Prvorazredni

»Ne vem, kaj naj naredim. Na teden dobim zelo malo napotil na cepljenje, ljudem povem, da naj ne računajo, da bodo kmalu na vrsti, ker na teden dobim le kakšnih deset odobritev za napotitev. Ker sem že dolgo družinski zdravnik, imam več kot pol pacientov, ki spadajo med ogrožene prebivalce, večina je starejša od 60 let. Kličejo me, nimam jim kaj reči. Nekaj mojih pacientov je dal na svoj seznam mlajši kolega, ki ima mlajšo generacijo, za kar sem mu hvaležen, a vse skupaj je kaplja v morje.« Ta izjava starejšega ljubljanskega zdravnika bi morala biti podpisana z imenom in priimkom. Vendar je doktor medicine po besnem izpadu glavnega vladnega stratega za cepljenje Jelka Kacina nad kočevskimi zdravniki prosil, naj ga ne navajamo z imenom in naj ne omenjamo njegove zdravstvene ustanove. »Samo še to potrebujemo, da nam pošlje Kacin inšpekcijo nad glavo, ker nasprotujemo. Že zdaj vsako minuto trikrat obrnemo, da čim več naredimo, nimamo časa, da bi se zdaj znašli nad radarjem in bi nad nami kazali svoje mišice.«

Podobna so poročila iz celotne Slovenije. Zdravniki, ki imajo večji delež starejših pacientov, ne vedo, kaj narediti. Vsak zdravnik namreč sicer odda svoj seznam, prejme pa le po deset (včasih malo več) napotil za cepljenje na teden za svoje paciente. Tako imajo zdravniki, ki imajo več starejših zavarovancev in kroničnih bolnikov, še vedno zelo veliko necepljenih starejših zavarovancev, a nič ne morejo. No, ni čisto res. Gorenjski zdravniki in zdravstveni domovi si na primer med seboj tiho pomagajo, mlajši zdravniki – ki imajo praviloma tudi mlajše paciente – napotila na cepljenje odstopajo kolegom, ki imajo starejšo populacijo. Pač, ker vedo, da so slednji bolj ranljivi in da bo potek morebitne bolezni pri njih bolj verjetno težji. Spet drugje, na primer v Kočevju, pa se držijo pravil strategije in cepijo po vrsti – in ker imajo manj pacientov in je celotna populacije v občini mlajša, tako cepijo že mlajše. Z vidika občine je to seveda dobro – z vidika države pa to pomeni, da starejši po drugih predelih države zaradi tega ostajajo brez cepiva, čeprav so ranljivejši.

A naj ponovimo: v Kočevju ne počnejo nič narobe, pošiljanje inšpektorjev v to občino je bil cenen slepilni manever. Natančno se namreč držijo navodil cepilne strategije, ki sta jo naredila predsednik vlade Janez Janša in njegov državni sekretar Jelko Kacin. Kot pravijo v NIJZ, sta namreč slednja naredila dokončni razpored, kdo se bo cepil in kdaj, kakšen bo vrstni red. Tako imajo ene občine 23-odstotno precepljenost, druge pa šestodstotno. Kako je to mogoče?

Vlada je cepljenje starejših nad 50 let določila kot prednostno šele potem, ko je izpeljala cepljenje celotne politične elite. Nemška kanclerka Angela Merkel bo cepljena, ko pride na vrsto njena generacija.

Ta torek je Jelko Kacin dramatično sporočil, da vlada dopolnjuje nacionalno strategijo cepljenja in jo spreminja. »Dopolnili bomo cepilno strategijo, tako da bo prednost pred zaposlenimi v kritični infrastrukturi dala starostni skupini med 75 in 50 let.« Mar ni bilo to predvideno že doslej, da se cepi predvsem po starosti, da imajo starejši prednost? Mar ni to nekaj, kar je vlada ves čas poudarjala?

