Pamflet

Pred nekaj meseci ste v reviji Mladina objavili moj komentar na del Pamfleta g. Bernarda Nežmaha, in sicer na en segment partizanskega vojskovanja. Tudi v zadnji številki Mladine, od 09. 04. 2021, je g. Bernard Nežmah zapisal, in sicer, da se začetek upora proti okupatorju na Slovenskem praznuje 27. april, in zaključuje, da se torej nihče z orožjem pred tem ni boril proti nemški vojski. Kot redni bralec in naročnik Mladine spoštujem gospoda Nežmaha, vendar bi želel opozoriti na nekatere njegove, ne dovolj natančno, zapisane misli.

V t.i. aprilski vojni od 06. 04. 1941 do 18. 04. 1941 so sile osi in njihovi zavezniki napadli suvereno državo Kraljevino Jugoslavijo. Ob rob se jim je postavila uradna oborožena sila, in sicer Vojska Kraljevine Jugoslavije (VKJ). Odpor agresorju je bil dejansko slab (iz različnih razlogov), in je po dvanajstih dneh rezultiral s kapitulacijo, ki je bila podpisana 17. 04. 1941 in je začela veljati 18. 04. 1941 ob 12.00 uri. Kljub temu je zgodovina zabeležila več pogumnih dejanj posameznikov in manjših enot VKJ proti agresorju. Tukaj bi npr. izpostavil nekaj primerov, in sicer razdeljeno po rodovih vojske. Tako je pehotni kapetan Ratko Kalifatović pogumno in junaško branil Ljubelj.

Moj soimenjak, brigadni general Fran Pogačar, poveljnik topništva Savske divizije, se je izkazal s svojim pogumom in učinkovitostjo, ter zaviral napredovanje enot Wermachta, kar ga je pozneje stalo življenja v koncentracijskem taborišču.

Posebno bi izpostavil junaško držo in bojevanje slovenskih vojaških letalcev, ki so se izkazali v obrambi prestolnice Beograda (Savo Poljanec, Miha Klavora, Bojan Presečnik, Franc Berginc in drugi). Izpostavil bi akcijo našega sonarodnjaka narednika letalca Karela Murka, ki je s svojo skupino 06. 04. 1941 bombardiral železniški postaji v Gradcu in Segedinu, torej na teritoriju agresorja.

Na koncu bi omenil še meni posebno ljubo vojaško mornarico, in pogumno dejanje poročnikov bojne ladje Milana Spasića in Sergeja Mašere, ki sta potopila rušilec Zagreb, da ne preide v roke agresorja.

Vse izmed naštetega se je dogajalo v času napada sil osi in njihovih zaveznikov na ozemlje Kraljevine Jugoslavije. Po kapitulaciji, dne 17. oz. 18. 04. 1941, je bilo konec agresije, Kraljevina Jugoslavija je razpadla in je prišlo do njenega razkosanja med agresorje oz. je nastopilo obdobje okupacije.

V prejšnjem, socialističnem sistemu, smo 27. april praznovali kot Dan OF ter 22. julij, kot Dan vstaje slovenskega naroda. Predvsem kar zadeva 22. julij, lahko govorimo o potvarjanju zgodovinskih dejstev, ker je stroka nedvomno ugotovila, da je prvi oboroženi spopad na Slovenskem, z okupatorji, bil na Mali Gori, ko so italijanske okupatorske vojake napadli člani organizacije TIGR, in ne partizani oz. komunisti, kot je to prikazovalo povojno zgodovinopisje, in poskušalo »Prvi strel« pripisati partizanom.

V samostojni Sloveniji je 27. april razglašen za državni praznik, Dan boja proti okupatorju. Osebno menim, da gre za simboličen datum, ki označuje vsak boj Slovencev proti kakršnemu koli okupatorju v zgodovini slovenskega naroda. Res je, da je kot datum izbran dan, ko se je nekaj političnih strank oz. njihovih predstavnikov pogovarjalo, in sklenilo, da se začne z oboroženim uporom proti okupatorjem.

Če na kratko strnem zapisano, dogajanje v letu 1941 na teritoriju Slovenije, lahko zapišemo, da se je agresorju v aprilu 1941 uprla VKJ (na splošno gledano; nezadostno in neuspešno). Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije in po njenem razkosanju in okupaciji, se je čez nekaj mesecev začel boj proti okupatorju. Neizpodbitno zgodovinsko dejstvo je, da so nosilci boja proti okupatorju med leti 1941 in 1945 bili partizani, pod vodstvom Komunistične partije, kar se mnogim v naši današnji družbi ne dopade in iščejo vsako priložnost za blatenje partizanskega bojevanja in potvarjanja zgodovine.

PS: o posameznih herojskih bojih pripadnikov VKJ je tudi v času »komunistično-socialističnega enoumja« bilo dosti člankov in zapisov, vendar jih je bilo potrebno poiskati. Tako sta na primer Sergej Mašera in Milan Spasić imenovana za narodna heroja, torej je njun pogum in dejanja priznala tudi komunistična nomenklatura, čeprav sta bila častnika VKJ in zvestobo zaprisegla »Bogu, Kralju in otadžbini«.

S spoštovanjem.