»Dobrodošel! Ampak naj te nihče ne vidi.«

Zanimivo je, kako se stvari včasih ponavljajo. Ko sem septembra 2009 prvič pripotoval v Libijo, sem za štiri dni zamudil praznovanje 40-letnice vladavine tedanjega diktatorja Moamerja Gadafija. Okrogli jubilej je zaznamovala skrbno zrežirana proslava na Zelenem trgu v središču Tripolija. Enaindvajsetega februarja letos sem se po dolgem času vrnil in tokrat za štiri dni zamudil deseto obletnico začetka libijske revolucije, ki je strmoglavila Gadafijev režim, to pa je privedlo do dolgotrajne vojne. Slovesnost je potekala na istem kraju, le da se ta danes imenuje Trg mučenikov. Zamudi nista bili posledica golega naključja, povezanega z nepoznavanjem razmer v Libiji, temveč večnega natezanja s tamkajšnjimi oblastmi, ki človeka silijo v poglobljeno laganje, zakaj sploh hoče obiskati državo. Novinarji smo bili tam vselej nezaželeni gostje. Glede tega se Libija ni bistveno spremenila, in kolikor se je, se je na slabše.

Gadafi se ni nikoli trudil razviti turistične panoge; vsako odprtje države zunanjemu svetu je dojemal kot potencialno grožnjo svojemu režimu. Vendar je bilo teoretično mogoče dobiti turistični vizum; dandanes je to nemogoče, ker turističnih vizumov ni. Leta 2009 mi je uspelo priti tja pod pretvezo, da sem potujoči študent, v Alžirijo sem odšel kot novinar in se po treh tednih vrnil v Libijo kot arhitekt. Tokrat sem prispel tja kot strokovnjak za popravilo strojev za izdelavo plenic. Z Validom, prijateljem iz Tripolija, ki je bil eden od posrednikov pri tem birokratskem manevru, sva se dodobra nasmejala na ta račun. Pozneje sem izvedel, da je bilo vse skupaj uradno izpeljano tako, da je eno od združenj libijskih proizvajalcev naslovilo prošnjo na notranje ministrstvo, naj mi odobri vstop v državo.

Tripoli nima operativnega letališča, ker je bilo to uničeno med vojno, ko so se različne paravojske spopadale za nadzor nad njim. Letalo je pristalo na pristajalni stezi v nekdanjem vojaškem oporišču Mitiga, ki sem ga obiskal že oktobra 2009, ko je tam potekal vojaški sejem. Na njem so številne evropske in azijske korporacije Gadafijevemu režimu prodajale najsodobnejše orožje in vojaško opremo, od protizračnih raket in radarskih sistemov do protipehotnih min in neprebojnih jopičev. Oporišče je danes videti precej klavrno. Bolj kot na letališče spominja na pokopališče letal. Pred napol zažganim in prestreljenim hangarjem je parkirana manjša flota razpadajočih zasebnih letal, poleg njih stoji transportno rusko letalo Antonov, zvrnjeno na desno krilo. Mitiga z okolico in bližnjim zaporom vred je v rokah salafistične paramilice. Njeni pripadniki so sicer oblečeni v policijske uniforme in uradno spadajo pod notranje ministrstvo, vendar so organizirani bolj po svoje, nekako po načelu ’daljša brada, višji čin’. Paravojske, plemenske in verske, so eden ključnih izzivov v procesu urejanja razmer v Libiji. Njihova prisotnost se najbolj čuti na jugu in zahodu države. Tudi predele prestolnice, v kateri živi polovica šestmilijonskega libijskega prebivalstva, obvladujejo posamični poglavarji vojn s svojimi vojščaki. Ti resda nosijo policijske oziroma vojaške uniforme in prejemajo redno plačo, vendar je njihova lojalnost katerikoli vladi vselej močno vprašljiva.

Zgodba je pravzaprav še bolj kompleksna. Libija vrsto let ni imela enotne vlade, temveč dve. Prva, imenovala se je vlada narodnega sporazuma, je bila v Tripoliju; uživala je podporo Organizacije združenih narodov in širše mednarodne skupnosti. Druga je bila v Tobruku na skrajnem severovzhodu države, podpirali pa so jo Egipt, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Rusija. Tobruška vlada je bila komaj kaj več kot politično orodje generala Halife Haftarja, vojaškega samodržca, ki je nadziral najpomembnejše mesto na vzhodu, to je Bengazi, in poskušal zavojevati celotno Libijo, da bi si jo podredil po Gadafijevem zgledu. Njegova vojska je v prvi polovici lanskega leta že skorajda zavzela Tripoli, potem pa se je s posredovanjem turškega avtokrata Recepa Erdogana razmerje moči na bojiščih prevesilo na stran vlade narodnega sporazuma. Erdogan je v Libijo napotil več tisoč sirskih plačancev in tja poslal orožje, tudi brezpilotna letala. Koaliciji odredov sirskih islamistov in različnih lokalnih paravojsk je na začetku junija uspelo zlomiti Haftarjevo ofenzivo in njegovo vojsko potisniti nazaj proti vzhodu. Vendar to ni bila osvoboditev, ki bi prebivalcem Tripolija prinesla dolgo želeni mir. Vojaška zmaga paramilic je povzročila, da so si te le še bolj podredile mesto in se občasno celo spopadajo za nadzor nad posameznimi predeli, ključno infrastrukturo in najdonosnejšimi posli. Enote sirskih plačancev pa so medtem organizirano ropale in terorizirale ljudi, ki naj bi jih varovale.

