Incident v Bruslju

Janša je imel v petek, 26. marca, res slab dan. V slovenskem parlamentu je njegova vlada izgubila še štiri poslanske glasove, epidemiologi so ga opozarjali, da bo treba v državi uvesti strožje ukrepe, za nameček pa se ni mogel izogniti vabilu iz Bruslja – na pogovor ga je povabila skupina evropskega parlamenta za spremljanje in spoštovanje demokracije. Enkrat se je pogovoru že izognil, vdrugo je nastop pred evropskimi poslanci ali »preplačanimi birokrati«, kot jih imenuje sam, zlovoljno potrdil.

Razlog za slabo voljo je bil očiten. Skupina, ki ga je povabila na pogovor, deluje v okviru širšega parlamentarnega odbora za državljansko svobodo, pravosodje in notranje zadeve, ki preučuje stanje demokracije v državah članicah EU. Zaradi napadov slovenske vlade na medije in na neodvisno pravosodje je postal Bruselj pozoren na našo državo. Enkrat so tam o Sloveniji že razpravljali, tokrat pa naj bi z evropskimi poslanci govorila Janša in minister za kulturo Vasko Simoniti.

Za hip obnovimo petkovo dogajanje. Janša je sejo po nekajminutnem nastopu samovoljno zapustil, razlog za njegov odhod pa je bila odločitev vodje parlamentarne skupine Sophie in ’t Veld, da v parlamentu v tistem trenutku ne bodo predvajali videoposnetka, ki ga je Janša tik pred zdajci poslal v Bruselj, temveč bodo ta posnetek uvrstili med gradivo, ki bo na razpolago vsem članom odbora. Na posnetku slovenska vlada (oziroma tisti, ki ga je naredil za Janšo, op. p.) manipulativno dokazuje, da glavna težava slovenskih medijev nista Janša in njegova politika, temveč globoka država, ti in oni strici iz ozadja ter njim pokorni novinarji. Gre za brikolaž dejstev, polresnic, izmišljotin in laži, kakršne navadno vidimo na Nova24TV. Posnetek ni bil javno predvajan, so ga pa evropski parlamentarci seveda dobili v vpogled.

Janši se je v Bruslju zgodilo tisto, kar se mu v Sloveniji zelo redko. Nekdo mu je postavil mejo, nekdo se ni uklonil pritiskom in žalitvam.

A Janša je bil užaljen, propagandni trik mu ni uspel, na pot se mu je postavila ženska, pa še liberalka povrhu, zato se je sredi razprave preprosto izklopil, prekinil je videopovezavo; s temi ljudmi, z njihovimi vprašanji, z njihovimi obtožbami se ni želel več ukvarjati. Vtise je podelil na Twitterju. Zapisal je, da se v Bruslju dogaja cenzura in da Slovencem »o svobodi in demokraciji ne bodo pridigali z našim denarjem preplačani birokrati, ki so bili rojeni v blagostanju«. Bes je kar buhtel iz njega. »Ne bomo nikoli pristali, da nas samooklicani varuhi svobode cenzurirajo. Tega nismo dovolili Miloševiću in tega ne bomo dovolili niti bruseljskim cenzorjem.«

Zaradi njegove arogance so bili evropski poslanci, ki so se udeležili seje, vidno šokirani.

Nekdanji predsednik romunske vlade Dacian Ciolos in vodja evropske politične skupine liberalcev je o vsem tem zapisal, da parlamentarna razprava ni »niti film niti obskurna propaganda. Poslanci so želeli odgovore na svoje upravičene skrbi zaradi napadov na svobodo medijev v Sloveniji. A žal se je Janša odločil, da jih ne bo dal.« V nedeljo zvečer je bil Ciolos konkretnejši. »Dragi Janša, prihajam iz Romunije,« je zapisal na Twitterju, države, »ki je poznala totalitarni režim, kakršnega na srečo nisi okusil, zelo dobro razumem, kaj pomeni demokracija in vladavina prava.« Obstajajo različni pogledi na spoštovanje svobode tiska in pravne države, a temeljno vprašanje je tudi »spoštovanje evropskega parlamenta in njegovih demokratično izvoljenih članov«. Tega spoštovanja Janša očitno ne premore.

Napad zagovornikov liberalnih vrednot

Janši se je v Bruslju torej zgodilo tisto, kar se mu v Sloveniji zelo redko. Nekdo mu je postavil mejo, nekdo se ni uklonil pritiskom in žalitvam. V prvi vrsti je bila to Sophie in ’t Veld, zgodovinarka, poznavalka srednjega veka, ki je poslanka v evropskem parlamentu že od leta 2004. Je liberalka in zato vseskozi ognjevita zagovornica človekovih pravic. Leta 2008 se je recimo zapletla v spor z ameriškim Uradom za domovinsko varnost, ker je od njega zahtevala podatke, ki jih je zbiral o njej. Podobno je nasprotovala dogovoru med ZDA in EU o izmenjavi podatkov o transferjih prek bančnega sistema SWIFT in z zahtevo po vpogledu v dokumentacijo zmagala na Evropskem sodišču za človekove pravice. Sophie in ’t Veld je poleg tega leta 2017 odločno podpirala začetek postopka, ki ga je zaradi kršenja evropskih vrednot proti Madžarski začela EU, saj naj bi bil Viktor Orbán »sistematično uničeval vladavino demokracije in temeljne pravice vseh ljudi«. V svojih libertarnih stališčih je načelna. Ko je denimo lani predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen ustanovila komisarsko mesto za spodbujanje evropskega načina življenja, je rekla: »Napoved, da je treba Evropejce zavarovati pred zunanjimi kulturami, je groteskna in takšno govorjenje je treba zavrniti.« Po njenem mnenju evropske vrednote ne segajo do krščansko-judovskih korenin – ravno nasprotno, zagovarja ostro ločitev cerkve od države –, temveč so povezane s pluralizmom, svobodo, enakostjo, solidarnostjo. Sophie in ’t Veld torej zagovarja politiko vrednot, ne pa politike interesov. Ali kot je zapisala: »Ironično je, da so prav protievropske stranke že davno prepoznale Evropo kot vrednotno skupnost. Zavestno izberejo EU kot platformo za svojo nacionalistično, ksenofobično, reakcionarno agendo.«

Tako seveda ni čudno, da se je tisti petek znašla na drugem bregu kot Janez Janša.