Žal ne. Vlada je namreč že v izhodišču naredila drugačno prednostno listo, na kateri se je – kako presenetljivo – »znašla« tudi sama. Pri čemer ne gre za strokovno odločitev, ampak za popolnoma politično. »Z vidika javnega zdravja in epidemiologije se strategija cepljenja pravilno zasnuje po zdravstvenih indikacijah: to so starost in kronična obolenja. S tem zmanjšujemo smrtnost v populaciji in hospitalizacijo ter obremenitev zdravstvenega sistema, omogočamo, da lahko zdravniki delajo čim več na svojih področjih. Na NIJZ smo bili glede tega jasni. Seveda pa vlada razmišlja drugače, recimo temu politično. Vsi ostali, ki so prišli na seznam, so na njem po, če se pošalim, političnih indikacijah. Seveda so na seznamu prednostnih skupin nekatere poklicne skupine upravičeno, saj gre za delo v poklicih, ki so bolj tvegani, na primer v zdravstvu in šolstvu. So pa med prednostne skupine vključene tudi skupine, ki so tam le in zgolj iz političnih razlogov.« Tudi ta epidemiolog z NIJZ ne želi biti imenovan.

Dva problema sta se torej do danes pojavila pri cepljenju. Prvi je način distribucije, ki ne upošteva, koliko upravičenih oskrbovancev ima posamezen zdravnik in da se struktura prebivalstva razlikuje po celotni Sloveniji, vključno z različno gostoto prebivalstva. Ta problem se je najbolj zgostil v prestolnici, kjer ima svoje izbrane zdravnike največ ljudi, kjer je starostna struktura najbolj kritična in kjer je zavarovancev na posameznega zdravnika tudi največ, poleg tega pa je tudi zdravnikov, ki napotujejo na cepljenje, ki ga sicer organizira Zdravstveni dom Ljubljana, daleč največ. Gre za več kot 150 zdravnikov napotovalcev na cepljenje.

A namesto da bi država poskrbela, da bi bili najprej cepljeni vsi starejši od 80 let, nato vsi starejši od 70 let, in tako naprej, je sistem, ki ga je zasnovala vlada, nemudoma razpadel: necepljenih je ogromno starejših od 75 let, še več je necepljenih med starejšimi od 70 let, na drugi strani pa so cepljeni že mnogi mlajši. Ob tem naj navedemo, da v Sloveniji imamo centralni register prebivalstva in da je mogoče bolnike informacijsko upravljati tudi prek sistema zdravstvene kartice. Seveda so določena odstopanja logična, nekateri ne morejo priti na cepljenje, cepivo je treba porabiti hitro. A to, kar se je zgodilo, niso odstopanja, ampak razpad sistema cepljenja. Da se pojavljajo drobne goljufije, cepljenje sorodnikov in prijateljev, ni tako presenetljivo in se dogaja povsod. Cepivo zoper koronavirus je v tem trenutku po celotnem svetu izjemno zaželeno, ob uvedbi cepilnih potnih listov bo prav cepljenje omogočalo razmeroma običajno življenje in potovanje. A prav zato bi morala vlada pripraviti zelo natančen in pravičen ter solidarnosten sistem cepljenja.

Vendar pa stihija pri distribuciji cepiv ni edini razlog, da ostaja delež starostnikov, ki niso bili niti prvič cepljeni, tako visok, cepljenje pa tako stihijsko. Da bi razumeli, kaj se dejansko dogaja, je namreč treba pogledati v strategijo cepljenja, ki jo je sprejela vlada. Tam se namreč skriva razlog, zakaj se je vlada izognila centraliziranemu sistemu cepljenja. Namen je bil zagotoviti nekakšna okna v strategiji, da bi zagotovila cepivo prav določeni skupini prebivalstva. In ta skupina, ki ji je bilo treba v pravem trenutku odpreti okna, da bi se lahko cepili, so bili namreč prav oni, torej politiki.

Argument za cepljenje uslužbencev vlade in parlamenta je bilo dajanje zgleda, da bi ljudje bili manj skeptični do cepiva. A za to bi se lahko cepilo na primer deset najvidnejših politikov.

