Namesto partizanskega znamenja poziv k vstopu v stranko SDS

Konec decembra 1941 je bil na Pasji ravni, ki je bila nekoč najvišji vrh Polhograjskega hribovja, a jo je zaradi postavitve raketnega oporišča za nekaj metrov znižala nekdanja Jugoslovanska ljudska armada, Cankarjev bataljon. Po bojih z Nemci so se borci premaknili v Dražgoše, kjer je kasneje potekala velika dražgoška bitka.

Pod vrhom Pasje ravni, na sedlu med Črnim Vrhom nad Polhovim Gradcem in Poljansko dolino blizu kmetije Pri Koširju stoji spominsko znamenje, postavljeno v spomin na borce Cankarjevega bataljona. Pravzaprav je stalo, nekdo ga je namreč oskrunil, z dletom je odbil spominsko ploščo, na mestu, kjer je bila vzidana, pa je viden napis »Pridružite se nam – SDS«. Kasneje naj bi bil nekdo ta napis poskušal izbrisati. Na razbiti plošči so bile zapisane besede: »V spomin padlim borcem Cankarjevega bataljona, ki se je na tem terenu junaško boril proti veliki nemški premoči ob poljanski vstaji 25. in 26. decembra 1941.«

»Veste, tukaj, na Črnem Vrhu, je v resnici, naj kar rečem tako, sovražno okolje. Mladi, ki se zbirajo, preganjajo vse, kar naj bi bilo povezano s partizanskim gibanjem,« je povedal občan, ki dobro pozna razmere v tem koncu Slovenije. »Ne pravim, da so bili oni, ampak res niso prijazno razpoloženi do ničesar, kar diši po partizanih.« Sogovornik ima verjetno prav. Januarja lani je pohodnike proti Dražgošam na Črnem Vrhu kot v posmeh spominskemu pohodu pričakala domobranska zastava. Ti kraji sicer »pripadajo« stranki SDS, s severne strani, iz volilnega okraja Gorenja vas-Poljane, prihaja Žan Mahnič, z druge, južne polhograjske strani pa Anže Logar. O poškodovanem spomeniku so bili obveščeni policisti in so začeli preiskavo.

Skrunitev znamenj in spomenikov ni posebnost, partizanskih ali kakšnih drugih, januarja je bila recimo s črno barvo poškodovana freska na stavbi ljubljanske stolnice, ki je razglašena za kulturni spomenik.

Spomeniki so prezrti opomniki časa, v katerem so nastali. Rušenje spomenikov je vandalizem, brisanje spomina na preteklost, a rušenje brez refleksije, razumevanja tedanjega in sedanjega časa seveda ne bo spremenilo preteklosti. Jo pa lahko predrugači, ideologizira natančno tako, kot je bila poveličevana nekoč.

Borci Cankarjevega bataljona iz tistega decembra 1941 nimajo nič s povojnimi poboji in povojno partijsko diktaturo.

»Najlaže je kaj sesuti – vse drugo pa ostane isto. Barbarskega slavljenja krivic in ljudi, ki so jim postavljeni ti sporni spomeniki, ni mogoče odpraviti z novim barbarstvom, z uničevanjem spomina nanje, ampak s širšo, javno problematizacijo tega in kompleksno reinterpretacijo njihovih dejanj z različnih zornih kotov. Če se lotimo zgolj uničevanja vsega spornega iz preteklosti, ne da bi ponudili alternativo, kam pridemo? Vemo, to so počeli totalitarni režimi, verski in politični, največji mračnjaki zgodovine. Skupaj z nekonformnimi skupinami so brisali tudi njihovo materialno kulturo,« je o rušenju spomenikov junakom kolonializma pred časom za Mladino razmišljal Mitja Velikonja.

Borci Cankarjevega bataljona iz tistega decembra 1941 nimajo nič s povojnimi poboji in povojno partijsko diktaturo. Rušenje partizanskih spomenikov je oblika maščevanja več kot 75 let po tem, ko je v Sloveniji divjala druga svetovna vojna.

V imenu osvoboditve hrvaške kulture so po letu 1991 na Hrvaškem drug za drugim padali partizanski spomeniki, namesto njih pa so postavljali spominske plošče tudi kakšnim novodobnim vojnim zločincem. Kdor želi preteklost zamenjati s svojo resnico, se bo vedno ujel v past – z eno roko ruši spomenik, z drugo pa si postavlja novega. Koliko je ta vreden, je verjetno jasno …