»Če ukradeš avto, boš šel v zapor. Če ugrabiš ali celo ubiješ človeka, se ti ne bo zgodilo nič. In če jih ubiješ več tisoč, boš verjetno vabljen v Ženevo na pogajanja.«

Valid,
prebivalec Tripolija

V času mojega obiska Libija še ni imela enotne vlade, čeprav v državi že od junija lani uradno velja premirje. Dobila je sicer mandatarja za sestavo prehodne vlade, ki ga je na začetku februarja izvolilo 75 posebnih delegatov iz vse Libije, te pa so izbrali Združeni narodi. Plemenski in politični odposlanci so v Ženevi potrdili Abdula Dbejbo, nekdanjega Gadafijevega sodelavca, poslovneža in milijarderja, za predsednika vlade, ki naj bi združila in vodila Libijo do splošnih volitev decembra. Dbejbi je uspelo sestaviti kabinet, torej razdeliti ministrstva raznim poglavarjem, in dogovorjeno je bilo, da ga bo formalno podprl stari parlament, ki sicer ni zasedal že od leta 2014 in mu je vmes potekel mandat. A pomembnejše kot to je bilo vprašanje, kje naj se ta parlament sploh sestane. Poslanci z vzhoda niso hoteli priti v Tripoli, ti z zahoda pa ne v Bengazi. Dbejba je predlagal, da bi se vsi skupaj sestali v Sirtu, kraju, ki leži približno na sredini med obema mestoma, vendar tam nihče ni mogel zagotoviti varnosti. Razmere v Libiji so še vedno tako negotove in tvegane, da so nekaj časa resno tehtali zamisel, da bi se parlament in nova vlada sestala kar v sosednji Tuniziji.

»Katero notranje ministrstvo mi je sploh izdalo ta vizum?« sem vprašal Valida, ko sva speljala z Mitige. »Za zdaj še vedno to, ki spada pod tukajšnjo vlado narodnega sporazuma,« je odvrnil. Ogledoval sem si vizum. Na vrhu je bil napis Država Libija. Figo si ti država, sem si mislil. Po drugi strani tudi sam nisem popravljavec strojev za izdelavo plenic, tako da na neki čuden način sva si bila bot. »Zamudil si proslavo ob deseti obletnici,« je rekel Valid. »Kaj pa naj bi sploh slavili?« sem ga iskreno vprašal. Zamislil se je in pokimal: »Prav imaš. V bistvu nič.«

Valid nima več energije za optimizem. Tako kot večina ljudi, s katerimi sem se pogovarjal v naslednjih tednih, je bil zelo previden pri izrekanju kakršnihkoli napovedi glede prihodnosti in se izogibal vsakemu vdajanju upanju. Na površju Tripoli živi karseda normalno. Med obleganjem Haftarjeve vojske so bila uničena nekatera predmestja, samo mesto se je izognilo najhujšemu. Pomanjkanje elektrike, bencina in drugih osnovnih dobrin je še vedno občutna težava. Ljudje se prebijajo iz dneva v dan, in če že, potem razmišljajo vsak o svoji prihodnosti. Valid želi preseliti ženo in še majhna otroka v Tunis, kjer je že najel stanovanje. V zadnjih desetih letih mu je uspelo doseči neverjetno veliko glede na razmere v Libiji; revni mladenič, ki so ga preživljali starši, je postal uspešen podjetnik. Pred devetimi leti se je zaposlil v libijski podružnici francoske zavarovalnice MSH International, se hitro povzpel po korporativni lestvici, potem pa dal odpoved in ustanovil svoje podjetje, ki deluje kot posrednik med bolniki, bolnišnicami in zavarovalnicami. Njegovi posli se raztezajo po vsej severni Afriki in segajo tudi v Turčijo.

