnih dejstev, grobe politike, za katero je samoomejevanje izraz nemoči.

Kako pomembni so neodvisni mediji, dobro kažeta dva primera. Eden je uradna spletna stran slovenske vlade, kjer so redno objavljeni revizionistični članki na temo 30. obletnice osamosvajanja. Tam preberemo vse o zviti in nedržavotvorni vlogi Milana Kučana ter o daljnovidnosti ustanoviteljev demokratične opozicije Demos. Kdor vsaj malo pozna zgodovino in zapleten proces nastajanja slovenske države, je ob takih pogledih zgrožen.

Obletnico osamosvajanja zaznamuje tudi Delo, in to na klasičen, novinarsko-arhivarski način. Tako je bila v Delu 20. marca objavljena misel Janeza Staniča, nekdanjega urednika Sobotne priloge, dopisnika iz Moskve, velikana slovenskega novinarstva. Tudi leto 1991 je bilo čas, ko si je pomladna oblast želela podrediti medije – tedanji predsednik slovenske skupščine France Bučar je recimo želel odvzeti novinarsko akreditacijo Majdi Vukelić, ker ni bil zadovoljen z njenim pisanjem. In Stanič je imel na to prisilo, arogantnost, žaljivost, podcenjevanje odgovor. Leta 1991 je zapisal: »Huda realsocialistična zabloda je misliti, da oblast nad mediji res lahko zagotovi zaželeni izid volitev. Ljudje vendarle niso takšni bedaki, da bi jih bilo mogoče trajno obvladovati zgolj s propagando. Sicer so res vsi totalitarni režimi pripisovali propagandi izjemen pomen in skušali z njo graditi novega človeka, sebi primernega, a so kljub propagandnemu monopolu živeli, dokler so, v resnici le s pomočjo sile in nasilja.« Pravo novinarstvo ni nikoli slepo trobilo katerekoli oblasti.

Stanič je politikom svetoval, naj krotijo svoje slone, ker na črepinjah tudi oni ne bodo dobro spali. A očitno se tega danes ne zavedata niti Janša niti Urbanija, njun cilj je jasen. V »vojni z mediji« želita uničiti vse, ki jima stojijo nasproti.

Slovenska tiskovna agencija je začela delovati 20. junija 1991, tik pred razglasitvijo neodvisnosti Slovenije. Vprašanje je, ali bo dočakala 30-letnico delovanja.