Kakšen je bil načrtovani vrstni red cepljenja, kot ga je predvidela vlada? Prvi so bili že v drugi polovici decembra lani tako v skladu s strategijo (slednja je bila doslej trikrat spremenjena, vendar ne v tem delu) na vrsti zdravstveni delavci in sodelavci, kar vključuje vse zaposlene pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti in vse, ki sodelujejo v delovnem procesu zdravljenja in nege pacientov in prihajajo s pacienti v neposreden stik, ter zaposleni in oskrbovanci v domovih za upokojence in varstvenih centrih. V okviru tega so bili cepljeni na primer tudi študenti medicine. Nato so prišle na vrsto osebe, stare 80 let in več, takoj za njimi pa osebe, stare 75 let in več, nato pa še osebe, stare 70 let in več, ter posebej ranljivi kronični bolniki ne glede na starost. Danes vemo, da osebe, starejše od 70 let, večinoma še niso bile cepljene, razlog pa naj bi bilo pomanjkanje cepiva, ki je primerno zanje (torej izdelovalcev Pfizer in Moderna).

Ta problem velja za vse, stare nad 65 let, ki jih lahko za zdaj cepijo zgolj s cepivom omenjenih dveh proizvajalcev.

Zato je hkrati začelo potekati (v skladu s strategijo) cepljenje preostalih s cepivom AstraZenece. Tako so bili v skladu s strategijo najprej cepljeni diplomati in uslužbenci ministrstva za zunanje zadeve in drugih ministrstev, ki potujejo zaradi predsedovanja EU, tuji diplomatski predstavniki, pripadniki Slovenske vojske, ki odhajajo na mirovne misije na tuje. In po cepilni strategiji bi tem morali slediti državljani, stari 65 let in več, ter zaposleni v vzgoji in izobraževanju, ki prihajajo v neposreden stik z otroki, učenci, dijaki in študenti. Tudi slednji dobivajo cepivo AstraZenece, cepljenje starejših od 65 pa bi prav tako moralo biti prednostno. »Do tu je mogoče vrstni red, ki ga je določila vlada, še nekako argumentirati tudi z zdravstvenimi indikacijami. Če imamo za kriterij delo v kritični infrastrukturi, je bilo do tu mogoče strategijo nekako razumeti,« pravi eden od epidemiologov. Ker cepivo AstraZenece ne prihaja tako urejeno, kot so pričakovali, bi morali njegovo porabo toliko bolj natančno razporejati.

Vendar pa na tej točki logika strategije cepljenja razpade, saj že pri naslednji prednostni skupini ne sledi več medicinskim, ampak političnim merilom. Kdo je torej v skladu s strategijo prišel na vrsto naslednji? Prodajalci v trgovinah s hrano, ki so vsak dan v stiku z ogromno ljudmi? Stari med 60 let in 65 let, ki bi jih že lahko cepili z AstraZeneco? Ne. »To bi še imelo neko logiko,« pravi omenjeni epidemiolog. »Namesto njih pa je v skladu s strategijo na vrsto prišla celotna državna in lokalna politika, torej vrhuška državnega političnega aparata. Ne sprašujte me, kaj si mislim o tem, sploh ker imamo cepiva AstraZenece mnogo manj, kot smo mislili.« Strategija je namreč določila, da so naslednji na vrsti poslanci državnega zbora in državni svetniki ter strokovne službe državnega zbora (torej praktično vsi zaposleni), vlada in zaposleni na ministrstvih, ki izvajajo naloge, nujne za nemoteno delovanje vlade (k uvrstitvi na cepilne sezname so bili povabljeni vsi zaposleni na ministrstvih), predsednik republike in celoten njegov urad, pa vsi župani in direktorji občinskih uprav, celotno ustavno sodišče in zaposleni v sodstvu, ki izvajajo naloge, nujne za delovanje pravosodnega sistema (tudi v pravosodju so bili k uvrstitvi na cepilne sezname povabljeni vsi zaposleni), pa zaposleni v upravi za zaščito in reševanje ter policiji in slovenski vojski.