Če bi ga videli na ulici, ne bi nikoli rekli, da je milijonar. Oblečen je v navadna oblačila in vozi povprečen avto. Vsakršno razkazovanje bogastva je nepotrebno varnostno tveganje. Pripadniki paramilic in kriminalnih združb, med katerimi pogosto ni razlike, ugrabljajo ljudi za odkupnino. »Eden najvplivnejših paravojaških poveljnikov v Tripoliju je človek, ki je ugrabil direktorja libijske izpostave Western Uniona in izpraznil vse račune, do katerih je imel ta človek dostop. Tako si je pridobil več deset milijonov evrov, tukaj pa ni več Western Uniona. Prejšnji mesec je bil ugrabljen znanec, ki dela v banki, ker si je nekdo premislil glede finančne transakcije in zahteval, da se denar, ki ga je sam nakazal drugi banki, vrne na njegov bančni račun. Zdaj pa ti razloži tem bedakom, da banke ne poslujejo tako,« je navajal Valid in se mrščil. »Libija je država, v kateri so stvari postavljene na glavo. Če ukradeš avto, boš šel v zapor. Če ugrabiš ali celo ubiješ človeka, se ti ne bo zgodilo nič. In če jih ubiješ več tisoč, boš najverjetneje vabljen v Ženevo na pogajanja.« Edini ljudje, ki so se po Tripoliju postavljali z razkošjem, so bili vplivni pripadniki paravojsk. Dragi džipi, v katerih so se vozili naokoli, niso imeli registrskih tablic. Sporočilo je bilo jasno: mi smo nad zakonom.

Zvečer sem z balkona hiše v četrti Enofliin opazoval ognjemet iz bližnjega parka, ki je oznanjal, da tam poteka poročno slavje. Navdal me je previdni optimizem. Ljudje so naveličani vojne in večinoma so prebivalci mladi in si želijo stabilno prihodnost. Če že zaradi ničesar drugega, mora biti mir mogoč zaradi njih, sem razmišljal.

Paravojske, plemenske in verske, so eden ključnih izzivov v procesu urejanja razmer v Libiji.

Dve uri kasneje se je Fati Bašaga, notranji minister tripolijske vlade, peljal skozi zahodni del mesta, ko so iznenada napadli njegov konvoj. Atentat je preživel, varnostniki pa so enega napadalca ubili in dva prijeli. O incidentu so poročale tudi tuje agencije, po Tripoliju pa se je hitro razširila novica, da za poskusom atentata stoji paravojska iz Zavije, mesta zahodno od prestolnice, čeprav nihče ni znal povedati, kaj naj bi bil povod zanj. »Včasih se zgodijo stvari, ki jih ne moremo pojasniti, ker ne vemo, kaj vse se dogaja v ozadju,« je pripomnil Ahmed, eden od Validovih znancev. Tri dni kasneje je bila uradna verzija tripolijske vlade, da je bil vse skupaj pravzaprav nesporazum in da ni šlo za nikakršen napad. Ljudje že dolgo ne verjamejo uradnim verzijam. Glede te je bilo največkrat slišati, da je njen namen umiriti različne napetosti v občutljivem času, ko se vodilni libijski predstavniki dogovarjajo, kje naj se prvič sestane enotna prehodna vlada.

Srečal sem še enega prijatelja iz leta 2009. Ime mu je Samir. »V bistvu sem lahko samo srečen, da sem sploh še živ,« je začel. Leta 2014 ga je ugrabila paramilica in ga obtožila, da je vohun, ker je po narodnosti Sirec. Šest let so ga imeli zaprtega v kletnih prostorih nekega poslopja skupaj z drugimi nesrečniki in ga mučili. Med drugim so mu izpulili več zob in mu pohabili kolena. Čeprav ima manj kot 50 let, je videti kakor starec; ves je osivel, ima udrte oči in težko hodi. Valid in drugi prijatelji so sprva spraševali po njem, saj niso vedeli niti, ali je še živ, ko so bili opozorjeni, naj ne vrtajo pregloboko, pa so poizvedovanje opustili. Samir je bil izpuščen šele, ko je druga paramilica prevzela nadzor nad predelom Tripolija, kjer je bil zaprt. V resnici ni šlo za klasično osvoboditev, novi paravojaki zgolj niso vedeli, kaj naj počno z njim in drugimi ujetniki in so jih vse po vrsti nagnali domov. Tik preden je bil ugrabljen, se je zaročil in v lasti je imel manjšo trgovino. Danes nima ničesar in se preživlja s preprodajo drobnega blaga na tržnici.

