Hojs naroča 50 kilometrov rezilne žice

Ogradimo Slovenijo

»Srčna pripravljenost mnogih pomagati ljudem v stiski nas je v letu pandemije znova spomnila, da v težkih preizkušnjah nikoli nismo sami. Da je vsak med nami dragocen, ljubljen in poseben v Božjih očeh,« je v velikonočni poslanici razglasil predsednik vlade Janez Janša.

Le dva dni prej, na velikonočni petek, je ministrstvo za notranje zadeve objavilo javni razpis za nabavo novih 50 kilometrov »začasnih tehničnih ovir« za južno mejo – s 50 kilometri rezilne žice vred. O tem, ali ni ta namenjena ljudem v stiski, ki skušajo prestopiti mejo, se na ministrstvu za notranje zadeve ne izrekajo.

Pri zagovoru rezilne žice, pričakovano, ne omenjajo možnosti poškodb ljudi – zlasti ljudi v stiski, ki prehajajo mejo –, pač pa navajajo simbolično »odvračilno funkcijo«. Pri Amnesty International sicer že več let opozarjajo, da morajo države v skladu z mednarodnimi načeli izbirati sredstva, za katera je najmanj verjetno, da bi lahko povzročila poškodbe.

Kam bo nameščenih novih 50 kilometrov »začasnih tehničnih ovir«, na ministrstvu za notranje zadeve nočejo razkriti, ker se »načrti postavitve vodijo pod stopnjo tajnosti«. Lokacije bodo vidne kmalu, saj bo težko spregledati nove konstrukcije. Med drugim gre za 20 tisoč kosov zelenih žično-mrežnih panelov dimenzije 2,43 x 2,52 metra, 385 kosov panelnih vrat in 23 tisoč kosov trimetrskih stebrov v obliki črke Y z nadgradnjo, v katero bo vpetih omenjenih 50 kilometrov rezilne žice. Na skupno 670 kilometrih hrvaško-slovenske meje je po ocenah nameščenih vsaj 240 kilometrov »začasnih tehničnih ovir«, ministrstvo pa navaja podatek o manj kilometrih. »Začasne tehnične ovire« je, spomnimo se, začela postavljati vlada Mira Cerarja leta 2015, ob postavitvi pa je napovedovala, da bodo stale predvidoma pol leta. Prvi posel dobave je takrat v veliki tajnosti za 9,3 milijona evrov dobilo žalsko podjetje Minis, pri katerem je bilo ob razkritju pogodb leta 2019 ugotovljenih več nepravilnosti in je zato do aprila 2024 izključeno iz postopkov javnega naročanja.

»Začasne tehnične ovire« torej »začasno« stojijo že šesto leto in se – čeprav je policija v prvih treh mesecih letos obravnavala 1114 ilegalnih prehodov državne meje, kar je za 39,7 odstotka manj kot v istem času lani – po obsegu in stroških večajo. Tokratna Hojsova nabava bo stala šest milijonov evrov, z njo bo skupni strošek ovir od leta 2015 zrasel na 28 milijonov evrov. Postavljanje žičnega zidu je pač življenjskega pomena za politiko premiera Janše, ki je pred zadnjimi volitvami obljubil, da bo, »če bom jaz vodil vlado, meja za ilegalne migracije proti Hrvaški neprodušno zaprta«.

V scenarij »rešitve vprašanja migracij«, ki nastaja pod sedanjo vlado, sodita tudi obsežna popravka zakona o tujcih in zakona o mednarodni zaščiti, ki sta bila konec marca sprejeta v državnem zboru. Na spornost je poleg nevladnih organizacij že v zakonodajnem postopku opozarjala zakonodajno-pravna služba državnega zbora, številne sporne določbe pa so ostale v končni različici zakonov. Ena takih je razglasitev kompleksne krize, ki na podlagi strinjanja večine poslancev omogoča zaprtje meja in začasno suspendiranje izvajanja zakona o mednarodni zaščiti in o dostopu do azila.

Nekatere sporne rešitve zadevajo tudi delavce migrante, zakon pa je po mnenju Gorana Lukića iz Delavske svetovalnice ne samo vsebinsko, ampak tudi družbeno nevaren, saj širi stereotipe o migrantih kot zajedavcih. Zaradi tega je PIC z nekaj drugimi organizacijami varuhu človekovih pravic Petru Svetini poslal poziv, naj vloži zahtevo po ustavni presoji. Iz njegove pisarne so nam na vprašanje, ali bodo pobudo upoštevali, odgovorili: »Glede na naše pristojnosti lahko v tem trenutku odgovorimo le, da se bo institucija varuha človekovih pravic o tem, ali naj izpodbija omenjena zakona, odločala neodvisno in samostojno, torej skladno s položajem, kakršnega ima po veljavni zakonodaji. Tako ravna vedno, ne glede na morebitne pritiske.« Kdaj bo neodvisno odločitev sprejela, niso sporočili.