So to res ljudje, ki jih je bilo treba prednostno cepiti, četudi ne izpolnjujejo nobenega medicinskega kriterija, torej niso ne dovolj stari niti nimajo kronične bolezni? Odgovor ponuja kar sama strategija. Šele ko naj bi bili vsi navedeni cepljeni, naj bi namreč v skladu s strategijo prišli na vrsto vsi preostali kronični bolniki, stari od 18 do 64 let, ter osebe, stare med 60 let in 65 let. Zakaj? Zakaj naj bi imeli mlajši poslanci na primer prednost pred 65 let starimi prebivalci države, ki jih lahko okužba s covid-19 močno prizadene? Zakaj bi imeli uslužbenci ministrstev, ki bi tako ali tako morali pretežno delati doma, prednost pred prodajalci, ki vsak dan srečajo tudi več kot tisoč ljudi?

Kot pravijo v NIJZ, sta namreč prav predsednik vlade Janez Janša in njegov državni sekretar Jelko Kacin naredila dokončni razpored, kdo se bo cepil in kdaj, kakšen bo vrstni red.

Zdi se, da je bil to nekakšen tih dogovor med celotno politiko, vladno in opozicijsko, da tega vprašanja ne bodo odpirali, ampak da se pač skupaj vsi cepijo in zaživijo normalno. Mar ni bilo nenavadno, kako so pretekli četrtek, ko se je začelo cepljenje vodilnih politikov, vsi objavljali svoje slike z enakim poudarkom – da so se cepili zato, da bi pokazali, da je cepljenje varno? Seveda je to pomembno sporočilo, a zato ni treba cepiti celotne državne vrhuške, vseh poslancev, vseh svetovalcev, vseh uslužbencev ministrstev itd. – lahko bi se cepili na primer zgolj predsedniki strank in predsednik republike. Namesto tega se je zgodilo množično cepljenje celotne politike, ki je po vsej državi potekalo še ta teden. Mar naj ne bi – tako kot v večini evropskih držav – politiki delili usode z ljudstvom? Mar naj ne bi najprej prišli na vrsto najranljivejši? Nemška kanclerka Angela Merkel na primer čaka, da bo prišla v rednem roku na vrsto za cepljenje. Ko bodo cepili njeno generacijo, bo cepljena tudi ona. Starostniki in ranljivi imajo prednost tudi pred politiki. Prav tako bodo na cepivo počakali vsi uslužbenci vseh nemških deželnih vlad, vsi ministri in poslanci, ki ne izpolnjujejo medicinskih kriterijev za cepljenje.

A na tej točki se vrnimo k izjavi Jelka Kacina, ki jo je izrekel v torek na nacionalni televiziji: »Dopolnili bomo cepilno strategijo, tako da bo prednost pred zaposlenimi v kritični infrastrukturi dala starostni skupini med 75 in 50 let.« Če bi se namreč vlada držala svoje strategije, bi namreč zdaj na vrsto prišli zaposleni v sektorjih energetike, prometa, prehrane, farmacevtske industrije in farmacevtske veletrgovske dejavnosti, preskrbe s pitno vodo, financ, varovanja okolja ter informacijsko-komunikacijskih omrežij in sistemov ter drugi zaposleni, ki izvajajo naloge, nujne za nemoteno delovanje države, udeleženci olimpijskih iger, zaposleni in prostovoljci v organizacijah in združenjih, ki nudijo neposredno pomoč kroničnim bolnikom, odvisnim od drog, in drugim ranljivim skupinam. Vendar pa je vlada svoj načrt spremenila, zdaj naj bi imeli končno prednost za bolezen bolj občutljivi. A dejstvo je, da so to storili šele, ko je bila politična elita cepljena – z argumentom, da so več tisoč ljudi, ki ne izpolnjujejo medicinskih kriterijev, ki jih je določil NIJZ, cepili zato, da bi s tem skeptični javnosti sporočili, da je cepljenje varno. Kar je seveda zelo neprepričljivo. Kot smo zapisali: za to simbolno dejanje se izbere nekaj znanih in izstopajočih posameznikov, seveda lahko tudi politikov. Slovenska vlada pa je celoten politični in funkcionarski razred določila za prednostno skupino pri cepljenju z argumentom, da želijo dati zgled vsem ostalim.

Po dostopnih podatkih v nobeni izmed zahodnoevropskih držav politične elite, visokih uslužbencev in funkcionarjev, niso prednostno cepili. Povsod so na prvem mestu solidarnost in enakost ter skrb za najranljivejše