Vsi ljudje, s katerimi sem se lahko odkrito pogovarjal, so me opozarjali, naj fotoaparata ne nosim naokoli, in mi svetovali, naj nikomur ne govorim, da sem novinar. Tripoli je prepreden z osebnimi tragedijami, temačnimi skrivnostmi in nevarnimi ljudmi, ki ne želijo, da bi se te zgodbe razkrile. Žrtve se še vedno bojijo za življenje. Valid mi je omenil, da je celo nekaj njegovih zaposlenih pristopilo k njemu, češ, varuj se tega tujca, kajti lahko je vohun. Predstavniki organizacij UNHCR, International Organization for Migration in Libyan Lawyers for Justice niso privolili v intervjuje in so se pri tem sklicevali na skrb za varnost. Zgolj predstavniki krajevne organizacije za deminiranje so privolili v neuradno srečanje z mano. Voznik me je pripeljal do njihovih prostorov v zavarovanem delu Tripolija, tam pa me je pričakal vodja organizacije Omar. Izrekel mi je dobrodošlico in dodal: »Najbolje je, da sva se sestala tukaj, da te ne bi kdo videl.« Zanimalo me je, ali je mogoče obiskati porušena predmestja. Ne. Spet zaradi (ne)varnosti.

Po nekaj dneh so moje frustracije prerasle v jezo. Novega prijatelja, fotografa Mohameda, sem vprašal, kako je mogoče, da sem se za časa Gadafijeve diktature lahko svobodno gibal naokoli in fotografiral, kar sem želel, zdaj pa imam roke povsem zvezane. Potovati iz Tripolija je prenevarno, za polet v Bengazi pa bi potreboval posebno dovoljenje tobruške vlade. »Stvar je preprosta,« je pojasnil Mohamed. »Leta 2009 je vsak na ulici vedel, da te je Gadafijev režim spustil v državo, zato se nihče ni mogel vtakniti vate. Danes pa ne veš več, kdo je kdo in na koga vse lahko naletiš na ulici.« Naslednji dan, 26. februarja, so pripadniki ene od paravojsk ugrabili novinarja libijske televizije Ziada al Varflija, ker jim dan prej ni bilo všeč njegovo vprašanje bodočemu premieru na tiskovni konferenci. Dbejbo je vprašal, ali bo vlada storila kaj v zvezi z Gadafijevim sinom Hanibalom, ki je že več let zaprt v Libanonu. Nekaj dni kasneje je bil Al Varfli izpuščen, Hanibalova prihodnost pa ostaja ena od tem, o katerih ni pametno javno govoriti.

Iz dneva v dan pa me je fasciniralo, da sem edini belopolti tujec na ulicah Tripolija. Tako rekoč vsi diplomati, gospodarstveniki in predstavniki mednarodnih ter nevladnih organizacij so mesto zapustili leta 2014, ko je po dveh letih relativnega miru izbruhnila vojna po načelu bellum omnium contra omnes – vojna vseh proti vsem. Veleposlaništva so se zaprla (razen italijanskega, ki je ostalo, da varuje interese naftnega podjetja ENI), tuje organizacije pa so za seboj pustile zgolj lokalno osebje.

»Ne jemlji tega kot kompliment ali kritiko, ampak to je eden mojih bolj bizarnih dopustov,« sem rekel Validu, ko sva po nekaj tednih spakirala kovčke in šla v Tunizijo, kjer je takrat sicer še vedno veljala stroga dvotedenska karantena za vse tuje prišleke – razen za Libijce in enega popravljavca strojev za plenice, ki je v Tunis priletel skupaj z njimi.

Pomanjkanje elektrike, bencina in drugih osnovnih dobrin je v državi še vedno občutna težava.

Z interno preiskavo so Združeni narodi na začetku marca ugotovili, da si je Abdul Dbejba podporo 75 delegatov zagotovil tako, da jih je podkupil. Podkupnine so znašale od 200 tisoč do pol milijona dolarjev na delegata. Zadeva je bila v Libiji bržkone uradno obravnavana kot še ena v dolgi vrsti pomot in nesporazumov. Dbejbi je nazadnje vendarle uspelo. Desetega marca je stari libijski parlament v Sirtu podprl njegovo prehodno vlado.

Konec meseca je Francija postala ena prvih držav, ki so ponovno odprle veleposlaništvo v Tripoliju. Francoski predsednik Emmanuel Macron je še pred tem, 24. marca, rekel: »Do Libije in Libijcev imamo po desetletju kaosa dolžnost. (…) Naredili bomo vse, kar je v naši moči, da branimo [libijsko] suverenost in stabilnost.« Francija je v vojni podpirala Haftarja, s čimer je varovala interese naftnega podjetja Total. Haftar je vojno izgubil in o njem že lep čas ni ne duha ne sluha. Zdaj, ko ima Libija končno enotno vlado, želi Francija z odprtjem veleposlaništva zacementirati svoj položaj v Tripoliju in tako poskrbeti, da bo dobila delež libijskega bogastva – politika kot nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Tudi druge države hitijo nazaj. Celotna igra, ki je Libijo pahnila v propad, se začenja na novo.