Pravica do opozicije

Med ljudmi, novinarji, analitiki, politiki, zaskrbljenimi občani na družbenih omrežjih, se je razširilo mnenje, da sta vlaganje interpelacij in sklicevanje referendumov nekaj nesmiselnega, nedržavotvornega, potrata časa in denarja, da so vse to nemočni poskusi rušilne opozicijske strani, ki so že vnaprej obsojeni na neuspeh.

Mnenje je posledica spremenjene taktike opozicijskih strank. Prve mesece epidemije so te zadržano nasprotovale vladnim ukrepom, jeseni so oblikovale začasno koalicijo, zdaj pa uporabljajo druga legitimna politična sredstva, ki jih omogoča parlamentarna demokracija. Počno tisto, kar se od njih pričakuje, nadzirajo delovanje vlade.

Natančno takšno taktiko je v opoziciji vseskozi uporabljal Janez Janša, vlagal je interpelacije, ustavne obtožbe, tudi nesmiselne in izmišljene, predlagal referendume, skliceval izredne seje in z vsemi temi potezami ustvarjal politični spektakel. Ali z drugimi besedami: vodil je politično igro in izbiral teme, ki so krojile politični prostor. Pri vsem tem je bil precej spreten.

A ne vedno. Ta teden je v parlamentu doživel nepričakovan poraz. Vladajoča koalicija je želela zamenjati predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča, toda na tajnem glasovanju je zbrala premalo glasov. Potrebovala bi enega več.

Šok je bil takšen, da je Janša obmolknil. Dogajanja (dolgo) ni komentiral. Je vlada res izgubila večinsko podporo? Bo zaradi Zorčičeve zmage prišlo do volitev? Se jih SDS veseli, ker naj bi bila najboljša stranka v Sloveniji, ki je najbolj pripravljena nanje?

Kljub Zorčičevi zmagi se za zdaj ni veliko spremenilo. Potrjena sta proračuna za prihodnji dve leti, vlada lahko vodi državo tudi, če je manjšinska, Janša pa nikoli do zdaj ni prostovoljno odšel z oblasti. Tudi tokrat ne bo.

Scenarijev, ki te dni krožijo po parlamentarnih hodnikih, je nekaj. Po enem naj bi se v parlament vrnil Zdravko Počivalšek, prevzel naj bi položaj predsednika državnega zbora, z njegovo vrnitvijo pa bi koalicija pridobila glas, saj bi iz parlamenta odšel nadomestni poslanec Gregor Židan, ki je prestopil k opozicijski SD. SMC sicer trdi, kako spreten in dober minister je Zdravko Počivalšek. Po drugem scenariju naj bi Janša v parlament vložil zaupnico, ki bi jo vezal na katerega izmed ne ravno spornih zakonov. To je storil že novembra 2007, tik pred predsedovanjem EU. Mogoče je tudi, da bo vladna koalicija Zorčiča nekaj časa pustila pri miru …

Res je, da epidemija ni idealen čas za volitve, a tudi Janša ni, to mora biti jasno že vsakomur, razsvetljeni demokratični politik. Lani, ko je epidemija že stiskala svet, so nekatere države volitve izpeljale: bile so na Hrvaškem, Češkem, v Srbiji, Franciji, Kataloniji, Italiji, na Dunaju in seveda v ZDA. Zorčičeva zmaga ne pomeni konca Janševe tretje vlade, je pa morda začetek priprav na vladni zlom. Še enkrat, to ni več v rokah samo Janeza Janše, ampak je v rokah opozicije. In ta zadnje tedne postaja močnejša - poslanska skupina stranke SMC se je prepolovila, DeSUS je ostal brez predsednika, v parlament pa bo vložena ustavna obtožba zoper predsednika vlade. »Zavedamo se, da koalicija in večina lahko danes je, jutri pa ne obstaja več,« je Janša pred pol meseca zapisal v pismu članom stranke. Očitno je imel prav.

Nazadnje bo odločalo, kot je v demokraciji običajno, štetje glasov. Najprej štetje v parlamentu, potem na volitvah. Izid je za zdaj 45 : 45.