Imaš moč, ne zlorabljaj je

Pred šestnajstimi leti je v Sobotni prilogi izšel intervju z dramskim igralcem, ki sem ga zelo cenila. Intervju se mi je vtisnil v spomin zaradi opazke, ki jo je igralec izrekel o svojih kolegicah. »Mislim, da imamo moški eno samo prednost pred ženskami: z leti, tu mislim na videz, ne izgubljamo, lahko kvečjemu pridobivamo. Tu je biologija do žensk nesramna«.

Dvignjenih obrvi sem si takrat natančno ogledala portretne fotografije, ki so krasile časopisne strani. Fotografije so neizprosno razkrivale, da igralcu, ki je bil takrat komaj na pragu srednjih let, zob časa ni niti malo prizanašal. Nasprotno, biologija je bila do njega že takrat bolj nesramna kot do marsikatere igralke njegove generacije. Kako to, da sam tega ni opazil?

In poglejte, nedavno sem izvedela, da je prav ta igralec medtem postal univerzitetni profesor. In to vse prej kot kakšen zadržan in dolgočasen profesor. Pedagoških prijemov se je loteval s tolikšno strastjo, da je ena od njegovih študentk zbrala pogum in ga prijavila.

Seveda ne ne gre za osamljen primer. Žal niti ni edini univerzitetni profesor, ki se je lotil svoje študentke. Vendar je ta primer vendarle poseben. Ne gre namreč za še enega v množici brezobzirnih primitivcev. Gre za vrhunskega umetnika, ki v poklicu ne bi mogel uspeti brez rahločutnosti in sposobnosti vživljanja v občutke drugih. Kako neki je mogoče, da se je tako spozabil?

Morda nas do odgovora na to vprašanje privede prav njegova izjava iz intervjuja. Denimo, da še danes verjame, da z leti ne izgublja, temveč kvečjemu pridobiva. Da je biologija nesramna samo do njegovih vrstnic, medtem ko je njegov neustavljivi šarm zamrznil tam okoli leta 1990. To bi pojasnilo njegovo nezaslišano predrznost. Ampak kaj neki vidi, ko se pogleda v ogledalo?

Ko bi se videl takšnega, kakršnega vidimo drugi, mu niti v sanjah ne bi prišlo na misel približati se lepotici, ki bi po letih lahko bila njegova hči. Ob pogledu na njen prelestni obraz bi se boleče zavedel svoje starosti in uvelosti. Vedel bi, da ga njene oči vidijo tako, kot je sam v njenih letih videl šestdesetletno starko. Bilo bi ga sram.

Ampak vidite, njega ni sram. Narcistična samopodoba, ki se prav nič ne sklada s fizično realnostjo, mu vliva neomajno samozavest. Seveda ni edini. Marsikakšen moški se počuti tako. Medtem ko ženske na vsakem koraku svoje življenjske poti prejemamo prav nič subtilna sporočila o tem, kako nas čas neizprosno razjeda, se zdi, kot da znakov staranja pri moških nihče ne opazi. In ko pravim nihče, mislim seveda na moške. Ker mnenja žensk seveda ne štejejo. Ni namreč biologija tista, ki bi bila bolj nesramna do žensk. Nesramna je družba. Zdi se celo, da gre družbi na slabše. Dogodki na univerzah razkrivajo, da morajo naše hčere bojevati bitke, za katere smo upale, da so jih izbojevale že naše matere.

Morda bi morale, drage tovarišice, poseči po drugačnih ukrepih. Storiti nekaj, kar bi razblinilo narcistično iluzijo nadlegovalcev. Za trenutek pozabiti na vljudnost, spodobnost in politično korektnost ter naravnost povedati: Gospod profesor, stari ste. In grdi.