Pozdravil sem jih in rekel, da sem se vrnil na kraj zločina

Kako je potekal razgovor za direktorja Zavoda za blagovne rezerve

Danes dopoldne sem imel na sedežu MGRT razgovor za zasedbo prostega delovnega mesta direktorja Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve. Termin za razgovor sem imel ob 9. uri. Tja sem prispel nekaj minut prej, kjer me je prijazna varnostnica najavila v tretje nadstropje. Kar precej časa sem čakal na recepciji, da so me poklicali k sebi. Zelo verjetno je, da niso pričakovali, da se bom na razgovoru sploh pojavil. Sem pa imel možnost v predverju srečati in pozdraviti najnovejšo Počivalškovo pridobitev, g. Andreja Čuša.

V sejni sobi, kjer je potekal razgovor, me je pričakala štiričlanska komisija. Pozdravil sem jih in najprej rekel, da sem se vrnil na kraj zločina. V tej isti sejni sobi so namreč v času lanskoletnih spomladanskih nabav potekali vsakodnevni ministrovi koordinacijski sestanki. Komisiji sem se zahvalil za povabilo in čas, ki so si ga vzeli zame. Povedal sem jim, da si sam ne delam prav nobenih utvar, da bi dejansko zasedel mesto direktorja Zavoda.

Pa vendarle, če sem že prišel, sem želel čas karseda izkoristiti in komisiji predstaviti dejstva ne samo o sebi pač pa tudi o svojemu edinemu protikandidatu g. Tomiju Rumpfu, pa tudi ministru Počivalšku. Za oba sem jasno povedal, da sta "prvokategorni barabi" in da verjetno prav zaradi tega odlično sodelujeta. Zaradi točnega prenosa te informacije do ministra sem članom komisije predlagal, da si besedno zvezo zapišejo. To mnenje o obeh prvokategornikih sem podprl z dokumentacijo in z dejstvi. Komisijo sem seznanil z načinom vodenja Zavoda s strani Rumpfa ter kako z nekaterimi zaposlenimi ravna verjetno slabše kot ravnajo z živalmi v njegovi veterinarski kliniki.

Na vprašanje predsednice komisije, katere tri točke bi bile na vrhu spiska stvari, ki bi jih najprej naredil kot direktor zavoda, pa sem odgovoril:

1. Vzpostavitev normalnih odnosov na Zavodu in povrnitev zaupanja javnosti vanj;

2. Preprečiti Počivalšku in vladni ekipi, da bi Zavod, ki upravlja več 100 milijonov evrov premoženja, imeli še naprej za samopostrežno trgovino;

3. Umik tajnosti s petletnega vladnega programa oblikovanja državnih blagovnih rezerv in letnega programa dela. V času pandemije koronavirusa se razgaljajo šibkosti posameznih segmentov družbe, zato ima javnost pravico vedeti, kako država skrbi za svoje državljane in kaj lahko v negotovih razmerah od nje pričakujejo. Gotovo je tovrstni interes javnosti močnejši od interesa Zavoda, da podatke iz programskih dokumentov varuje pred razkritjem. Mnenja sem, da bi bilo potrebno javnost (predvsem strokovno) v večji meri vključiti v razpravo o učinkovitem oblikovanju sistema blagovnih rezerv, ne pa da se podatke pred javnostjo skriva. S tem bi verjetno sistem naredili boljši in tudi stroškovno učinkovitejši.

Očitno je imel Rumpf termin ob 10. uri, saj je vstopil v sejno sobo in presenečen zagledal mene in člane strokovne komisije. Na moj pozdrav “O, gospod Tomi!” se ni odzval. Čez nekaj minut sem zaključil razgovor in v spremstvu člana komisije odšel proti stopnišču. Na drugi strani, kakih 25 metrov stran, sem pri vratih ministrove pisarne zagledal Rumpfa, ki je čakal na vrsto. Dvignil sem roko, mu pomahal in mu glasno zaklical “Čao!”

Upam, da si nisem zapravil vseh možnosti za zasedbo direktorskega mesta. Bojim pa se, da ne bo nič, saj me minister Počivalšek ni prišel niti pozdravit. Držite pesti, he he!

**Zapis je poobjava komentarja, ki ga je avtor 24. marca 2021 objavil na Facebooku v Skupini podpore Ivanu Galetu**