Ko smo jo v ponedeljek, tri dni po sporu, povprašali, kako razume, kaj se je zgodilo v evropskem parlamentu, zakaj torej prepir in žalitve, je ostala korektna, zadržana, četudi česa takšnega v politični karieri še ni doživela. »Ne morem soditi o delovanju predsednika vlade Janeza Janše,« je dejala za Mladino, »lahko samo poudarim, da sem kot vodja naše skupine naredila vse, da bi ugodila njegovi zahtevi. Glede na datum, uro, način srečanja. Pred začetkom sestanka smo zahtevali, da nam predložijo gradivo, da se bomo lahko pripravili. Kljub prošnji smo dobili tri videoposnetke čisto na začetku sestanka. Takšne poteze niso v duhu dobrega sodelovanja z evropskim parlamentom.« Sophie in ’t Veld je še dodala, da je v znak vljudnosti vseeno ponudila možnost, da se posnetki predvajajo po načrtovanem sestanku, »vendar je bil postavljen pogoj o takojšnjem ogledu posnetkov«. Tega ni želela storiti. »Ostro zavračam kakršnekoli obtožbe o cenzuri. V nobenem trenutku ni nihče predlagal, da bi bilo treba videoposnetke uničiti. A evropski parlament ni dolžan na svoji spletni strani objavljati videogradiva.« Jasno, parlament pač ni služba za predvajanje.

Seveda je vprašanje, kakšna je dejanska politična moč takšnih parlamentarnih skupin. Četudi so države članice podpisale pogodbo o EU, ki v 2. členu govori o skupnih vrednotah, o spoštovanju človekovih pravic in pravne države, in ’t Veldova priznava, da evropski parlament sam ne more reševati težav držav članic. Lahko pa pomaga. »Demokratične institucije so ranljive, še posebej, kadar je napadena vladavina prava. To ni le evropska težava glede na to, kar smo videli v ZDA v zadnjih mesecih in letih. Ampak spremljanje dogajanja in odkrit govor o tem sta vseeno oblika pritiska na nedemokratične sile in podpirata krepitev pravne države. Povsod nismo mogli ustaviti vseh teh odmikov od demokracije, a obstajajo tudi pozitivni primeri.« In Slovenija, se ji lahko zgodi isto kot Madžarski in Poljski? »Obstaja neka stopnja zaskrbljenosti zaradi nekaterih dogodkov v Sloveniji. Zdi se, da sta medijska svoboda in pluralizem ogrožena. Večina članic EU želi predsedovanje uporabiti tako, da se drugim državam EU prikaže v najboljši luči. Slovenska vlada pa je tista, ki se mora odločiti, kako želi oblikovati svoje predsedovanje in kakšna bo podoba Slovenije, ki jo bo predstavila.«

Kot smo zapisali – Sophie in ’t Veld odgovarja zadržano, diplomatsko. Zato smo jo še enkrat izrecno vprašali, kaj meni o tem, da jo je Janša primerjal s Slobodanom Miloševićem. Odgovorila je, da bo »pustila, da o tem presodijo ljudje sami«.

Krinka

Janez Janša samonadzora ne pozna, raje ruši kot gradi. Ker Sophie in ’t Veld ni želela predvajati vladnega propagandnega gradiva, je v ponedeljek iz njegovega kabineta v Bruselj prišlo pismo, v katerem je zapisano, da Slovenija »ne pristaja na cenzuro. Spomin na čase, ko so morali novinarji pošiljati časopisne članke na sedež partije, je še živ. Vaša cenzura nevarno spominja na te čase.« Uporno Nizozemko je pozval k odstopu.

Vse to je tipična politična taktika odvračanja pozornosti. Predsednik vlade, na katerega letijo upravičeni očitki, da krni svobodo medijev in pravno državo, sedaj obtožuje tiste, ki so želeli raziskati upravičenost teh očitkov, da zganjajo cenzuro. Razlog je to, da niso želeli na spletni strani evropskega parlamenta predvajati propagandnega izdelka, ki izkrivlja resnico, ki ni vreden niti resne analize. Vprašanje torej ni, ali evropski parlament izvaja cenzuro, pomembneje je, kako omejiti politiko alternativnih dejstev. Škoda, ki jo povzroča, je velika. Slovenija se zaradi notranjepolitičnih ciljev iz države, ki smo ji nekoč očitali »EUforijo«, spreminja v evroskeptično provinco. Nič ni narobe z evroskepticizmom, kadar je ta utemeljen na vprašanjih o pravih težavah Evrope, recimo o Evropi dveh hitrosti ali o krivičnosti schengenskega zidu. Kadar pa je evroskepticizem krinka za zavračanje temeljnih demokratičnih postulatov, to ni kritičen razmislek o Bruslju, temveč pot v iliberalni svet, pot v družbo iliberalnih držav.