Incident v Bruslju

Črni vitez zla in zlobnih misli Spet je dvignil … glas svoj … črni vitez v Tarotu … pepelnato vijoličasti vitez … glas Preroka – iz pradavnega Slovenstva – z neracionalno monotonostjo, z zaničevanjem in prividi in psihotičnim občutkom za resničnost … in kot tudi, enoumno, vsi njegovi služnostni peoni … In kot misli – če sploh kdo misli – njegova sestra, tiho, zadržano in molče, a zagotovo kot vlak v rimski Termini, v zaključenem, a v resnici stranskem, mrtvoudnem, jalovem peronu … Cerkev.

Janša kot pravi in resnični borec za pravico … nasproti udbomafijski zavesti. Janša: Kristusov evangelist razlaga pravovernim in nam bedakom resnico Prava in Vstajenja neizbrancem in izbrancem njegove Judeževe vere, njegovo sveto Pismo … A začnimo na začetku. Teorije o zaroti nosijo v sebi različne vhode in izhode. V središču meščansko-plemiške Florence, na renesančnem trgu stoji krstilnica največjega duha arhitekture in septem artes liberales, s presežnimi reliefi na vhodnih in na stranskih vratih, ki je skoznje – s pomočjo prijateljev – ušel pomembnež pred zaroto, ki mu je prav v tem trenutku stregla po življenju … Zarote so kot nekakšen labirint z mnogimi vhodi in brez izhoda, brez rešitve. Zarote so kot Piranesijeve Ječe (1760): »… Iščemo bežišče, ki je zelo daleč na levi strani, zunaj robov, nekakšna črta na obzorju, čez katero sega nekakšen most, katerega smer je ravno nasprotna od bežiščnice drugih delov zgradbe … Rešetke na vratih in kletna okna, verige, konice iz železa, zapičene v zid, obročje. A mučenje je tu dodatek …« Res, niso vse zarote to, kar se lahko in kar se je zgodilo, ampak so tudi to, kar se v resnici ni zgodilo. Pri tem – pri nas – pomislim na večno tarčo esdeesovske ogrožene vrhuške in poniglave horde, ki celotno zlo za družbene razmere v politiki in v gospodarstvu pripišejo določeni, navadno skrajno levi socialni grupi. S teorijami zarote je že tako, da jim naivneži in pa socialno šibki polvajeniški in polmojstrovi, polkmečko-proletarski plebus res verjame, saj jih rešuje muk in podrejenosti v vsakdanjem, običajnem svetu, ki ga – dejansko ali po svojem mnenju – izigrani vsak dan živijo.

Nevedneži se ne zavedajo, da so v času vseglobalne informatike vsa dejstva in izjave in »resnice« dokazljive, se pravi fizično in fizikalno in matematično, se pravi znanstveno natančno preverljive … A oni pač veliko raje gledajo dokumentarce z zrežirano, sprevrnjeno montažo, in tv Nova, ki nam poceni in z lahkotno roko dokazuje, da se veliki dogodki v zgodovini nikoli niso v resnici dogodili. Montaža esdeesovcev je bolj preprosta, recimo kar površna, brez znanstvenih dokazov (ali z nespretno prirejenimi dokazi), le – zgolj – ideološka in monotona, suha, enolična. Da karseda na hitro zadovolji svoje pristaše in volilce in razkristijanjene krščane, ovite v monolitno jajce katoličanske »sprege«.

P.S. Imel sem videnje. Nespretne sanje, prisluh, privid, glas božjega glasnika, ki mi šepeče v uho: »Tvoj Janez ne verjame v Boga, on je brezbožen ateist, ki vara svoje učenike s pripadnostjo krščanski veri …«