Preprosta, a velika laž

V zadnji številki vašega in našega časopisa Mladina je v uvodniku z naslovom »Preprosta, a velika laž«, odgovorni urednik Grega Repovž, kot se temu reče, »zadel žebljico na glavico«. Končno nekdo, ki je na primeru splošno razširjene metafore o slovenski razklanosti (ki implicira razdelitev na dva enaka populacijska dela), povsem nedvoumno pokazal, kako deluje reakcionarni desničarski diskurz. V mislih ima seveda polarizacijo politično-ideološkega polja na »levo« in »desno«. A kljub temu, da se ta zdi nekaj popolnoma samoumevnega, nenazadnje se v družbeni zavesti pojavlja vse od časov francoske revolucije naprej, se vendarle zdi, da dandanes ne odraža več pravega stanja.

Zahvaljujoč prvi pravi empirični študiji o avtoritarnosti, kot osebnostni dispoziciji (za razliko od politološkega pojma avtoritarnosti, kot načina vladanja), je Adornu in sodelavcem leta 1950 uspelo sprožiti pravi cunami raziskovalne vneme, ki se ne poleže vse do današnjih dni. Znanstvena skupnost opredeljuje avtoritarnost predvsem kot: submisivnost do etablirane avtoritete, agresivnost, ki jo ta dopušča oz. spodbuja, in konvencionalnost oz. sprejemanje splošno razširjenih norm. Na polju politične psihologije je torej mnogo bolj adekvatna distinkcija na avtoritarni (nedemokratični) in neavtoritarni (demokratični) pol.

Na sončni strani Alp zastopa avtoritarni, monolitni pol nedvomno stranka SDS s pripadajočimi sateliti. Vsekakor, kot povsod drugod, obstajajo priskledniki, oportunisti ali nemoralni plenilci, ki jim je pač politika SDS pisana na kožo in se je držijo kot pijanec plota. A ne moremo mimo avtoritarne armade njenih brezpogojno poslušnih in podredljivih članov in simpatizerjev brezprizivnemu Vodji, ki so sovražni do vsega, kar je drugačno, ki ne zmorejo kaj več od rigidnega oz. črno-belega mišljenja in ki jih označuje emocionalni ter moralni deficit. Po drugi strani ne gre spregledati še orientacije k socialni  dominantnosti (SDO), marsikdaj narcisistične grandioznosti ali celo psihopatoloških tendenc mnogih njenih vodilnih kadrov. Kanadski psiholog Altemeyer govori o t.i. double high, kar bi potrjevalo znan Frommov koncept o sadomazohizmu (v neseksualnem pomenu). Posamezniki z nedemokratičnim (Adorno bi dejal fašističnim) potencialom, običajno izražajo oboje: slepo pokoravanje zunanji avtoriteti in obenem izživljanje nad nemočnimi in deprivilegiranimi skupinami. Je mar naključje, da je recimo Janez Janša ekstremno servilen do državnikov na zunanjem političnem parketu, doma pa ponižuje vse, ki so mu podrejeni?

Drugi, demokratični (antifašistični) ideološki pol je zelo heterogen. Sestavljajo ga zmerni konservativci, libertarci in cela paleta »levičarjev« (razen komunistov, katerih metode so ravno tako avtoritarne in so s tega vidika podobni skrajnim desničarjem – je torej res naključje, da je najti v stranki SDS toliko odsluženih komunističnih kadrov?). Kar je pomembno, je to, da ima vsa ta pisana politična druščina kljub razpoznavnim razlikam skupni imenovalec – demokratične vrednote, družbeni pluralizem in zavezanost ustavnemu kodeksu. Skratka: ne »levi« in »desni«, temveč »avtoritarni« in »neavtoritarni«. To novo mantro polarizacije je potrebno ponavljati spet in spet, ob vseh priložnostih, da prejšnja izgubi svojo magično moč.

In Repovž ima prav. Konservativcev je bistveno manj, kot se sami preštevajo, morda jih je res le dobra tretjina. Na to bi lahko sklepali na podlagi meritev javnega mnenja, kjer so »leve« vrednote že dolga leta v ospredju (npr. odnos do socializma, laične šole, NOB). Če se ozremo naokrog po razvitem svetu, je slika analogna kot pri nas: pripadnost skrajnim desničarskim strankam in gibanjem vztrajno pada. Najsi se zdi še tako neverjetno, so reakcionarne ideje v zatonu, čeprav so sami populistični agitatorji več kot samozavestni in pretirano opozarjajo nase (mnogokrat pa jim tudi mediji neupravičeno napihujejo publiciteto). Znameniti kognitivni psiholog Steven Pinker trdi, da je populizem gibanje starejših. In očitno ima prav.

Ogromna večina najmlajših volilcev iz t.i. generacije »Z« (v starostnem obdobju od 18. do 24. leta) je nasprotovala Brexitu, podobno nekoliko starejši »milenijci«, za najstarejše starostne kohorte pa velja obratno. Podobno je bilo na nedavnih ameriških predsedniških volitvah, kjer je kar dve tretjini najmlajših volilcev podprlo Bidna, le slaba tretjina Trumpa. Ravno ta liberalno usmerjena mladina je odigrala ključno vlogo v Pensilvaniji in Georgiji, ko je šlo za las. Pa ne le to, gibanje Black Lives Matter podpirata sedaj že več kot dve tretjini mladih, ne glede na strankarsko pripadnost! Nedavna raziskava skupine ameriških avtorjev, Ghitza, Gelmana in Auerbacha (2019), dokončno pokoplje upe avtoritarne, populistične desnice, saj razkrije veljavnost t.i. generacijskega efekta pri oblikovanju političnih stališč. Gre za to, da v nasprotju z zdravorazumsko logiko z leti ne postajamo zmeraj bolj konservativni, ampak, da takšna ali drugačna politična stališča ohranjamo skozi vsa življenjska obdobja večinoma nespremenjena. Vztrajajo namreč tista stališča, ki smo jih pridobili med 14. in 24. letom starosti in ki so posledica socializacije oz. vpliva v tistem obdobju pomembnih političnih dogodkov.

Čigava je torej prihodnost, pri nas in v svetu? Takim avtoritarnim kreaturam, kot so Trump, Orban, Janša in ostali, se led neizprosno tanjša. Tiktaka jim demografska ura. Nekoč se bodo naši vnuki o njih učili v zgodovinskih učbenikih. In pri pouku jih bodo obravnavali kot večni opomin.